DRUŽINA MALI

Sašo Mali, njegova soproga Tina Kim, 8-letna šolarka Liana in 3-letna Maksim so zabavna in tako srečna družinica, polna ljubezni, da jih je veselje gledati in poslušati.

Tina in Sašo, kako sta se spoznala?
Tina: To je v bistvu zanimiva zgodba … Midva sva namreč, še preden sva se osebno spoznala, vedela drug za drugega. Najini starši so se v mladih letih veliko družili in tudi pozneje, ko smo bili otroci že večji, so bili v stikih. Nekako pa je vedno naneslo, da se družinsko nismo nikoli srečali, zato se tudi midva nisva poznala. Potem pa me je prijateljica nekega dne prosila, naj ji delam družbo med striženjem … in sem šla z njo v salon. Takrat sva se s Sašem prvič videla, le da sem jaz vedela, kdo je on, Sašo pa ne, kdo sem jaz.
Sašo: Jaz sem pa slutil! No, v resnici nisem vedel, me je pa zelo zanimalo, kje trenira in s kakšnim športom se ukvarja, ker je bila videti … no, recimo, da mi je bila zares zelo všeč.
Tina: In ker je potem na vsak način želel z mano na trening, me je res obiskal na fitnesu. Pozneje sva šla na pijačo in tako je izvedel tudi, kako se pišem. Od navdušenja, kdo sem in da se poznamo, je ob pol polnoči klical svojo mamo, da ji pove, s kom je na pijači … To je bilo res smešno. Prijateljsko druženje je pozneje preraslo v ljubezen. Od tega je zdaj že enajst let.

Kakšen tip družine ste Malijevi?
Tina: Težko bi rekla, da smo določen tip družine. Oba se po svojih močeh trudiva, da prispevava največ, kar lahko. Ker z delom začenjava malce pozneje, kot je to običajno, so jutra naša – čez teden malce krajša, čez vikend pa daljša in lenobna. V vrtec in v šolo se velikokrat odpravimo kar vsi skupaj, navadno pa deklici pospremi vsak dan eden. Ker ima Sašo tudi popoldanski urnik, sem z dekleti več časa jaz in opravimo vse potrebno za šolo in dejavnosti. Velikokrat pa se vmes tudi skupaj dobimo, če ima Sašo 'luknjo'.
Sašo: Kljub tempu skušamo čim več časa preživeti skupaj. K sreči imamo vse blizu, šolo, vrtec in službo, tako da nam to kar dobro uspeva. Delitev dela pa … priznam, kuhati ne znam, hvala bogu to odlično počne Tina, tako da je kuha njena domena. Likam tudi ne rad oziroma sploh ne (smeh). Pri ostalih stvareh pa se kar nekako dopolnjujeva … No, tudi pospravljeno je pri nas vse tako hitro in sproti, da jaz ne pridem velikokrat na vrsto (smeh).
Liana: Mami po navadi lika, pere, pospravlja, briše, kuha … Oči pa, ko pride iz službe, najraje leži na kavču in se igra z nama. Včasih še kaj popravi, če je doma kaj pokvarjeno. Aja, pa smeti tudi odnaša. Ampak če ga mami kdaj kaj prosi, pa vedno takoj naredi in pomaga.
Maksim: Ja, Liana je vse povedala. Ampak Liana, oči tudi jajčka peče za zajtrk!

Kdo je torej glavni šef v družini?
Liana: Mami. Zato, ker me večkrat čuva, skrbi za vsakdanje stvari in takrat odgovarja zame.
Maksim: Pa oči tudi! Oba sta, ker se imata rada!

Kdo pa pri vas skrbi za vzgojo?
Tina: Če gledamo z vidika tega, kdo od naju je več z deklicama, sem to najverjetneje jaz. Ampak bistveno se mi zdi predvsem to, da se kot starša med seboj podpirava in sva dosledna, tako ni pri otrocih nikoli nobene zmede in Liana ter Maksim natančno vesta, da obvelja, kar kdo od naju reče, in ni treba spraševati drugega. S Sašem imava enaka stališča in zato oba ravnava enako. Doma imamo pač določena pravila, ki jih sicer ni veliko, a od katerih ne odstopava.
Sašo: Saj v bistvu vzgajamo drug drugega. Tudi midva sva se že veliko naučila in se skozi njuno odraščanje spremenila. Pri nas doma se veliko pogovarjamo, objemamo, crkljamo, enostavno uživamo drug z drugim. Velik del vzgoje opraviš enostavno z ljubeznijo.

Sašo, je Tina dobra mama?
Tina čudovito skrbi za našo družino. Je skrbna, nič ji ni težko narediti, je zelo ljubeča z otroki in odlična poslušalka, super se prilagaja vsakodnevnemu tempu naše družine. Veliko zmore in najinima punčkama daje ogromno energije in še več ljubezni. Je pa zelo stroga mama. In ja, kombinacija vsega tega je odlična.

Kaj pa Sašo, Tina? Je dober oče?
Verjetno bo zvenelo precej pocukrano, ker zdaj tako hvaliva drug drugega, a ne morem reči drugega kot to, da je Sašo kot oče resnično krasen. Je zelo nežen in zabaven, s punčkama ima poseben odnos, ki vedno bolj prerašča v zaupanje, prijateljstvo in zavezništvo. Izjemno radi sta z njim, skupaj počnejo cel kup stvari in neskončno sta ga veseli vsak dan, ko pride domov. Še posebej Liana ga zadnje čase zelo rada na samem sprašuje po ljubezenskih nasvetih, saj hoče slišati še moško mnenje (smeh).

Kaj je tisto, kar se vama zdi pri vzgoji najbolj pomembno?
Tina: Predvsem jima želiva privzgojiti spoštovanje, do stvari in do ljudi. Pa tudi to, da nič ni samo po sebi umevno. Za vsako stvar se je treba močno potruditi, tako za odnose kot za šolski uspeh, za zaslužek, za vsako stvar. Občutek do soljudi in spoštovanje, iz tega izhaja vse. Osnovni bonton, kot je hvala, prosim in vprašanje, ali lahko, pa sta obe osvojili že zelo zelo zgodaj.
Sašo: Kako so otroci vzgojeni, se najlepše pokaže takrat, ko niso s tabo; ko so s prijatelji ali na taboru. Glede na odzive, ki sva jih dobila nazaj, sva izjemno ponosna na najini hčerki.

Ali se vama zdi, da bi fanta vzgajala drugače kot dekleti?
Tina: O tem bi težko sodila, nimam teh občutkov, ker nimam fantka. Vrednote in načela bi bili zagotovo enaki.
Sašo: Verjetno bi bila razlika pri druženju in s tem tudi pri komunikaciji. S fantkoma bi bilo zagotovo potrebnih veliko manj besed in diplomacije, haha.

Kakšno pa je vajino stališče do kazni?
Tina: Te besede pri nas sploh ne poznamo, je niti ne omenjamo. Ni veliko situacij, ko bi jo morali. Seveda pa so tudi pri nas posledice, če se o kakšni stvari nikakor ne moremo dogovoriti. Ampak se vedno navezujejo na situacijo.
Sašo: Če Maksim na primer s čokolado skače po kavču in ga umaže, ji zaradi tega ne bova prepovedala gledati risanke, bo pa dobila v roke krpo in počistila za sabo.
Tina: Kazen je zelo močna beseda. Posledic in odgovornosti za svoja dejanja se morata dekleti seveda zavedati. Vsekakor sva odločno proti kakršnemkoli nasilju. In tudi nagrajevanju za lepo vedenje s sladkarijami ali z materialnimi stvarmi. Pri nas je nagrada zadovoljstvo, ki ga ob takem ravnanju občutiš.

Kako se lotevata tečnobe in sitnarjenja? Imata kakšne posebne tehnike?
Sašo: Liana je že prerasla obdobje sitnarjenja, zna pa biti zelo naporna, ko se neke težave loti in takrat naju besedno zelo izčrpa … zlepa ne odneha. In z nobenim odgovorom ni povsem zadovoljna.
Tina: Ja, res je. Maksim pa je zadovoljna deklica, vedno dobre volje in nasmejana. Seveda ima svoje minute, frekvenca njenega glasu je neverjetna. Je dojemljiva, z njo se hitro vse lepo dogovoriš in ta sitnoba ne traja dolgo. So pa različne faze. Trenutno je najbolj žalostna in jezna, če ji ne damo žvečilnega gumija. Čez en mesec pa bo spet nekaj povsem drugega.

Dekleti, kako pa se vidva 'lotita' staršev, ko sta tečna in slabe volje?
Liana: Jaz jima včasih rečem, naj se malo pomirita in naj razmišljata o čem lepem. Včasih jima tudi napišem kakšno pismo. Pa saj nista velikokrat slabe volje. No, oči sploh nikoli, mami pa je včasih malo sitna.
Maksim: Ne vem … jaz se rada igram in grem v svojo sobo risat.

Sta oči in mami stroga? Kaj storita, če ne ubogata oziroma se ne vedeta lepo?
Liana: Nista stroga. No, mami je včasih. Ponavadi nama lepo povesta, da česa ne smeva početi, ali pa opozorita, če sva naredili kaj, kar ni bilo v redu. Če pa res dolgo ne ubogava, pa povesta isto malo bolj naglas. Ne marata istih stvari velikokrat ponavljati.
Maksim: Jaz pa vse ubogam!
Liana: Ja, seveda Maksim …

Kako se soočate s šolo? Sodobna šola zahteva od staršev precej angažmaja.
Tina: Zaenkrat nam gre dobro. Imamo srečo, da Liana resnično rada hodi v šolo in pri pouku uživa. Poleg tega je zelo redoljubna in odgovorna, tako da večjih težav nimamo.
Sašo: Upam, da bo tako tudi ostalo (smeh).
Tina: Res je, da so v šolo vedno bolj vpleteni tudi starši. Jaz se s tem ne strinjam. Ko sem sama hodila v šolo, se z mano starši niso nikoli učili in nikoli ni nihče namesto mene naredil naloge, referata ali česa podobnega. Tudi midva tega ne počneva in tudi v prihodnje ne nameravava. Seveda sva jima vedno na voljo za vso podporo, vprašanja, razlage in pomoč, to pa je tudi vse. Mislim, da je to dovolj. V prvem in drugem razredu so imeli v šoli govorni nastop in je bilo potrebno izdelati plakat. Liana si je letos izbrala super nalogo, da bo predstavila čebele. Pomagala sem ji tako, da sem jo naučila uporabljati leksikon in google ter pokazala, kako si lahko sama poišče informacije. Kupila sem ji še velik papir, vse ostalo pa je naredila popolnoma sama, od vsebine, vrstnega reda, slik, zaključka ... Meni se je zdel plakat čudovit, zanj je bila tudi pohvaljena. Pozneje je povedala, da so bili nekateri plakati lepši, pripravljeni z računalnikom. Zelo mi je bilo všeč, da je učiteljica znala preceniti, kateri plakati so bili delo otrok in katere so naredili starši. Velikokrat pa se v takšnih primerih žal dogajajo krivice.

Liana, pri katerem predmeti v šoli najbolj uživaš?
Najraje imam glasbeno vzgojo. Šola mi je zelo zelo všeč in ničesar ne bi spremenila. Najbolj mi je všeč to, da so na naši šoli učiteljice zelo prijazne.

Tina, v ljubljanskem BTC-ju, v trgovini Mothercare, ste odprli MalaMali, pravi raj za otroke. Poleg ustvarjalnice, igralnice in kavarnice je na voljo tudi Sašev frizerski salon. Zakaj ste se odločili, da se podate v te vode?
Že nekaj časa sem čutila, da v svoji stari službi ne bom ostala. Ni bilo več izziva, produktivnosti. Odkar sem postala mama, sem si želela početi nekaj, kar bi bilo povezano z otroki. Preprosto se mi je to zdelo najbolj smiselno in čutila sem, da bi me to tudi najbolj veselilo. Bilo je karnekaj idej, a nikoli prave priložnosti. Potem pa je Sašo dobil ponudbo za salon, poleg sta bila tudi igralnica in velik prazen prostor. Energija in trenutek sta bila prava. Ideje so začele deževati ena za drugo in tako se je zgodilo. Malo čudno so me gledali, ker sem v teh časih dala pustila redno službo, ampak meni ni žal. Verjamem v najin skupni projekt in se že veselim, kako se bo odvil in kam naju bo pripeljal. Idej in načrtov, ki jih bom poskušala uresničiti, je še veliko.

Kaj vse ponuja MalaMali?
MalaMali združuje tri dejavnosti v koncept, kot ga pri nas še ne poznamo. Namen je, da družinam kar najbolj celovito omogoči preživljanje prostega časa, s kakovostnimi storitvami na najvišjem nivoju. Namenjen je otrokom do štirinajstega leta starosti, bodočim mamicam, mamicam in očkom, pa babicam, dedkom, varuškam in vsem ostalim, ki si želijo sprostitve ali prijetnega druženja. V Mali Kavarnici pripravljamo otroške zajtrke, otroško kavico, prigrizke, toaste, rogljičke, vedno so na voljo sveže sadje in piškoti. Še posebej zadovoljne so pri nas velike družine ali mamice z več otroki, ki pridejo same. Medtem ko je eden od otrok na delavnici, se drugi nemoteno igra v igralnici, mamica pa se uredi v salonu ali v miru prelista revijo iz našega izbora časopisov. Pri nas so vedno na voljo sveže sadje za otročke, rezervni vlažilni robčki, velika ter lepo urejena previjalnica ter prostor za dojenje. In seveda najbolj pomembna stvar, praznovanje otroškega rojstnega dne, ko poskrbimo za vse in se prilagodimo željam! MalaMali je namenjena je vsem tistim, ki jim ni vseeno, kako njihovi otroci preživljajo popoldanske urice. Vsem tistim, ki si želijo vrhunskih storitev za vso družino na enem mestu. Vsem, ki potrebujejo malce miru in časa zase, pa nimajo varstva za otroke. Vsem, ki se več tednov dogovarjajo z babicami in varuškami, da bi lahko obiskali frizerja. In vsem, ki razmišljajo, kje upihniti svečko na rojstnodnevni torti. Lahko bi rekla, da je to kraj za vse, ki cenijo svoj dragoceni prosti čas.

V ustvarjalnici poučujete po načelih pedokinetike. Za kaj pravzaprav gre?
Pedokinetika je v Sloveniji že precej znana, ustanoviteljica licence je Andreja Semolič. Programi pedokinetike so se do danes izvajali samo v obdobju zgodnjega razvoja, do enega leta starosti, pri konceptu MalaMali pa smo skupaj z ustanoviteljico programe nadgradili za obdobje zgodnjega razvoja do pubertete. Programi so gibalni in ustvarjalni, prek gibanja in dotika povezujejo zakone težnosti, biomehaniko in anatomski, fiziološki ter psihološki razvoj. Programi Male ustvarjalnice vplivajo na razvoj in oblikovanje novih zaznav in nevroloških povezav. Krepijo tudi odnos med starši in otrokom, delujejo na otrokovo samostojnost in odločnost, predvsem pa na izražanju potenciala, ki ga nosi v sebi. Vsebina vseh programov je opisana v naših zloženkah ter na spletni strani www.malamali.si.

Za konec – kaj si želita za vajini hčeri?
Tina: Vse najlepše, kot seveda vsi starši. Predvsem jima želim, da bi jima bilo na njuni poti lepo. Da bi znali najti srečo v drobnih trenutkih, vsak dan sproti. Da bi našli mir v duši in svoj kotiček pod soncem, kjer bosta srečni. In da bi ohranili to veselje do življenja, ki ga danes nosita v sebi.
Sašo: Se strinjam z vsem tem. Želim jima tudi to, da bi odkrili, kaj si resnično želita početi v življenju in da bi se temu posvetili z veseljem in ljubeznijo.
Tina: Če lahko še malo sebično dodam, si želim tudi to, da bi se kot odrasli radi vračali k nama in preživljali čas v najini družbi, se z nama pogovarjali in nama zaupali. Če bova to dosegla, sva svojo starševsko nalogo odlično opravila.