INTERVJU S CHRISOM CARTERJEM

Brazilec z italijanskimi koreninami je na Univerzi Michigan študiral psihologijo in zločinsko vedenje. Kot član ekipe za forenzično psihologijo je na michiganskem državnem tožilstvu zasliševal in preučeval veliko zločincev, med drugim tudi serijske in večkratne morilce, obsojene na dosmrtno zaporno kazen. V zgodnjih 90. prejšnjega stoletja sta ga priložnost, ki je ni želel izpustiti iz rok, ter ljubezen do glasbe vodili v Los Angeles in pozneje v London, kjer je poslovno obleko in aktovko zamenjal za strgane kavbojke, usnjeno jakno in električno kitaro ter naslednje desetletje kot kitarist sodeloval s številnimi znanimi glasbeniki. V pisateljske vode je skočil povsem slučajno – po noči bizarnih sanj je sedel za računalnik, napisal svoj prvi roman in postal literarna senzacija. Z enim izmed avtorjev z največ prodanimi kriminalnimi romani na svetu, ki je pred nedavnim tudi v slovenskem jeziku izdal svoj 13. roman o Robertu Hunterju, priljubljenem detektivu in forenzičnem psihologu, v katerem se, kot priznava Chris, skriva veliko Carterja, smo ob njegovem obisku Ljubljane poklepetali o navdihu, priložnostih in izbiri ter o tem, kaj človeka spremeni v morilca.

Vaša karierna pot je bila precej nenavadna. Študirali ste forenzično psihologijo, ki se ukvarja s kriminalnim vedenjem, postali forenzični psiholog, nato rockovski glasbenik in nazadnje avtor številnih knjižnih uspešnic. Kateri poglavitni motivi so vas spodbudili za tako številne spremembe poklicne življenjske poti?

Okoliščine. Vsi se v različnih življenjskih obdobjih znajdemo pred različnimi okoliščinami, pred različnimi težavami, priložnostmi itd. V svojem poklicnem življenju sem se vedno gibal znotraj tega. Včasih sem moral zaradi določenih okoliščin zamenjati službo, včasih se je to zgodilo, ker sem dobil priložnost, ki je preprosto nisem mogel zavrniti. Lahko rečem, da sem se vse življenje veliko prilagajal.

Zakaj ste se pravzaprav odločili študirati forenzično psihologijo, torej psihologijo storilcev kaznivih dejanj, pa tudi prič in žrtev kaznivih dejanj?

To je sicer kar dolga zgodba, a na kratko – nisem se mogel odločiti, kaj naj grem študirat. Ko sem prišel na univerzo, je bil na univerzah v ZDA uveden popolnoma nov predmet – psihologija kriminalnega vedenja oz. forenzična psihologija. Slišati je bilo zelo zanimivo. Izbral sem si splošni predmet na to temo, navdušil me je in odločil sem se, da se vpišem na študij.

Delo forenzičnega psihologa ni najlažji poklic. Pogosto ste se srečevali s strašnimi dejanji in s posamezniki, ki so zmožni nepredstavljivih grozot. Kako ste se čustveno soočali s tem?

Res je, poklic kriminalističnega psihologa (danes se uporablja izraz forenzični psiholog) je zelo stresen in tako kot pri vseh stresnih življenjskih dejavnikih ali situacijah je to, kako se spopadamo z njim, odvisno od posamezne osebe. Čustveno sem se v svoji karieri večkrat zlomil. Nemogoče je biti brez odziva priča nekaterim stvarem, ki sem jih videl, doživel ... Vrste zla, ki so ga ljudje sposobni zagrešiti nad drugimi ljudmi, so strašne in nemogoče je, da ne bi bil zaradi tega tako ali drugače prizadet. Moj mehanizem spopadanja je vključeval čim več druženja s prijatelji, veliko sem hodil plesat, rad sem obiskoval koncerte. Po najboljših močeh sem poskušal ločiti svoje poklicno življenje od osebnega. Včasih je delovalo, drugič ne. Na koncu sem se forenzično psihologijo odločil obesiti na klin, ker se mi je ponudila priložnost, da postanem glasbenik. Glasbo sem imel vedno rad, zato sem se zgrabil to možnost.

Kateri je bil najhujši zločin in kateri najhujši zločinec, s katerima ste se srečali kot forenzični psiholog?

Popolnoma vsi so bili grozni. Ko si soočen z zločinom, v katerem je nekdo izgubil življenje, je to najslabši mogoči izid. Je nepopravljivo in svojcem žrtve za vekomaj spremeni življenje. Po mojem mnenju je naklepni umor najhujše mogoče kaznivo dejanje.

Fotografije: arhiv intervjuvanca

Kdaj ste začutili, da vas zanima pisanje in kako ste se odločili postati pisatelj?

To je pa res dolga zgodba (smeh). Nikoli v življenju nisem nameraval napisati knjige. Nikoli v življenju nisem razmišljal o pisateljski karieri. Kot otrok nisem imel ustvarjalnega uma, pravzaprav sem zelo malo bral. V nasprotju z večino avtorjev, ki jih poznam, nikoli nisem razmišljal o zgodbah ali o likih, o katerih bi si morebiti nekega dne želel pisati. Moj skok v pisanje knjig se je rodil iz sanj, ki sem jih imel leta 2007. Vrsto let sem trpel in še trpim za nespečnostjo. Nimam težav s tem, da ne morem zaspati, pač pa s tem, da se kar naprej zbujam. Večinoma zaspim precej hitro, spim uro ali dve, če imam srečo, potem pa se prvič zbudim. Od takrat naprej se proces spanja in zbujanja dogaja kot promet na semaforju – četrt ure spim, deset minut sem zbujen, spim eno uro in se spet zbudim za nekaj minut ... in tako naprej do jutra. To je, verjemite mi, kar mučna zadeva. Noči, ko mi uspe spati morda štiri do pet ur neprekinjeno, so zelo redke in v eni izmed teh redkih noči neprekinjenega spanca sem imel precej bizarne sanje. Bizarne zato, ker so se odigrale v moji glavi kot povsem verjetna zgodba – z uvodom, jedrom in zaključkom. Moje sanje so po navadi sicer zmešnjava norih podob, ki nimajo prav nobenega smisla, toda iz nekega razloga sem tisto noč zelo jasno sanjal celotno zgodbo. Glede na to, da sem pisec kriminalnih trilerjev, je prvi nenavadni del to, da zgodba, o kateri sem sanjal, sploh ni bila kriminalna, pravzaprav zelo daleč od tega. In drugi nenavadni del – zjutraj sem se spomnil vsega. Celotnih sanj, kar se mi redko zgodi, saj se po navadi spomnim le, da sem imel še ene nore sanje. To je to. Nič drugega. Dejstvo, da sem se zjutraj lahko spomnil sanj v celoti, se mi je zdelo zanimivo, zato sem to mimogrede omenil svojemu takratnemu dekletu. Prosila me je, naj ji povem zgodbo, o kateri sem sanjal, in to sem tudi storil. Potreboval sem kakšnih deset minut, da sem ji jo v celoti povedal, in tule pride tretji nenavadni del: zgodba je sploh ni dolgočasila, nasprotno, všeč ji je bila. Nisem prepričan, ali se je takrat šalila ali ne, vendar me je pogledala in rekla: »Veš kaj, Chris?  To zgodbo bi moral zapisati. Res je dobra, še posebej zasuk na koncu.«

In ste jo napisali?

Pa sva prišla do četrtega nenavadnega dela pripetljaja – odgovoril sem, ji: »Veš kaj, mislim, da jo bom res.« Pri tem ne pozabite, da sem bil človek, ki ni imel nikakršnih izkušenj s pisanjem. Nikoli v življenju nisem napisal niti kratke zgodbe. A sem naslednje jutro ostal zvest svoji besedi. Sedel sem za računalnik in napisal prvo poglavje bizarne zgodbe iz svojih sanj. Ko sem prišel do konca prvega poglavja, sem si rekel: »To je nekako noro. Nikoli v življenju nisem razmišljal o tem, da bi napisal knjigo ali vsaj kratko zgodbo, toda če nameravam vložiti čas in trud v to, bi si zaradi svojega znanja iz psihologije kriminalnega vedenja verjetno lahko izmislil veliko bolj zanimiv zaplet za psihološki triler kot za katerikoli drug žanr. Končno sem se zbudil in začel razmišljati logično ter se odločil namesto drugega poglavja napisati raje prvo poglavje kriminalne zgodbe ali kriminalnega romana oziroma tega, karkoli sem že pač počel, ker resnici na ljubo nisem imel pojma, kaj to sploh je. Naj dodam, da v nasprotju z zgodbo iz svojih sanj v glavi nisem imel zapleta za kriminalno zgodbo – imel nisem pravzaprav ničesar. Preprosto sem napisal nekaj, za kar sem mislil, da bi lahko bilo dobro uvodno poglavje za krimič. Naslednji dan sem obe prvi poglavji dal svojemu dekletu v branje in jo prosil, naj mi pove resnično mnenje. »Nisem preveč navdušena nad detektivskimi zgodbami,« je rekla, ko je prebrala obe poglavji. »Moram pa priznati, da je kriminalka veliko bolj razburljiva od tvojih sanj.« In to je bilo to. Tam in takrat je padla odločitev. Napisal bom kriminalni roman.

Smo ga lahko prebrali?

Ja, to je bil prvi roman, ki sem ga izdal. Takrat sem bil za polni delovni čas zaposlen pri podjetju za računalniško programsko opremo, tako da sem lahko pisal le zvečer in včasih – ne vedno – ob koncu tedna. Roman sem pisal več mesecev, ne da bi imel v glavi izdelan glavni zaplet. Več ko sem pisal, več idej sem dobil.  Eno poglavje je vodilo k drugemu, to pa k naslednjemu in tako naprej.  Deset mesecev pozneje sem končal Morilca s križem.

Je bil skok v pisateljske vode torej izbira ali priložnost?

Rekel bi, da definitivno priložnost.

Zakaj, mislite, vas privlačijo ‘temne’ strani življenja?

Človeški um je fascinanten in vse ljudi zanimajo in privlačijo stvari, ki jih ne znamo razložiti. Temna stran življenja je ena izmed teh stvari. Želimo poskusiti razumeti, kaj bi lahko drugo človeško bitje spodbudilo, da postane zlobno, in kaj povzroča, da mu je popolnoma vseeno za življenje druge osebe. To je zagotovo eden izmed razlogov, zaradi katerih se sam ukvarjam s temi temnimi zgodbami.

Kje najdete ideje in teme za svoje romane? Vas navdihujejo resnični dogodki ali vas vodi čista domišljija?

Vsak avtor, ki ga poznam, vedno išče nekaj, kar lahko sproži idejo. Lahko je nekaj, kar opaziš na ulici, nekaj, kar vidiš na televiziji, nekaj, kar slišiš na radiu ali nekje prebereš ... lahko je skoraj karkoli. Avtor, ki išče ideje, lahko nekaj, kar bi se večini zdelo trivialno, spremeni v neverjetno zgodbo. To je naše delo. V mojem primeru so vse moje zgodbe kombinacija dejanskih dogodkov in nore domišljije.

V kolikšni meri pa na vaše zgodbe vplivajo vaše življenjske izkušnje?

Stoodstotno. Če ne bi imel izkušenj kot forenzični psiholog, ne bi mogel, vsaj mislim tako, napisati veliko knjig.

Kako se lotite raziskovanja, ko se vam porodi nova ideja za zgodbo?

Raziskujem, če je to potrebno. Nekatere knjige sem napisal povsem brez raziskav. Vse znanje za zgodbo sem že imel. Večina mojega raziskovanja sicer poteka na spletu, imam pa v telefonskem imeniku nekaj strokovnjakov za določena področja, ki jih lahko pokličem, če se res zataknem.

Kaj po vašem mnenju 'ustvari' morilca? Kateri dejavniki spodbudijo nekoga, da ubije drugo živo bitje?

Na to vprašanje je skoraj nemogoče odgovoriti, saj ima vsak morilec svoje motive. Definicija iz učbenikov pravi, da so poglavitni motivi za umor ljubosumje, maščevanje, zaslužek, sovraštvo, strah, sočutje, obup, prikrivanje drugih zločinov, izogibanje sramoti, pridobivanje oblasti … Osnovni motivatorji za serijske zločine pa so manipulacija, dominacija, nadzor, spolno zadovoljstvo, iracionalno prepričanje posameznika, da dela svet boljši, iracionalno prepričanje, da jim to ukazuje višja ali nižja sila, ali pa gre preprosto za navadno manijo – duševno bolezen, pri kateri ima oseba iracionalno željo nekoga ubiti.

Ali menite, da je rehabilitacija serijskih morilcev mogoča?

Tudi na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je vsak primer individualen. Zgodovina nam je pokazala, da je rehabilitacija serijskih morilcev zelo redko dosegljiva, vendar psihologija ni eksaktna znanost. Vsak primer je drugačen, tako da … kdo ve.

Morilci v vaših romanih po navadi povzročijo veliko hudega trpljenja in se za to pogosto zatekajo k šokantno ustvarjalnim ekstremom. Kje in kako najdete ideje za te grozljive podrobnosti in ali se vam osebno zdita razmišljanje in pisanje o njih kakorkoli moteči?

Kot sem že omenil, so vsi moji romani kombinacija dejstev iz primerov, ki sem jih študiral ali se ukvarjal z njimi, ko sem bil forenzični psiholog, ter moje nore in temne domišljije. Kar zadeva šokiranje sebe med pisanjem zgodb – ne, to se nikoli ne zgodi, ker ne glede na to, kako grozen ali nasilen zločin ustvarim, vem, da ni resničen. Vse je izmišljotina ... vse je domišljija.

Vaši romani o Robertu Hunterju, forenzičnem psihologu, ki je detektiv posebnega Oddelka za umore v Los Angelesu, so globalne uspešnice. Se je tudi Robert 'rodil' po naključju in na kakšen način se je razvijal v zadnjih 15 letih?

Ker sem se odločil pisati kriminalke, sem potreboval detektiva in ustvaril sem ga tako rekoč iz nič. Sprva je Hunter zelo zelo rahlo temeljil na meni, toda ko se je serija romanov nadaljevala, sem ugotovil, da dodajam vedno več sebe Hunterjevemu liku. Med mano in Hunterjem je veliko podobnosti.

Tudi v Sloveniji je že izšel roman Doktor smrti, vaša 13. knjiga, v kateri nastopa Robert Hunter. Razmišljate o tem, da bi se kdaj ločili od njega?

Trenutno ne. Zelo rad pišem zgodbe o Hunterju.

Kaj pa radi berete vi?

Nisem 'velik' bralec. Vem, da se sliši noro za nekoga, ki se preživlja s pisanjem knjig, vendar ne berem prav veliko. Nikoli nisem. Tudi sam sem eden tistih avtorjev, ki težko berejo delo nekoga drugega, medtem ko se sam ukvarjam s knjigo. Poleg tega vedno delam na nečem novem. V zadnjih treh letih sem prebral dve knjigi. Prav tako nimam najljubšega avtorja ali koga, ki bi me navdušil za pisanje. Ampak, prebral sem roman The Mercy Chair britanskega avtorja kriminalnih romanov M. W. Cravena in to je fantastična knjiga.

S čim boste bralce razveselili v prihodnosti?

Ne boste verjeli, ampak trenutno pišem natančno o tistih sanjah iz leta 2007, o katerih sem vam pripovedoval. Zgodbo, o kateri sem sanjal pred šestnajstimi leti, zgodbo o nezdravi ljubezni. Ukvarjam se z njo, vendar nisem prepričan, ali jo bom izdal kot knjigo ali ne. Bomo videli. Naslednji Hunterjev roman pa lahko pričakujete leta 2026.

Vseh trinajst romanov Chrisa Carterja (Morilec s križem, Krvnik, Nočni zalezovalec, Podobe smrti, Umori v živo, Zli um, Jaz sem smrt, Klicatelj, Galerija mrtvih, Na lovu za zlom, Napisano s krvjo, Genesis in Doktor smrti) je izšlo v slovenskem jeziku pri izložbi Učila.