ISABELLA BLOW, DAMA S KLOBUKOM

Za marsikoga je bila modna odvisnica, ki je navdihovala številne ustvarjalce, mladim talentom pa pogosto pomagala do prodora na svetovne brvi, utelešenje angleške ekscentričnosti. Kjerkoli se je pojavila, je bodla v oči. Razvpita urednica modnih revij in stilska ikona pa se je daleč proč od oči javnosti spopadala s hudo depresijo, ki ji je nazadnje vzela življenje.

Klobuk, čim bolj nenavaden, je bil njen zaščitni znak. »Klobuk zame ni le modni dodatek, je del mene,« je rada povedala. »Ko se ne počutim dobro ali lepo, grem k Philipu (najbolj znanemu angleškemu oblikovalcu klobukov Philipu Treacyju, op. ur.), da mi na glavo posadi svojo najnovejšo stvaritev. Potem se počutim dobro. In ni se mi treba z vsakomer poljubljati v pozdrav, saj sem zavarovana pod širokimi krajci.« Čeprav so ji znane osebnosti dobesedno padale pod noge in čeprav si je ustvarila ugled in prijetno domovanje ter imela ljubečega moža ter dobre prijatelje, je globoko v sebi nenehno bíla bitke s svojimi strahovi in se vse bolj pogrezala v uničujočo depresijo. »Boli me, ker vem, da sem grda. Zaradi tega se doma, v mestu ali na podeželju, ponoči ali podnevi, skrivam za ličili, visokimi petami, stisnjenim pasom odštekanih oblačil ter seveda za širokim klobukom. To je ceneje, predvsem pa manj boleče kot plastična operacija,« je obračunavala sama s sabo.
Obdajala se je z glamurjem, da je laže preživljala vojno v sebi. Zanimivo oblečene je na svojih neumornih zabavah rada videla tudi svoje goste. To je delovalo kot zdravilo za njeno krvavečo dušo. »Če so vsi okoli mene videti glamurozno, se bomo vsi tudi počutili bolje in se bolje imeli,« se je prepričevala. Zadnja leta je na vprašanje: »Kako si?« iskreno odgovarjala: »Samomorilsko!« Nikoli namreč ni prebolela smrti svojega dveletnega bratca, ki je utonil v napol praznem domačem bazenu. Štiriletni ji ga je zaupala mati, ko si je šla v hišo naličit ter sebi in možu zmešat popoldanski koktajl. Krivda, da je odgovorna za bratovo smrt, jo je za vse življenje obdala z nezasuljivim jarkom brezupa. Njena družina je v mračnem razpoloženju razpadala, dokler se starša po nekajletnem mučenju nista ločila. Ko je mati tri hčerke pustila v očetovi oskrbi na njegovem posestvu, se je poslovila le s suhim vljudnostnim stiskom roke. Rožnat klobuk in omara, polna oblačil, sta bila Isabellin skorajda edini spomin nanjo. Boleč spomin, ki jo je, kot je dejala, odvlekel v modni svet oboževanja oblačil in klobukov.
Rojena 19. novembra leta 1958 kot Isabella Delves Broughton je s svojima mlajšima sestrama odraščala na družinskem posestvu v pokrajini Cheshire v severozahodni Angliji. Zaradi dedovih kvartopirskih dolgov so morali udobno graščino oddati dekliški šoli, sami pa so se nekoliko stisnili v manjšo pomožno stavbo na posestvu. Ded je pred dolgovi pobegnil v Kenijo, bil je tudi obtožen in nato oproščen umora ljubimca svoje žene. Po vrnitvi v Anglijo je naredil samomor s strupom. Enako je pozneje svoje življenje končal tudi Isabellin tast, oba dogodka pa sta se ji v zavest vtisnila kot mogoč izhod iz življenjskih težav.
K temu, da je imela ekscentričnost že v svojih genih, je verjetno pripomogla tudi babica – pustolovka, ki se je šestnajst ur borila z največjo tuno, kar so jih kdaj ujeli v evropskih vodah, in neumorna popotnica, ki je med obiskom domorodcev v Papui Novi Gvineji, potem ko so ji za večerjo postregli kos pečenega mesa, zahtevala repete, ko je izvedela, da obeduje pripadnika sovražnega plemena. Isabelli je bilo štirinajst let, ko je njen oče, baron Broughton, po materinem odhodu v hišo pripeljal mačeho s tremi hčerkami. Kot je to v angleških družinah višjega razreda navada, je Isabella svoja najstniška leta večinoma preživela v dekliškem internatu. Zgovorna in bistra se je povzpela do oskrbnice šolske kapelice in razmišljala, da bi po končanem šolanju odšla med nune. A si je premislila, se pri osemnajstih odpeljala v London, si poiskala bivališče v neki zapuščeni prazni hiši, skvotu, ter se vpisala v šolo za tajnice. Da bi preživela, je čistila stanovanja, prodajala piškote ter opravljala še druga priložnostna dela. Prepoznavna je bila po pokrivalu, ki si ga je naredila tako, da je z velikimi vozli skupaj povezala nekaj pisanih robcev.
Njen oče, tedaj že tretjič poročen, s katerim je imela hladne odnose, hčere finančno ni kaj prida podpiral na njeni poti v odraslost. Biografi vedo povedati, da ji je ob smrti odmeril le pet tisoč funtov, čeprav je bilo njegovo posestvo vredno več milijonov. Po končani administrativni šoli in prvih izkušnjah v tem poklicu se je odpravila v New York, kjer je na Columbijski univerzi vpisala študij starodavne kitajske umetnosti. V kampusu si je sobo delila s Catherine Oxenberg, potomko zadnjega jugoslovanskega kralja iz dinastije Karađorđevićev in poznejšo televizijsko zvezdnico. S svojo karizmo je Isabella hitro osvojila newyorško umetniško sceno – kontroverzni haitski slikar Jean Michel Basquiat in razvpiti Andy Warhol sta bila tista, ki sta s svojo ekscentričnostjo uspešno podpihnila razvoj njene. Po letu dni je Isabella pustila kitajske študije, da bi lahko izkoristila priložnost in se v Teksasu preizkusila kot asistentka znamenitega francoskega modnega ustvarjalca Guya Larocha. A se je kmalu vrnila v New York, kjer jo je prijatelj Bryan Ferry, pevec skupine Roxy Music, porinil naravnost v pisarno slovite Anne Wintour, urednice ameriškega Voguea, ki je takrat ravno iskala pomočnico. »Tista leta sem z zvedavim pričakovanjem hodila v službo, saj nikoli nisem vedela, katera Isabellina podoba me bo pričakala tam,« se Wintourjeva spominja tistih dni. »Bo oblečena kot maharadža ali kot punkerica? Ali pa me bo presenetila z minimalističnim kostimom navadne tajnice?« Služba pri Vogueu je bila Isabelli sicer všeč, vendar se je zavedala, da njeno življenje sodi v Anglijo. Med bivanjem v New Yorku se je celo poročila z Američanom Nicholasom Taylorjem, a se je po dveh letih medle zveze tudi ločila. Tako se je leta 1986, po skoraj desetletju onkraj luže, vrnila domov in si z dobrimi priporočili zlahka našla službo pri reviji Tatler, kjer se je hitro povzpela do mesta urednice rubrik. Nekaj časa je urejala tudi modne strani v Sunday Timesu. Dve leti po vrnitvi iz ZDA pa je na prijateljevi poroki srečala moškega v rožnatem plašču. »Všeč mi je tvoj klobuk iz nojevih peres,« ji je dejal. »Všeč mi je tvoj hecni rožnati plašč,« mu je odvrnila. Odvetnik in trgovec z umetninami v rožastem plašču, pet let mlajši od nje, je bil Detmar Blow. Vnuk slavnega britanskega arhitekta je potreboval natančno šestnajst dni, da je Isabella privolila v poroko z njim. Bila sta razposajeno srečna, ker sta se našla kot sorodni duši.
Kot urednica je Isabella odkrivala in podpirala obetajoče umetnike in kreatorje. Za odkrivanje novih talentov je bila še posebej nadarjena. Prav ona je bila tista, ki je odkrila kreatorja nenavadnih klobukov Philipa Treacyja, ga kot revnega študenta nastanila v svoji hiši in mu pomagala, da se je prebil med najvplivnejše klobučarje na svetu. Čez nekaj let se je podobna zgodba ponovila z Alexandrom McQueenom (odkupila je njegovo celotno diplomsko kolekcijo), enim izmed največjih angleških modnih zvezdnikov, ki je leta 2010 naredil samomor. Isabella Blow je bila nekakšna agencija za talente, ki pa ji nihče ni plačal provizije za posredovanje. Bila pa je tudi stalnica modnih šovov po vsej Evropi, kamor je, da bi bila še bolj opazna, prihajala s premišljeno zamudo. Hotela je biti – in je tudi bila – vidna, glasna, nespregledana. Fotografi in rumeni tisk so imeli radi njeno ekscentričnost. Svojo lucidno kreativnost je znala sprostiti tudi pri oblikovanju oblačil in klobukov, skulptur, kristalnih umetnin (sodelovala je s Swarovskim), pripravljala je odštekane zabave ali pa poskrbela le za jedilni pribor. Konec in začetek tisočletja je bila glavna klovnesa v modnem cirkusu, kreatorji in modne hiše so se ji prilizovali, a hkrati posmihali njeni ekscentričnosti.
V domovanje svojega moža je vložila vso svojo krvavečo dušo in vso ljubezen, ki je zaradi razpada družine in zgodnjega izgnanstva od doma ni mogla izživeti na očetovem posestvu. Najtemnejša točka njenega zakona z Detmarjem je bilo dejstvo, da ne moreta imeti otrok. Ko se je tašča namenila posestvo prepustiti tistemu, ki bo poskrbel, da bo ostalo v rokah potomcev družine Blow, je v Isabellini že tako depresivni duši eksplodirala bolečina. Razpadanja družine, ki ga je doživela že v mladosti, preprosto ni mogla preživljati še enkrat. Leta 2004 je zato zapustila Detmarja in se vihravo predala seksu z gondoljerjem, na katerega je naletela v Benetkah. Toda pred depresijo, niti pred seboj, ni mogla zbežati. Prepustila se je psihoterapevtom, takrat že diagnosticirano bipolarno motnjo pa je odganjala s tabletami, celo z elektrošoki.
Malce več kot leto po ločitvi sta Detmar in Isabella le ugotovila, da ne moreta drug brez drugega. Njuna sreča ob vnovičnem združenju pa ni bila popolna, saj so ji zdravniki povedali, da ima raka na jajčnikih. Depresija je takrat izbruhnila z vso svojo pogubno močjo. Prihodnje leto je skušala večkrat najti 'izhod' – z avtomobilom je zapeljala pod tovornjak, pojedla močna pomirjevala in zabredla v morje, se skušala utopiti v jezeru … vse dokler ji ni uspelo s 'preizkušenim' receptom njenega deda. 6. maja 2007 je pogoltnila zvrhano mero strupa proti plevelu, sestra Lavinia jo je našla v kopalnici in jo odpeljala v bolnišnico, kjer je umrla naslednji dan, stara 48 let. Pokopali so jo v katedrali v Gloucestru, namesto rož pa je njeno krsto krasil velikanski klobuk v obliki potapljajoče se črne ladje. Njen najboljši prijatelj, Philip Treacy, je s črnimi klobuki opremil tudi petdeset pogrebcev, njenih najzvestejših prijateljev.