Preberi več >
Brazgotine: film Anžeta Grčarja prejel nagrado v Beogradu
Kaj ostane, ko je kazen že prestana, življenje pa se ne more vrniti v čas pred usodno napako? Krivda, spomin in vprašanje odpuščanja so v središču kratkega filma Brazgotine režiserja in scenarista Anžeta Grčarja, ki je svojo mednarodno festivalsko pot začel z nagrado v Beogradu.
Kaj naredimo s krivdo, ko nečesa ni več mogoče popraviti? In ali je mogoče odpustiti človeku, ki je s svojim dejanjem za vedno spremenil naše življenje? Prav v ta neprijeten, človeški prostor vstopajo Brazgotine, igrani film Anžeta Grčarja. V središču zgodbe je Tibor, ki se po prestani zaporni kazni vrne domov. Nesreča, za katero se čuti odgovornega, je minila, njene posledice pa niso. Ko se sooči z družino človeka, ki je v nesreči umrl, se mora prvič zares pogledati v obraz lastni krivdi.
Film, ki je v Beogradu nagovoril tudi brez besed
Brazgotine so mednarodno premiero doživele na Fine Line Film Festu v Beogradu, kjer so v regionalni sekciji MADE IN BALKAN prejele nagrado BEST FILM. Nagrado je osebno prevzel glavni igralec Matej Zemljič. Žirija je v obrazložitvi izpostavila predvsem način, kako film pripoveduje onkraj besed – z zadržanostjo, vizualnim jezikom in natančnim občutkom za režijo. Prav minimalizem, v katerem vsak filmski element pridobi svoj pomen, so prepoznali kot eno od njegovih ključnih značilnosti. In prav to je pri Brazgotinah zanimivo: film ne razlaga vsega. Ne ponuja dolgega ozadja in ne pove, kaj naj bi gledalec čutil. Namesto tega ga postavi v prostor med krivdo in odpuščanjem ter mu prepusti, da se z njim sooči sam.
Ko kazen mine, zgodba še ni končana
Tiborja igra Matej Zemljič, ki se po prestani zaporni kazni vrne k bolni materi. Toda doma ga ne čaka olajšanje. Njegova preteklost ga pripelje do družine žrtve, kjer se sreča z Alenko (Mojca Funkl) in njenim možem Robertom (Robert Prebil). Nataša Burger igra Tiborjevo mater. Njihovo srečanje je boleče in napeto. Vsak od njih nosi svojo različico iste tragedije, vendar nobena ne more spremeniti tega, kar se je zgodilo. Prav zato je vprašanje odpuščanja tako zapleteno. Krivda Grčarja ne zanima zgolj kot pravna ali moralna kategorija, ampak predvsem kot osebno breme. Kot nekaj, kar ostane v človeku tudi takrat, ko je zunanja kazen končana. Tudi sicer se Grčar v svojem ustvarjanju pogosto približuje ljudem v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Diplomiral je iz filmske in televizijske režije na AGRFT, nase pa je opozoril že s kratkim dokumentarnim filmom (Ne)vidni, ki je na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši študijski film. Njegov diplomski film In ostala je noč je prejel dve mednarodni nagradi.
Pri Brazgotinah je podpisan kot režiser in scenarist. Film je nastal v produkciji Tramal Films in Nuframe, producentka je Nina Robnik, finančno pa sta ga podprla Slovenski filmski center in Studio Viba Film Ljubljana.
Sorodni članki
Preberi več >
