JANE GOODALL

Legendarna britanska primatologinja in antropologinja, ki je s svojim šest desetletij trajajočim raziskovanjem prostoživečih šimpanzov v porečju reke Gombe v Tanzaniji temeljito pretresla znanstvena prepričanja o živalih in zatrdno dokazala, da tudi one, prav tako kot ljudje, čutijo in razmišljajo, je ta čas ena izmed najbolj aktivnih in uspešnih bork za planet, živali in ljudi. 87-letna znanstvenica, ki jo kljub časti vredni starosti vedno najdemo v prvih vrstah tistih, ki pomagajo ob svetovnih okoljskih katastrofah, opozarja, da časa za celjenje ran, ki smo jih povzročili planetu, nimamo več veliko.

Naš planet je v krizi. Prepričani ste, da smo za to krivi sami. Menite enako o pandemiji? Smo si jo, ljudje, zakuhali sami?

Seveda. Sami smo krivi tako za stanje planeta kot tudi za pandemijo. Stoletja nespoštljivega ravnanja z živalmi in okoljem so nam izstavila račun. Uničevali smo habitate in s tem divje živali prisilili v tesnejši stik z ljudmi. Vedeli smo – na to so znanstveniki opozarjali že dolgo - da lahko to povzroči preskok povzročitelja bolezni z živali na človeka in ustvari novo bolezen, ki je človeštvo ne pozna. Živali lovimo, ubijamo, prevažamo, jemo. Iz njih ustvarjamo zdravila, prodajamo jih kot hišne ljubljenčke na trgu z divjimi živalmi v Aziji, zapiramo in pobijamo jih na intenzivnih živalskih farmah, znanih tudi kot koncentracijska taborišča za živali … v vseh teh okoliščinah ustvarjamo popolno okolje za razvoj novih bolezni. Znanstveniki so napovedali tako pandemijo kot tudi okoljsko krizo dovolj zgodaj, žal jih ni nihče zares poslušal, ker so potrebe po globalnem gospodarskem razvoju, po denarju, po visokem BDP, vedno pomembnejše. Jasno je, da tako ne moremo nadaljevati.

Zakaj, menite, smo postali kot družba tako zelo odtujeni od okolja, v katerem živimo?

Namesto da bi čas preživljali v naravi, na soncu, z bosimi nogami na zemlji, je človeštvo priklenjeno na računalniške zaslone. Marsikdo živi v virtualnem svetu, v katerem narava nima prav nobene pomembne vloge. Ko sem odraščala jaz, nismo imeli niti televizije, kaj šele telefonov in računalnikov. Igrali smo se tako, da smo se zunaj lovili, opazovali oblake in živali – ptice, insekte, veverice … Danes so otroci prilepljeni na ekrane in to je tragedija, še posebej zato, ker je znanstveno dokazano, kako je narava pomembna za kakovosten psihološki razvoj otrok. Na žalost živimo v svojem mehurčku služenja denarja, v katerem prav nič ne razmišljamo o odnosu z naravo okoli sebe. Pa bi morali. Ker smo del narave in odvisni od nje. Spremeniti moramo razmišljanje in to takoj. Namesto da načrtujemo nova blokovska naselja, nakupovalna središča in ceste, ki vodijo do uničevanja okolja, bi morali začeti razmišljati, kako bomo pomagali naravi, ki kriči na pomoč. Zavedati se morate dejstva, da z uničevanjem narave uničujemo prihodnost svojih otrok. Nimamo več veliko časa, da začnemo celiti rane, ki smo jih zadali planetu.

Kakšne spremembe so po vašem mnenju nujne? Kaj je tisto, kar lahko zdaj za svoj planet naredimo sami?

Začnite jesti rastlinsko hrano. Mesna industrija goji milijarde živali, ki jih je treba nahraniti. Zaradi tega ogromna naravna območja niso več primerna za gojenje žit. Da žita pripeljejo do živali, živali v klavnice, njihovo meso pa na mizo, ljudje porabijo neznanske količine fosilnih goriv. Strašljivo veliko vode, ki je na Zemlji ni več na pretek, porabijo za pretvorbo rastlinskih v živalske beljakovine, za povrh pa ves ta ogromni živalski živelj proizvaja toplogredni plin metan. Ljudje 'na veliko' razmišljajo o tem, kako nadzorovati in zmanjšati emisije, da bi omilili podnebne spremembe, ampak mesna industrija v teh razpravah sodeluje le redko – kot da bi ne bila velik krivec za nastalo situacijo. Če res želite pomagati, in to takoj, je način preprost – nehajte jesti meso.

Scenarij je sicer precej črn, pa vendar, kaj je tisto, kar vam daje upanje, da vse še ni dokončno zavoženo?

Moje upanje sloni na mladih. Večina se jih zaveda, kako pomembno je okolje za nas, in ni jim vseeno, kaj se bo zgodilo z njim. Vse več mladih prepriča svoje starše v veganstvo, ni jih strah dvigniti glas in iti na ulice. Leta 1991 sem v Tanzaniji začela projekt Roots & Shoots, in to skupaj z 12 učenci. Naša ideja je bila, da lahko vsakdo izmed nas vsak dan pozitivno vpliva na planet – izbira pametno in etično. Vsaka skupina učencev je izbrala svoj projekt – eni so pomagali ljudem, drugi živalim, tretji okolju. Roots&Shoots danes deluje v 65 državah in ima na tisoče članov, od vrtičkarjev do študentov, ki s svojim dobrim delom vplivajo na starše, prijatelje, na lokalno skupnost. Program jim omogoča, da izberejo svoj projekt, se seznanijo s težavo in jo poskušajo odpraviti. Poslušamo jih, njihove ideje in glasove, in se vedno znova čudimo, kako preprosto je v resnici spreminjati svet.

Zakaj so po vašem mnenju otroci in mladi na sploh bolj kot njihovi starši in stari starši ozaveščeni o okoljskih vprašanjih?

Ker so te vsebine očitno prodrle tudi v izobraževalni sistem. Mi nismo vedeli, kaj se dogaja, ker nam tega preprosto nihče ni povedal. Ozaveščenost je bila strašansko pomanjkljiva. Danes pa otroci vedo, kaj počnemo planetu, in zavedajo se, da to ni prav. Ko sem v 60. letih minulega stoletja začela raziskovati šimpanze v tanzanijskem nacionalnem parku Gombe, je imela Afrika gozd. Takrat nam še ni uspelo narediti tolikšne škode, kakršni smo lahko priče zdaj. Vesela sem, da zahvaljujoč številnim okoljevarstvenim vprašanjem in vsebinam otroci vedo, kaj se dogaja. Sami zahtevajo odgovore od odraslih, kličejo nas na odgovornost. Poznam veliko staršev, ki morajo reciklirati zato, ker to zahtevajo njihovi otroci, ali pa pobrati smeti, ker je sicer njihova hči jezna.

Šestdeset let je minilo od začetka vašega revolucionarnega raziskovanja šimpanzov. Na kaj ste najbolj ponosni?

Morda na to, da mi je sploh uspelo (smeh). Veste, ko sem prišla v Tanzanijo, sem bila zelo mlada, imela sem 20 let, bila sem natakarica in občasno tajnica, znanja nisem imela nikakršnega, le te velike sanje. Že kot povsem majhna deklica sem sanjala o Afriki, o šimpanzih, o živalih in življenju z njimi. Gombe je bil takrat naravni rezervat ob jezeru Tanganjika, kjer je živela zelo velika skupnost šimpanzov, pa tudi drugih živali ni bilo malo – danes je ostal le še majhen košček, vse drugo je uničeno. Stežka sem dobila dovoljenje za raziskovanje šimpanzov, bila sem mlada, pa še ženska, zahtevali so, da imam prostovoljca, in to je postala kar moja mama (smeh). Šimpanzi so me sprejeli medse, ne takoj, sčasoma pa, in zato se lahko zahvalim svojemu prijatelju Davidu, ki me je sprejel prvi. Moja odkritja o šimpanzih so bila izjemna, kljub temu pa je bila znanstvena skupnost ves čas izjemno skeptična do njih, pa do mene tudi. Dolgo časa sem veljala za naivno tepko, ki ne ve, kaj počne (smeh). Ponosna sem, da danes o šimpanzih vemo neizmerno veliko. Ker je minilo 60 let, opazujemo že 4. generacijo, predvsem zanimivi so vplivi različnih vrst materinskega vedenja. Vemo, kdo so očetje, ker lahko analiziramo DNK iz fekalnih vzorcev. Zanimivo je, da mlade šimpanze vedno privlačijo samci, ki so njihovi očetje, mi pa nimamo pojma, kako to vedo.

Občutite to silno empatijo do živali že od nekdaj?

Ja, odkar pomnim. Prepričanje, da smo ljudje višja vrsta od živali, se mi nikoli ni zdelo smiselno. Nikoli nisem verjela v človeško superiornost. Ko so me v zgodnjih 60. poslali na Cambridge 'delat' doktorat, čeprav nisem bila nikoli niti na kolidžu, sem s šimpanzi živela že dve leti. Odločila sem se, da bom seveda za doktorsko nalogo raziskovala svoje kosmate prijatelje, in profesor mi je rekel, da jim nikakor ne smem dati imen, pač pa samo številke – to naj bi bilo bojda bolj znanstveno. Nisem smela govoriti o njihovih osebnostih, mislih in čustvih, ker naj bi bilo vse to menda rezervirano zgolj za nas – ljudi. Na srečo sem v otroštvu imela čudovitega učitelja, ki me je naučil vsega, česar moj cenjeni profesor na Cambridgeu ni vedel. Moj pes Rusty mi je jasno pokazal, da imajo živali čustva, da razmišljajo in čutijo. Dal mi je moč, da sem se uprla profesorjem in delala po svoje. Na srečo so nam šimpanzi biološko tako podobni, da je morala znanost zahvaljujoč mojim opisom in filmom mojega moža Huga van Lawicka priznati, da nismo edina bitja na planetu z osebnostjo, umom in predvsem s čustvi. To dognanje je odprlo vrata novemu razumevanju živali. Danes se zato lahko vse več učimo o osebnosti, umu in inteligenci živali. Dejstvo je, da lahko živali občutijo strah, stisko in bolečino. Vse te živali, o katerih sem govorila prej – te, s katerimi trgujemo, jih ubijamo in jemo – so živa bitja z osebnostmi, inteligenco in z občutki. To, da jih jemo, ni prav.

Pa vendar jih. Menite, da bomo kot družba temu nekoč sposobni narediti konec?

Upam. Veliko potujem. Na poti sem 300 dni na leto. Vidim spremembe v stališčih ljudi po svetu. V številnih državah se je v zakonodaji zgodil velik napredek, povezan z živalmi. Tudi v deželah, kot je Kitajska, kjer je ozaveščenost o zaščiti živali izjemno skromna. Pred nedavnim so denimo tudi tam prvič uradno kaznovali lastnika, ki je zapustil svojega psa. Pred 20 leti se bi temu denimo smejali, zdaj so ga poslali v zapor. Marsikje zahtevajo strožje kazni za vse, ki kruto ravnajo z živalmi, in to je seveda prav. Mahatma Gandhi je denimo rekel, da lahko narod presojaš po tem, kako ravna s svojimi živalmi, in to res drži. Kot družba se moramo zavedati, da živali niso na tem planetu zaradi nas in v našo korist, sposobni moramo biti z njimi živeti v harmoniji, ne pa v izkoriščevalskem odnosu.

Zdaj se bolj kot s šimpanzi ukvarjate z ozaveščanjem o uničujočih vplivih, ki ga ima človeštvo na okolje. Od kod ta sprememba?

V 80. sem ugotovila, da gozd v Afriki in z njim šimpanzi počasi izginjajo. Leta 1986 sem zapustila Gombe, ker sem čutila, da moram nekaj narediti za preprečitev te katastrofe. Obiskala sem šest različnih lokacij, kjer so živeli šimpanzi, ker sem želela ugotoviti, kaj se dogaja. Ko sem se vrnila v Gombe, je od veličastnega nacionalnega parka ostal le še majhen otoček zelenja – vse okoli njega je bilo golo, posejano z novimi človeškimi bivališči na zemlji, ki njihovih prebivalcev ni mogla nahraniti. Ko sem si to ogledovala iz letala, me je stisnilo pri srcu. Zavedla sem se, da je treba najprej tem ljudem pomagati preživeti, ne da pri tem uničujejo naravo, ker lahko le na ta način rešimo šimpanze. Ustanovila sem Take Care ali kot ga imenujemo danes TACARE, ki ponuja holističen način reševanja tega problema. Začel se je v 12 vaseh okoli nacionalnega parka Gombe, danes pa ga izvajamo v 104 vaseh na celotnem območju bivanja šimpanzov v Tanzaniji. Lokalnim prebivalcem daje znanje in orodje za varovanje vaških gozdnih rezervatov in jim omogoča, da postanejo naši partnerji pri ohranjanju afriških gozdov. Ob pomoči programa, ki smo ga razširili še na šest drugih afriških držav, smo nekdaj že gole hribe spet pogozdili.

Razmišljajte globalno, delujte lokalno - to je trajnostna mantra, po kateri naj bi se ravnali. Pa tudi v resnici drži?

Jaz bi to mantro raje obrnila na glavo. Razmišljajte lokalno, delujte globalno. Na političnem, družbenem in okoljskem področju se dogaja ogromno res slabih stvari, to pa lahko človeka pahne v depresijo. Namesto da bi se počutili nemočne, se raje vprašajte, kaj lahko storite tukaj in zdaj. Če imate pred hišo umazan potok, organizirajte čistilno akcijo in ga s prijatelji očistite. Morda bo nekdo drug očistil drug del potoka, tretji spet nov del in potok bo čist, pa ne le ta, tudi vsi drugi, zaradi čistejših potokov je bolj čisto tudi morje … in tako naprej. Ampak na začetku ne razmišljajte o čistem morju, raje se lotite svojega potočka. Če veste, da nekdo grdo ravna s svojim psom ali kako drugo živaljo, pokličite policijo, inšpekcijo in medije. In tej živali pomagajte takoj, ne čakajte, da bo to storil nekdo drug. Lotite se lokalnih projektov. Bodite prostovoljec v zavetišču, donirajte tam, kjer potrebujejo pomoč. Na lokalni ravni lahko naredimo zelo veliko, hitro lahko vidimo rezultate in to nam daje moč, da naredimo še več. To pa je tisto, kar ustvarja upanje.

Glede na to, da ste vedno v prvi vrsti prič okoljskih katastrof, na kakšen način uspevate racionalizirati vso grozo, ki ste ji priča? Vam v vseh teh letih boja še uspeva najti smisel?

Trudim se in vedno ni lahko. Ko vidiš grozljive posledice poplav, potresov, požarov … je včasih res težko. Predvsem poskušam živeti v trenutku. Kadar potrebujem predah, grem domov, v hišo, kjer sem odraščala. Skozi okno še vedno vidim drevo, na katero sem plezala, na policah so moje otroške knjige, dve ulici stran je hotel, v katerem sem delala kot natakarica, da sem zaslužila za vozovnico do Afrike. Tam napolnim baterije in potem grem lahko naprej. Svetu želim pustiti dve zapuščini. Ena je program Roots & Shoots, ker resnično spreminja življenja, druga pa je pomagati ljudem, tudi znanstvenikom, priznati, da smo del živalskega kraljestva. Na živali moramo začeti gledati drugače in z njimi ravnati bolj humano in sočutno. Ti dve stvari sta moj smisel.

Za konec, kaj želite ljudem v letu, ki je pred nami?

Želim vam, da bi vsak dan sproti imeli možnost izbirati etične in sočutne odločitve o tem, kaj jeste, kupujete in oblečete. Ne pozabite, da vsak izmed nas odločilno vpliva na planet, pri čemer nismo sami – vsi skupaj lahko resnično dosežemo spremembe. Na primer - prav vsi moramo pomagati v boju proti revščini, saj je prav revščina poglavitna težava, ki uničuje planet. Če si res reven, boš namreč posekal zadnje drevo, ker moraš prehraniti družino. Iz istega razloga boš ubil zadnjo ribo v reki ali kupil najcenejšo hitro hrano. Če si lačen, si ne moreš privoščiti, da bi razmišljal o okolju, o tem, ali je bilo meso, ki ga imaš na krožniku, pridelano okrutno do živali. Cilj je preživetje, vse drugo pride po tem. Dejstvo je, da v revščini ne deluje noben okoljevarstveni ali trajnostni program, zaradi česar je treba težave začeti reševati na začetku in po vrsti.

NE PREZRITE

V založbi Učila je izšla Knjiga upanja, v kateri se Jane Goodall osredotoča na 'štiri razloge za upanje' - neverjeten človeški um, trdoživost narave, moč mladih in neuklonljiv človeški duh. Polna zanimivih dialogov in slik z Janine navdihujoče poklicne poti knjiga ponuja nadvse oseben pogovor z eno od najbolj priljubljenih osebnosti na svetu.