YVES SAINT LAURENT
Poglej galerijo
6 Fotografij
»Čeprav so ga cenili po vsem svetu, ni veljal za srečnega človeka. Oblikovanje oblačil ga je pravzaprav izčrpavalo in še poglabljalo njegovo kronično depresijo,« je po smrti Yvesa Saint Laurenta razkril njegov dolgoletni intimni in poslovni partner Pierre Bergé. Vase zaprtemu dečku s polnim imenom Yves Henri-Donat Matthieu-Saint Laurent se je že v zgodnji mladosti videlo, da je drugačen od vrstnikov. Sošolci v rojstnem Oranu v Alžiriji so si ga zaradi nežnih potez večkrat grobo privoščili, zaradi česar je mladost preživel v nenehni napetosti, pogosto je bil živčen in bolan. Potem ko je nekoč pomagal pri oblikovanju kostumov za šolsko gledališko predstavo, je odkril svojo veliko strast in se od takrat v varnem zavetju doma z mlajšima sestricama najraje 'igral modo'. Za punčke, izrezane iz papirja, si je izmišljeval oblačila za različne priložnosti in pri trinajstih že skiciral obleke za sestri in mater. Domači so dečkovo drugačnost sprejemali z razumevanjem, rasel je v ljubečem okolju premožne družine Saint Laurentovih, ki si je svoj prostor pod soncem ustvarila v francoski koloniji Alžiriji. Oče je družino preživljal kot odvetnik, zavarovalniški agent in lastnik verige kinodvoran, zato so si zlahka privoščili, da so mladega Yvesa pri sedemnajstih poslali na šolo za visoko modo v Pariz. Pravzaprav je temu botrovala materina ambicija, da bi nadarjenega sina spravila v modni svet. Fantove skice oblačil za koktajl zabave je najprej poslala na natečaj, na katerem so jih ocenili kot najboljše, takoj za Yvesom pa sta se uvrstila njegova kolega, pozneje prav tako proslavljena modna oblikovalca, Španec Fernando Sánchez in Nemec Karl Lagerfeld. Na podelitvi nagrad je Yves spoznal tedanjega Voguevega urednika Michela de Brunhoffa, ki se je nad njegovimi skicami takole navduševal: »Pravkar sem dobil na mizo nekaj Diorjevih skic, ki jih je zrisal tistega jutra. Mladenič jih tako še nikakor ni mogel videti ali jih prekopirati, a so bile njegove zamisli tako zelo podobne Diorjevim, da sem ga nemudoma peljal k velikemu mojstru.« »Ko so me predstavili uglednemu kreatorju, sem imel tako tremo, da iz sebe nisem mogel spraviti niti glasu,« pa je prvo srečanje z 'vélikim' Diorjem opisal Yves. A pri talentu njegovega kova besede niti niso bile pomembne. Svetovno znani modni oblikovalec je fanta takoj vzel pod svoje okrilje, mu v prihodnjih letih pomagal pri razvoju in ga takoj po končanem šolanju tudi zaposlil v svoji modni hiši.
Nekega poletnega dne leta 1957 je Christian srebal čaj z Yvesovo materjo ter ji zaupal, da je njenega sina namenil za svojega naslednika. Seveda je bila mama zelo presenečena, saj jih je Dior štel šele dvainpetdeset. A že dva meseca pozneje, 23. oktobra 1957, je Diorja med bivanjem v toplicah izdalo srce. Enaindvajsetletni Yves je tako postal prvi kreator hiše Dior. Njegova spomladanska kolekcija za leto 1958 je hišo rešila pred bankrotom. Omehčal je Diorjeve takrat prevladujoče 'trde' linije, z blazinicami je ojačal ramena vrhnjih oblačil ter jim v pasu omogočil prosto padanje, kar je v modnih krogih postalo znano kot trapezni slog. Ker je v svoji prebujajoči se samovšečnosti menil, da si ga bo svetovna javnost tako laže zapomnila, je svoje ime skrajšal v Yves Saint Laurent – in z njim ustvaril eno najbolj prepoznavnih blagovnih znamk. Leto 1958 pa je bilo za Yvesa prelomno še po eni strani. Na gala zabavi v počastitev uspešne kolekcije je spoznal moškega svojega življenja, Pierrea Bergéja. Če po navadi velja, da za vsakim uspešnim moškim stoji še uspešnejša ženska, je Yvesa skozi življenje in uspehe vodil šest let starejši francoski podjetnež Pierre.
Naslednja Saint Laurentova kolekcija sicer ni naletela na tako ugoden odziv ¬– čeprav se je vedelo, da mladi kreator veliko obeta ¬– so pa po oblačila k njemu začele prihajati prve znane osebnosti – Farah Diba, denimo, je pri njem naročila obleko za poroko z iranskim šahom Rezo Pahlavijem. Ker tudi kolekciji za leti 1959 in 1960 nista bili najbolje sprejeti, se je lastnik hiše Dior odločili za zamenjavo. Da pa bi to opravil čim manj opazno, je ob pomoči zvez in poznanstev poskrbel, da so takrat 24-letnega modnega kreatorja poklicali na služenje vojaškega roka. Yvesa so poslali v Alžirijo, kjer je divjala vojna za osvoboditev izpod francoskega kolonialnega jarma, vendar je trdo vojaško okolje nežnega fanta z očitnimi homoseksualnimi nagnjenji že po dvajsetih dneh spravilo do živčnega zloma. V bolnišnici je preživel tri mesece, potem pa je izvedel še, da je pri Diorju dobil še odpoved. Zdravnik so mu z močnimi pomirjevali in elektrošoki uničevali še tisto malo duševnega zdravja, kar mu ga je ostalo, dokler ni Pierreu le uspelo prepričati oblasti, da se bo Yves bolje počutil v domači oskrbi. Med okrevanjem je s Pierreovim posredovanjem nekaj časa ustvarjal kostume za pariška gledališča, Diorja pa je tožil zaradi kršitve delovne pogodbe in nepravične odpovedi. Z odškodnino in s posojilom sta partnerja nato leta 1962 odprla hišo Yves Saint Laurent in z velikim pompom uspešno predstavila Yveso prvo kolekcijo visoke mode z njegovim imenom.
Naslednja desetletja je bil Yves Saint Laurent vedno prvi v revolucionarnih modnih premikih, ženskam je z novimi, bolj sproščenimi modnimi linijami ponudil udobnejša oblačila in jim omogočil večjo svobodo pri izbiri stila oblačenja. Ena izmed njegovih izjemno odmevnih domislic je bil ženski smoking. Še danes velja, da je Yves Saint Laurent v modo uvedel demokracijo, saj je ženskam dal moč, da so v oblačenju postale enakovredne moškim. Ko so se druge modne hiše pripravljale, da bodo visoko modo ponudile 'navadni' ženski, jih je Yves spet prehitel – modo iz salonov je poslal na ulico. »Oblačila so za vsakdanje življenje, da se v njih pokažemo na ulici, ne samo na modnih brveh,« je govoril. Svoje nadarjenosti se ni bal bahavo razkazovati – glamuroznih sprejemov po revijah ni želel zamuditi nihče, ki ni hotel biti javno pozabljen. Pri njem so se oblačile svetovne zvezde šovbiznisa, Elizabeth Taylor in Caterine Deneuve sta bili njegovi ljubljenki. Potem ko je s svojo elegantno preprostostjo, pa tudi z ekstravaganco, odel ženske, se je posvetil še kreiranju moških oblačil ter odprl butik za močnejši spol. Bil je tudi prvi, ki je v oblačila drzno vtkal posebnosti dežel vzhodne Evrope, s prefinjenim občutkom pa so na njegovih oblačilih našli svoj prostor tudi motivi afriških ljudstev. Sodobne modne smernice je mešal s tistimi iz dvajsetih in tridesetih let minulega stoletja, leta 1971 pa je celo predstavil kolekcijo, za katero je navdih našel pri vojaških oblačilih iz druge svetovne vojne (takrat mu mediji niso ploskali, saj je kolekcija preveč spominjala na ponižujočo nemško okupacijo in vojne strahote). Podjetni Pierre je znamko YSL sčasoma razširil tudi na dišave, razvpiti Opium, ki je njemu in njegovemu partnerju prinesel milijone, je dolgo veljal za parfum številka ena na svetu in najbolje prodajano dišavo vseh časov. Denar pa je par vsekakor znal tudi porabljati – Yvesov ekstravagantni okus se je kazal tudi pri zbiranju umetnin, ki si jih je sčasoma nabral toliko, da so jima slike najuglednejših slikarjev, vredne milijone, visele kar na stenah stranišča.
Šestdeseta in sedemdeseta leta je Yves preživljal tako, kot si jih v svojih plašnih mladeniških sanjah ni mogel niti predstavljati. Žal pa ga hude duševne stiske niso zapustile. Nočni klubi in druga zbirališča slavnih so postali njegova pribežališča, v katerih je 'zdravil' depresijo. Ta je bila, kot sta zatrjevala s Pierreom, dediščina krute vojaške izkušnje, predvsem pa neprimerne zdravniške nege z zdravili in elektrošoki. Tudi naslednja leta so zaradi napetosti ob pripravi kolekcij, nenehnih bojazni ter ogromnih količin alkohola ter drugih opojnih substanc nepopravljivo uničevala njegov živčni sistem. Na modnih revijah je večkrat manjkal, če pa se jih je že udeležil, se je na odru tesno oprijemal manekenk, očitno v zelo majavem stanju. Čez čas so se razširile govorice, da je zbolel za aidsom, vendar je to v enem izmed svojih redkih intervjujev zanikal. V tistih letih se je vse pogosteje zatekal v Marakeš in tam, obdan s cvetjem in v družbi zvestega buldoga, iskal svoj duševni mir. Tudi Pierre ni več zdržal njegovih nenehnih izpadov, kričanja, razbijanja krožnikov in mučne tišine. Zapustil ga je leta 1976, a je ostal njegov podpornik, zvest vodnik skozi življenje in uspešen vodja njunih podjetij. Kljub Yvesovemu vse medlejšemu kreativnemu delu je znamka YSL ostajala na modnem piedestalu, in to predvsem po zaslugi Pierreovih spretnih poslovnih potez, ki so prinašale vse večje bogastvo. Leta 1980 je Yves doživel veliko priznanje, ko so ga kot prvega še živečega modnega oblikovalca povabili, naj svoje najboljše stvaritve predstavi v uglednem newyorškem Metropolitanskem muzeju. Toda depresija se je vse globlje zažirala v kreatorjevo življenje, njegova ustvarjalna energija je pod pezo težkih misli vidno ugašala. Jasnovidni Pierre je takrat potegnil edino mogočo poslovno potezo, ki mu je še ostala – blagovno znamko YSL je za 450 milijonov evrov prodal kozmetični hiši Sanofi.
Francija je leta 2002 še zadnjič izkazala čast svojemu modnemu kralju. Njegova poslovilna modna revija v centru Georges Pompidou je bila prireditev nacionalnega pomena. Dogodek si je ogledalo dva tisoč izbrancev, ki so za sedež odšteli tudi 2.500 evrov. Upokojeni umetnik mode se je potem lahko dokončno predal prostovoljni osami, ki si jo je ustvaril v svojem vrtu v Marakešu. Ko ga je leta 2007 francoski predsednik Nicolas Sarkozy odlikoval z visokim francoskim odlikovanjem, je že vedel za tumor na možganih, a je misel na smrt raje potlačil globoko v podzavest. S Pierreom, ki je pozneje dejal, da se je njuna zveza sicer končala, da pa ga ljubiti nikoli ni nehal, sta se poročila le nekaj dni pred kreatorjevo smrtjo. Tako je Pierre dobil pravico do dedovanja umetnin, ki jih je leto dni po Yvesovi smrti prodal na dražbi, del izkupička pa namenil za raziskavo aidsa. »Umetnine, ki sva jih zbrala skupaj, so zame po njegovi smrti izgubile svoj smisel,« je zvedavim predstavnikom medijev povedal na avkciji. Yves Saint Laurent je umrl 1. junija 2008, star 71 let, na eni svojih vse redkejših poti iz Marakeša v Pariz. Njegov pepel so po pogrebni slovesnosti, ki se je je poleg številnih drugih znanih osebnosti udeležil tudi Sarkozy, raztresli na vrtu njegove vile v Marakešu.
Nekega poletnega dne leta 1957 je Christian srebal čaj z Yvesovo materjo ter ji zaupal, da je njenega sina namenil za svojega naslednika. Seveda je bila mama zelo presenečena, saj jih je Dior štel šele dvainpetdeset. A že dva meseca pozneje, 23. oktobra 1957, je Diorja med bivanjem v toplicah izdalo srce. Enaindvajsetletni Yves je tako postal prvi kreator hiše Dior. Njegova spomladanska kolekcija za leto 1958 je hišo rešila pred bankrotom. Omehčal je Diorjeve takrat prevladujoče 'trde' linije, z blazinicami je ojačal ramena vrhnjih oblačil ter jim v pasu omogočil prosto padanje, kar je v modnih krogih postalo znano kot trapezni slog. Ker je v svoji prebujajoči se samovšečnosti menil, da si ga bo svetovna javnost tako laže zapomnila, je svoje ime skrajšal v Yves Saint Laurent – in z njim ustvaril eno najbolj prepoznavnih blagovnih znamk. Leto 1958 pa je bilo za Yvesa prelomno še po eni strani. Na gala zabavi v počastitev uspešne kolekcije je spoznal moškega svojega življenja, Pierrea Bergéja. Če po navadi velja, da za vsakim uspešnim moškim stoji še uspešnejša ženska, je Yvesa skozi življenje in uspehe vodil šest let starejši francoski podjetnež Pierre.
Naslednja Saint Laurentova kolekcija sicer ni naletela na tako ugoden odziv ¬– čeprav se je vedelo, da mladi kreator veliko obeta ¬– so pa po oblačila k njemu začele prihajati prve znane osebnosti – Farah Diba, denimo, je pri njem naročila obleko za poroko z iranskim šahom Rezo Pahlavijem. Ker tudi kolekciji za leti 1959 in 1960 nista bili najbolje sprejeti, se je lastnik hiše Dior odločili za zamenjavo. Da pa bi to opravil čim manj opazno, je ob pomoči zvez in poznanstev poskrbel, da so takrat 24-letnega modnega kreatorja poklicali na služenje vojaškega roka. Yvesa so poslali v Alžirijo, kjer je divjala vojna za osvoboditev izpod francoskega kolonialnega jarma, vendar je trdo vojaško okolje nežnega fanta z očitnimi homoseksualnimi nagnjenji že po dvajsetih dneh spravilo do živčnega zloma. V bolnišnici je preživel tri mesece, potem pa je izvedel še, da je pri Diorju dobil še odpoved. Zdravnik so mu z močnimi pomirjevali in elektrošoki uničevali še tisto malo duševnega zdravja, kar mu ga je ostalo, dokler ni Pierreu le uspelo prepričati oblasti, da se bo Yves bolje počutil v domači oskrbi. Med okrevanjem je s Pierreovim posredovanjem nekaj časa ustvarjal kostume za pariška gledališča, Diorja pa je tožil zaradi kršitve delovne pogodbe in nepravične odpovedi. Z odškodnino in s posojilom sta partnerja nato leta 1962 odprla hišo Yves Saint Laurent in z velikim pompom uspešno predstavila Yveso prvo kolekcijo visoke mode z njegovim imenom.
Naslednja desetletja je bil Yves Saint Laurent vedno prvi v revolucionarnih modnih premikih, ženskam je z novimi, bolj sproščenimi modnimi linijami ponudil udobnejša oblačila in jim omogočil večjo svobodo pri izbiri stila oblačenja. Ena izmed njegovih izjemno odmevnih domislic je bil ženski smoking. Še danes velja, da je Yves Saint Laurent v modo uvedel demokracijo, saj je ženskam dal moč, da so v oblačenju postale enakovredne moškim. Ko so se druge modne hiše pripravljale, da bodo visoko modo ponudile 'navadni' ženski, jih je Yves spet prehitel – modo iz salonov je poslal na ulico. »Oblačila so za vsakdanje življenje, da se v njih pokažemo na ulici, ne samo na modnih brveh,« je govoril. Svoje nadarjenosti se ni bal bahavo razkazovati – glamuroznih sprejemov po revijah ni želel zamuditi nihče, ki ni hotel biti javno pozabljen. Pri njem so se oblačile svetovne zvezde šovbiznisa, Elizabeth Taylor in Caterine Deneuve sta bili njegovi ljubljenki. Potem ko je s svojo elegantno preprostostjo, pa tudi z ekstravaganco, odel ženske, se je posvetil še kreiranju moških oblačil ter odprl butik za močnejši spol. Bil je tudi prvi, ki je v oblačila drzno vtkal posebnosti dežel vzhodne Evrope, s prefinjenim občutkom pa so na njegovih oblačilih našli svoj prostor tudi motivi afriških ljudstev. Sodobne modne smernice je mešal s tistimi iz dvajsetih in tridesetih let minulega stoletja, leta 1971 pa je celo predstavil kolekcijo, za katero je navdih našel pri vojaških oblačilih iz druge svetovne vojne (takrat mu mediji niso ploskali, saj je kolekcija preveč spominjala na ponižujočo nemško okupacijo in vojne strahote). Podjetni Pierre je znamko YSL sčasoma razširil tudi na dišave, razvpiti Opium, ki je njemu in njegovemu partnerju prinesel milijone, je dolgo veljal za parfum številka ena na svetu in najbolje prodajano dišavo vseh časov. Denar pa je par vsekakor znal tudi porabljati – Yvesov ekstravagantni okus se je kazal tudi pri zbiranju umetnin, ki si jih je sčasoma nabral toliko, da so jima slike najuglednejših slikarjev, vredne milijone, visele kar na stenah stranišča.
Šestdeseta in sedemdeseta leta je Yves preživljal tako, kot si jih v svojih plašnih mladeniških sanjah ni mogel niti predstavljati. Žal pa ga hude duševne stiske niso zapustile. Nočni klubi in druga zbirališča slavnih so postali njegova pribežališča, v katerih je 'zdravil' depresijo. Ta je bila, kot sta zatrjevala s Pierreom, dediščina krute vojaške izkušnje, predvsem pa neprimerne zdravniške nege z zdravili in elektrošoki. Tudi naslednja leta so zaradi napetosti ob pripravi kolekcij, nenehnih bojazni ter ogromnih količin alkohola ter drugih opojnih substanc nepopravljivo uničevala njegov živčni sistem. Na modnih revijah je večkrat manjkal, če pa se jih je že udeležil, se je na odru tesno oprijemal manekenk, očitno v zelo majavem stanju. Čez čas so se razširile govorice, da je zbolel za aidsom, vendar je to v enem izmed svojih redkih intervjujev zanikal. V tistih letih se je vse pogosteje zatekal v Marakeš in tam, obdan s cvetjem in v družbi zvestega buldoga, iskal svoj duševni mir. Tudi Pierre ni več zdržal njegovih nenehnih izpadov, kričanja, razbijanja krožnikov in mučne tišine. Zapustil ga je leta 1976, a je ostal njegov podpornik, zvest vodnik skozi življenje in uspešen vodja njunih podjetij. Kljub Yvesovemu vse medlejšemu kreativnemu delu je znamka YSL ostajala na modnem piedestalu, in to predvsem po zaslugi Pierreovih spretnih poslovnih potez, ki so prinašale vse večje bogastvo. Leta 1980 je Yves doživel veliko priznanje, ko so ga kot prvega še živečega modnega oblikovalca povabili, naj svoje najboljše stvaritve predstavi v uglednem newyorškem Metropolitanskem muzeju. Toda depresija se je vse globlje zažirala v kreatorjevo življenje, njegova ustvarjalna energija je pod pezo težkih misli vidno ugašala. Jasnovidni Pierre je takrat potegnil edino mogočo poslovno potezo, ki mu je še ostala – blagovno znamko YSL je za 450 milijonov evrov prodal kozmetični hiši Sanofi.
Francija je leta 2002 še zadnjič izkazala čast svojemu modnemu kralju. Njegova poslovilna modna revija v centru Georges Pompidou je bila prireditev nacionalnega pomena. Dogodek si je ogledalo dva tisoč izbrancev, ki so za sedež odšteli tudi 2.500 evrov. Upokojeni umetnik mode se je potem lahko dokončno predal prostovoljni osami, ki si jo je ustvaril v svojem vrtu v Marakešu. Ko ga je leta 2007 francoski predsednik Nicolas Sarkozy odlikoval z visokim francoskim odlikovanjem, je že vedel za tumor na možganih, a je misel na smrt raje potlačil globoko v podzavest. S Pierreom, ki je pozneje dejal, da se je njuna zveza sicer končala, da pa ga ljubiti nikoli ni nehal, sta se poročila le nekaj dni pred kreatorjevo smrtjo. Tako je Pierre dobil pravico do dedovanja umetnin, ki jih je leto dni po Yvesovi smrti prodal na dražbi, del izkupička pa namenil za raziskavo aidsa. »Umetnine, ki sva jih zbrala skupaj, so zame po njegovi smrti izgubile svoj smisel,« je zvedavim predstavnikom medijev povedal na avkciji. Yves Saint Laurent je umrl 1. junija 2008, star 71 let, na eni svojih vse redkejših poti iz Marakeša v Pariz. Njegov pepel so po pogrebni slovesnosti, ki se je je poleg številnih drugih znanih osebnosti udeležil tudi Sarkozy, raztresli na vrtu njegove vile v Marakešu.
Preberi več >