KAKO TEHNOLOGIJA SPREMINJA MODNO INDUSTRIJO?
Se spomnite filma Nazaj v prihodnost II, v katerem so napovedali, da se bomo leta 2015 naokoli sprehajali v jaknah, ki se bodo avtomatično prilagodile našim telesom, in supergah z vezalkami, ki se bodo zavezale kar same od sebe? Verjetno si ustvarjalci filma niso mislili, da se bo slabih 30 let kasneje marsikatera od njihovih napovedi uresničila ter postala del (modne) realnosti. Leta 2015 je namreč Nike predstavil model Nike Mag, superge z vezalkami, ki se zavežejo kar same od sebe.
V 21. stoletju je modna industrija dokončno sprejela tehnološke inovacije, ki so do temeljev spremenile način, na katerega danes nakupujemo, delamo, potujemo ter komuniciramo s prijatelji. Verjetno si nihče več ne predstavlja življenja brez nakupovanje na spletu, kjer so zadnji modni trendi od naših garderobnih omar oddaljeni le klik ali dva. Digitalna tehnologija ne spreminja samo nakupovanja in trženja mode, pač pa čedalje močneje vpliva tudi na naše odločitve, kaj bomo oblekli. Umetna inteligenca, machine learning in prediktivna analitika so tehnološki dosežki, ki so dodobra pretresli sodobne poslovne prakse. Spletna veletrgovca Amazon in Alibaba z algoritmi svoje digitalne izložbe že sedaj prilagajata vsakemu uporabniku posebej, pač glede na njegove pretekle nakupe in interese. Ameriška podjetnica Camilla Olson je šla še korak dlje, saj je razvila programsko opremo Savitude, kjer umetna inteligenca kupcem na podlagi njihove postave in proporcev priporoča zanje najbolj primerna oblačila. Morda v prihodnosti tako ne bomo več potrebovali stilistov, saj nam bodo modne kombinacije predlagali kar računalniški algoritmi. Orodja obogatene resničnosti nam že danes lahko pokažejo, kako izgledamo v kliknjenih oblačilih. Lansko leto je Gap v sodelovanju z Googlom razvil digitalno oblačilnico, v kateri lahko kupci preizkusijo izbrana oblačila, ne da bi jim bilo pri tem treba fizično vstopiti v trgovino. Vse, kar potrebujejo, je fotoaparat na mobilnem telefonu in prava aplikacija. Digitalizacija in avtomatizacija vdirata tudi v tekstilno industrijo. V marsikateri tovarni so šivilje že nadomestili roboti, medtem ko je Adidas v nemškem mestecu Ansbach že vzpostavil lastno tovarno Speedfactory, v kateri izdelujejo športne copate Futurecraft 4D, prve superge, ki so v celoti izdelane v tehnologiji 3D tiska. Morda bomo že kmalu namesto končnega produkta od oblikovalca kupili načrt ter si oblačilo ali čevlje s 3D tiskalniki natisnili kar v udobju lastnega doma.
V oblačila vtkana tehnologija
Poleg mobilnikov, tablic in drugih pametnih naprav, brez katerih si ne znamo več predstavljati svojega življenja, postajajo čedalje pametnejša tudi naša oblačila. Nosljiva tehnologija (ang. wearables) je v zadnjih letih naredila velik preskok od prvih zapestnic, ki so merile srčni utrip ali število prehojenih korakov. Danes lahko mikrosenzorji, vstavljeni v pametna oblačila, merijo naše življenjske funkcije, namesto nas izražajo čustva, z njimi pa lahko celo plačujemo. Poleg tega so bistveno boljša rešitev od zapestnic in podobnih napravic, saj so v tesnejšem stiku s kožo. Prvi, ki so posvojili digitalna oblačila, so bili proizvajalci športne opreme. Kanadsko podjetje OMsignal je tako zasnovalo športni nedrček z vgrajenim senzorjem, ki meri srčni utrip, hitrost dihanja in pretečene kilometre. Modrček celo pove, kdaj se je telo dovolj regeneriralo, da se lahko odpravimo na nov trening. Zanimiva je tudi rešitev francoske modne hiše Spinali Design, ki je predstavila kopalke z vgrajenim senzorjem, ki ljubiteljem sončenja pove, kdaj morajo nanesti dodatni sloj zaščitne kreme ali pa se umakniti v senco. Na drugi strani se za nosljivo tehnologijo močno zanima tudi medicina. Tehnološko podjetje Komodo je razvilo rokav, čigar vgrajeni senzorji merijo srčni utrip, telesno temperaturo, spalni cikel ter celo nivo stresa pri posamezniku. Podjetje namreč upa, da bo z zbranimi podatki hitreje zaznalo morebitne srčno-žilne bolezni. Ameriško podjetje Neopenda pa je razvilo tehnološko dovršene kapice za novorojenčke, katerih posebni senzorji merijo malčkove najpomembnejše življenjske funkcije, od telesne temperature ter bitja srca pa vse do hitrosti dihanja in nivoja kisika v krvi.
Nič čudnega ni, da je vzpenjajoče se področje digitalne mode privabilo tudi takšne tehnološke velikane, kot sta Google in Samsung. Google je v sodelovanju z znamko Levi's zagnal Project Jacquard. Prvi rezultat sodelovanja je jakna, v katero so vtkana prevodna vlakna, zahvaljujoč katerim lahko s pametnimi napravami komuniciramo z enostavnimi kretnjami rok. Morda bomo lahko že kmalu z enostavnim zamahom roke sprejeli tudi telefonske klice. Samsung je šel še korak dlje, saj je ustvaril celo blagovno znamko digitalnih oblačil The Human Fit. NFC senzorji namesto gumbov omogočajo brezstično plačevanje ter povezanost z mobilnikom, poseben pas pa nositelja opozori, kdaj so se mu začeli nabirati kilogrami okoli trebuha. Digitalno tehnologijo v svoje kreacije počasi vključujejo tudi tradicionalne modne avtoritete. Karl Lagerfeld je tako lansko pomlad predstavil oblačila, ki so delno nastala s tehniko 3D tiska, modna hiša Marchesa pa se je leta 2016 na newyorškem Met Gala predstavila s t. i. Cognitive Dress, ki so jo zasnovali v sodelovanju z IBM. Obleka je vsebovala LED diode, ki so spreminjale barve glede na aktivnost na družbenih omrežjih.
Trenutno večina pametnih oblačil za svojo pamet potrebuje povezanost z mobilnimi napravami, zato se je peščica oblikovalcev in elektronskih umetnikov lotila razvijanja oblačil, ki bi namesto s pametnimi napravami komunicirala z našimi telesi. Avstralska znamka oblačil Wearable X je razvila hlače za jogo Nadi X, ki z nežnim vibriranjem opozarjajo, ali moramo gib zadržati ali preiti na naslednjo pozo. Tako imamo svojega osebnega inštruktorja joge vedno na sebi. Podobno deluje jakna AWelectric, ki z nežnimi tresljaji poustvarja občutek ščemenja, ki ga v različnih čustvenih stanjih ljudje občutimo na različnih delih telesa. Oblačila lahko poleg našega telesa komunicirajo tudi med seboj. Vibracije, ki jih čuti lastnik prve jakne, se preko brezžične povezave prenesejo na drugo jakno, tako da lahko prijatelji s pomočjo oblačil delijo občutke. Nasprotno pa projekt Social Escape Dress elektronske umetnice Kathleen McDermott omogoča, da se začasno skrijemo pred okolico. Ko senzorji v obleki zaznajo, da je človeku, ki jo nosi, neprijetno ali da se počuti ogroženo, iz ovratnika puhne oblak belega dima, ki mu omogoči, da se za nekaj trenutkov skrije pred pogledi drugih.
Mikrosvila iz laboratorija
Digitalne tehnologije pa niso edine, ki spreminjajo sodobno modno industrijo. Ne samo, da naša oblačila postajajo čedalje pametnejša, najnovejša spoznanja biotehnologije namreč pod vprašaj postavljajo ustaljeno proizvodnjo tkanin. Morda bomo v prihodnosti blago, iz katerega so izdelana naša oblačila, od svile do usnja, gojili kar v laboratorijih.
Kalifornijskemu podjetju Bolt Threads je uspelo razviti sintetično mikrosvilo, ki je po izgledu in lastnostih praktično identična svili, ki jo v naravi tkejo pajki. Pajčja svila se že nekaj let ponuja kot bolj humana alternativa svili, ki jo pridobivajo iz kokonov sviloprejk. Pri tradicionalni proizvodnji svile kokone razprejo z vročo vodo ali paro, pri čemer buba pogine. Prav zaradi tega se zagovorniki pravic živali že dolgo borijo proti uporabi tega materiala v modni industriji, sploh ker za izdelavo enega samega svilenega kimona potrebujemo vlakna 5000 kokonov sviloprejk. Nasprotno pri proizvodnji pajčje svile ne pogine nobena žival, poleg tega pa so niti, ki jih pletejo pajki, bistveno bolj čvrste od svile sviloprejk in celo od nekaterih sintetičnih vlaken. Pajčja svila je bolj čvrsta celo od kevlarja, materiala, iz katerega izdelujejo neprebojne jopiče. Težave s pajčjo svilo so, da pajki niso ravno najbolj zanesljivi sodelavci. Za proizvodnjo večjih količin pajčje svile bi potrebovali na milijone in milijone pajkov, kar pa žal ni ekonomsko vzdržno. Podjetje Bolt Threads se je vzgoje svilenih vlaken zato lotilo drugače. V svojih laboratorijih v velikanskih čebrih gojijo gensko modificirane kvasovke, ki v procesu fermentacije v sladkorju in vodi proizvajajo mikrosvilo, ki je po sestavi in lastnostih več kot primerljiva s svilo, ki jo pletejo pajki. Podjetje je na podporo naletelo tudi v krogih visoke mode. Stella McCartney si že vse od svojih začetkov v modni industriji prizadeva za trajnostna in živalim prijazno izdelana oblačila. Skupaj s kalifornijskim biotehnološkim podjetjem so zasnovali prototip obleke iz mikrosvile, ki je svoje mesto našla tudi v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMA. Bolt Threads pa se še zdaleč ne namerava ustaviti samo pri svili. Njihov naslednji izziv je izdelati usnju podoben material iz micelija, tankih nitk, ki sestavljajo podgobje gliv. Če jim bo uspelo izdelati zadostno količino te nove visokotehnološke tkanine in k sodelovanju pritegniti še več modnih hiš, se nam morda obeta prava revolucija v izdelavi oblačil prihodnosti. Pri svojih prizadevanjih pa še zdaleč niso edini.
Usnje iz petrijevke
Zaspano mestece Nutley v ameriški zvezni državi New Jersey privablja številne, ki želijo uživati v visoki kvaliteti življenja le streljaj od urbanega New Yorka. Meščanom se verjetno niti sanja ne, da za stenami moderne bele poslovne stavbe sredi značilnih primestnih hišk zagonsko podjetje Modern Meadow v svojih laboratorijih goji usnje. Čeprav je usnje material, iz katerega ljudje že tisočletja izdelujemo oblačila, je sodobna usnjarska industrija ena najbolj obremenjujočih za okolje. Tako kot intenzivno živinorejo tudi usnjarje teži visok ogljični odtis. Poleg tega med strojenjem usnja uporabljajo nevarne kemijske snovi, kot so kromove soli, formaldehid in različna topila, ki zastrupljajo zrak in vodne vire v okolici tovarn. Posledično se okoliško prebivalstvo, sploh v državah v razvoju spopada z resnimi zdravstvenimi težavami. Zanimivo pri vsem skupaj pa je, da za izdelavo usnja v resnici ne potrebujemo živalske kože, pač pa kolagen, ki je glavna beljakovina v vezivnem tkivu sesalcev. Še več, v tradicionalni usnjarski industriji med obdelavo s kož odstranijo vse, kar ni kolagen, ki pa lahko s fermentacijo nastane kar v petrijevki. Mlado podjetje iz New Jerseya si je tako za svoj glavni cilj zadalo izdelavo živalskih produktov brez živali. Če je bilo še pred nekaj leti vzgajanje usnja v laboratoriju drago in zamudno početje, pa je nagel razvoj sintezne biologije v zadnjih letih pripomogel k temu, da so začeli njena spoznanja uporabljati tudi na tako nepričakovanih področjih, kot je moda. Dobavitelji usnja se namreč nenehno soočajo s preglavicami, ki jim grenijo posel. Za začetek je usnje naravni material, kar pomeni, da noben kos ni enak naslednjemu, poleg tega pa neenakomerna oblika živalskih kož, vbodi in brazgotine kazijo videz kož ter posledično znižujejo ceno končnemu produktu. Proizvajalci tako zaradi nezadostne kvalitete včasih zavržejo tudi do 30 % živalske kože, še preden gre ta v nadaljnjo obdelavo. Z umetno ustvarjenim usnjem ni težav s kakovostjo, saj lahko inženirji brez težav določijo velikost, obliko, barvo in teksturo končnega materiala. Pri Modern Meadow so se tako že poigrali s tekočim usnjem, ki so ga nabrizgali na oblačila in uporabili kot vezni material pri njihovi izdelavi. Modna podjetja sodelujejo pri razvoju usnja, izdelanega po meri, tako da se bo morda kmalu zgodilo, da vélike modne znamke ne bodo prepoznavne samo po svojih dizajnih, pač pa tudi po svojih materialih. Si predstavljate, da bi hodili naokrog v usnju Gucci ali svili Stella McCartney?
Usnje in mikrosvila iz laboratorija, elektronski senzorji v oblačilih, prevodna vlakna, vtkana v vašo najljubšo jakno ali 3D natisnjene superge zaenkrat ostajajo dostopni le peščici najbolj zagretih ljubiteljev visoke mode in visoke tehnologije, vseeno pa verjetno ni več daleč dan, ko bodo okolju prijazna pametna oblačila kraljevala v naših omarah ter bomo računalnike namesto v roki nosili kar na telesu.
3 pametna oblačila, ki jih morate vključiti v svojo garderobo
1. Športni modrček OMsignal
Športni modrček OMsignal med vadbo meri vsak vaš korak, srčni utrip in celo hitrost dihanja. Še več, nedrček samodejno izračuna, kdaj si je vaše telo dovolj opomoglo, da se lahko podate na nov trening.
https://omsignal.com/
2. Kopalke Neviano, Spinali Design
Če poleti radi poležavate na plaži, potem potrebujete pametni bikini francoske modne znamke Spinali Design. Z vgrajenim senzorjem boste lahko brez skrbi uživali na soncu, saj vas bo opozoril, koliko časa ste že na njem in ali je čas, da nanesete kremo za sončenje ali se sploh umaknete v senco. Od sonca pordela koža je zdaj stvar preteklosti. https://www.spinali-design.com/
3. Project Jacquard , Google & Levi's
S pametno jakno je v areno interaktivne mode vstopil tudi tehnološki velikan Google. V blago vtkana prevodna vlakna v jakni enostavno povezujejo fizični svet z digitalnim. Ko nosite jakno Jacquard, lahko dostopate in upravljate s svojim mobilnikom kar z enostavnimi gibi rok. Znanstvena fantastika, ki je postala resničnost. https://atap.google.com/jacquard/
Tekst: Gordana Lacič
V 21. stoletju je modna industrija dokončno sprejela tehnološke inovacije, ki so do temeljev spremenile način, na katerega danes nakupujemo, delamo, potujemo ter komuniciramo s prijatelji. Verjetno si nihče več ne predstavlja življenja brez nakupovanje na spletu, kjer so zadnji modni trendi od naših garderobnih omar oddaljeni le klik ali dva. Digitalna tehnologija ne spreminja samo nakupovanja in trženja mode, pač pa čedalje močneje vpliva tudi na naše odločitve, kaj bomo oblekli. Umetna inteligenca, machine learning in prediktivna analitika so tehnološki dosežki, ki so dodobra pretresli sodobne poslovne prakse. Spletna veletrgovca Amazon in Alibaba z algoritmi svoje digitalne izložbe že sedaj prilagajata vsakemu uporabniku posebej, pač glede na njegove pretekle nakupe in interese. Ameriška podjetnica Camilla Olson je šla še korak dlje, saj je razvila programsko opremo Savitude, kjer umetna inteligenca kupcem na podlagi njihove postave in proporcev priporoča zanje najbolj primerna oblačila. Morda v prihodnosti tako ne bomo več potrebovali stilistov, saj nam bodo modne kombinacije predlagali kar računalniški algoritmi. Orodja obogatene resničnosti nam že danes lahko pokažejo, kako izgledamo v kliknjenih oblačilih. Lansko leto je Gap v sodelovanju z Googlom razvil digitalno oblačilnico, v kateri lahko kupci preizkusijo izbrana oblačila, ne da bi jim bilo pri tem treba fizično vstopiti v trgovino. Vse, kar potrebujejo, je fotoaparat na mobilnem telefonu in prava aplikacija. Digitalizacija in avtomatizacija vdirata tudi v tekstilno industrijo. V marsikateri tovarni so šivilje že nadomestili roboti, medtem ko je Adidas v nemškem mestecu Ansbach že vzpostavil lastno tovarno Speedfactory, v kateri izdelujejo športne copate Futurecraft 4D, prve superge, ki so v celoti izdelane v tehnologiji 3D tiska. Morda bomo že kmalu namesto končnega produkta od oblikovalca kupili načrt ter si oblačilo ali čevlje s 3D tiskalniki natisnili kar v udobju lastnega doma.
V oblačila vtkana tehnologija
Poleg mobilnikov, tablic in drugih pametnih naprav, brez katerih si ne znamo več predstavljati svojega življenja, postajajo čedalje pametnejša tudi naša oblačila. Nosljiva tehnologija (ang. wearables) je v zadnjih letih naredila velik preskok od prvih zapestnic, ki so merile srčni utrip ali število prehojenih korakov. Danes lahko mikrosenzorji, vstavljeni v pametna oblačila, merijo naše življenjske funkcije, namesto nas izražajo čustva, z njimi pa lahko celo plačujemo. Poleg tega so bistveno boljša rešitev od zapestnic in podobnih napravic, saj so v tesnejšem stiku s kožo. Prvi, ki so posvojili digitalna oblačila, so bili proizvajalci športne opreme. Kanadsko podjetje OMsignal je tako zasnovalo športni nedrček z vgrajenim senzorjem, ki meri srčni utrip, hitrost dihanja in pretečene kilometre. Modrček celo pove, kdaj se je telo dovolj regeneriralo, da se lahko odpravimo na nov trening. Zanimiva je tudi rešitev francoske modne hiše Spinali Design, ki je predstavila kopalke z vgrajenim senzorjem, ki ljubiteljem sončenja pove, kdaj morajo nanesti dodatni sloj zaščitne kreme ali pa se umakniti v senco. Na drugi strani se za nosljivo tehnologijo močno zanima tudi medicina. Tehnološko podjetje Komodo je razvilo rokav, čigar vgrajeni senzorji merijo srčni utrip, telesno temperaturo, spalni cikel ter celo nivo stresa pri posamezniku. Podjetje namreč upa, da bo z zbranimi podatki hitreje zaznalo morebitne srčno-žilne bolezni. Ameriško podjetje Neopenda pa je razvilo tehnološko dovršene kapice za novorojenčke, katerih posebni senzorji merijo malčkove najpomembnejše življenjske funkcije, od telesne temperature ter bitja srca pa vse do hitrosti dihanja in nivoja kisika v krvi.
Nič čudnega ni, da je vzpenjajoče se področje digitalne mode privabilo tudi takšne tehnološke velikane, kot sta Google in Samsung. Google je v sodelovanju z znamko Levi's zagnal Project Jacquard. Prvi rezultat sodelovanja je jakna, v katero so vtkana prevodna vlakna, zahvaljujoč katerim lahko s pametnimi napravami komuniciramo z enostavnimi kretnjami rok. Morda bomo lahko že kmalu z enostavnim zamahom roke sprejeli tudi telefonske klice. Samsung je šel še korak dlje, saj je ustvaril celo blagovno znamko digitalnih oblačil The Human Fit. NFC senzorji namesto gumbov omogočajo brezstično plačevanje ter povezanost z mobilnikom, poseben pas pa nositelja opozori, kdaj so se mu začeli nabirati kilogrami okoli trebuha. Digitalno tehnologijo v svoje kreacije počasi vključujejo tudi tradicionalne modne avtoritete. Karl Lagerfeld je tako lansko pomlad predstavil oblačila, ki so delno nastala s tehniko 3D tiska, modna hiša Marchesa pa se je leta 2016 na newyorškem Met Gala predstavila s t. i. Cognitive Dress, ki so jo zasnovali v sodelovanju z IBM. Obleka je vsebovala LED diode, ki so spreminjale barve glede na aktivnost na družbenih omrežjih.
Trenutno večina pametnih oblačil za svojo pamet potrebuje povezanost z mobilnimi napravami, zato se je peščica oblikovalcev in elektronskih umetnikov lotila razvijanja oblačil, ki bi namesto s pametnimi napravami komunicirala z našimi telesi. Avstralska znamka oblačil Wearable X je razvila hlače za jogo Nadi X, ki z nežnim vibriranjem opozarjajo, ali moramo gib zadržati ali preiti na naslednjo pozo. Tako imamo svojega osebnega inštruktorja joge vedno na sebi. Podobno deluje jakna AWelectric, ki z nežnimi tresljaji poustvarja občutek ščemenja, ki ga v različnih čustvenih stanjih ljudje občutimo na različnih delih telesa. Oblačila lahko poleg našega telesa komunicirajo tudi med seboj. Vibracije, ki jih čuti lastnik prve jakne, se preko brezžične povezave prenesejo na drugo jakno, tako da lahko prijatelji s pomočjo oblačil delijo občutke. Nasprotno pa projekt Social Escape Dress elektronske umetnice Kathleen McDermott omogoča, da se začasno skrijemo pred okolico. Ko senzorji v obleki zaznajo, da je človeku, ki jo nosi, neprijetno ali da se počuti ogroženo, iz ovratnika puhne oblak belega dima, ki mu omogoči, da se za nekaj trenutkov skrije pred pogledi drugih.
Mikrosvila iz laboratorija
Digitalne tehnologije pa niso edine, ki spreminjajo sodobno modno industrijo. Ne samo, da naša oblačila postajajo čedalje pametnejša, najnovejša spoznanja biotehnologije namreč pod vprašaj postavljajo ustaljeno proizvodnjo tkanin. Morda bomo v prihodnosti blago, iz katerega so izdelana naša oblačila, od svile do usnja, gojili kar v laboratorijih.
Kalifornijskemu podjetju Bolt Threads je uspelo razviti sintetično mikrosvilo, ki je po izgledu in lastnostih praktično identična svili, ki jo v naravi tkejo pajki. Pajčja svila se že nekaj let ponuja kot bolj humana alternativa svili, ki jo pridobivajo iz kokonov sviloprejk. Pri tradicionalni proizvodnji svile kokone razprejo z vročo vodo ali paro, pri čemer buba pogine. Prav zaradi tega se zagovorniki pravic živali že dolgo borijo proti uporabi tega materiala v modni industriji, sploh ker za izdelavo enega samega svilenega kimona potrebujemo vlakna 5000 kokonov sviloprejk. Nasprotno pri proizvodnji pajčje svile ne pogine nobena žival, poleg tega pa so niti, ki jih pletejo pajki, bistveno bolj čvrste od svile sviloprejk in celo od nekaterih sintetičnih vlaken. Pajčja svila je bolj čvrsta celo od kevlarja, materiala, iz katerega izdelujejo neprebojne jopiče. Težave s pajčjo svilo so, da pajki niso ravno najbolj zanesljivi sodelavci. Za proizvodnjo večjih količin pajčje svile bi potrebovali na milijone in milijone pajkov, kar pa žal ni ekonomsko vzdržno. Podjetje Bolt Threads se je vzgoje svilenih vlaken zato lotilo drugače. V svojih laboratorijih v velikanskih čebrih gojijo gensko modificirane kvasovke, ki v procesu fermentacije v sladkorju in vodi proizvajajo mikrosvilo, ki je po sestavi in lastnostih več kot primerljiva s svilo, ki jo pletejo pajki. Podjetje je na podporo naletelo tudi v krogih visoke mode. Stella McCartney si že vse od svojih začetkov v modni industriji prizadeva za trajnostna in živalim prijazno izdelana oblačila. Skupaj s kalifornijskim biotehnološkim podjetjem so zasnovali prototip obleke iz mikrosvile, ki je svoje mesto našla tudi v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMA. Bolt Threads pa se še zdaleč ne namerava ustaviti samo pri svili. Njihov naslednji izziv je izdelati usnju podoben material iz micelija, tankih nitk, ki sestavljajo podgobje gliv. Če jim bo uspelo izdelati zadostno količino te nove visokotehnološke tkanine in k sodelovanju pritegniti še več modnih hiš, se nam morda obeta prava revolucija v izdelavi oblačil prihodnosti. Pri svojih prizadevanjih pa še zdaleč niso edini.
Usnje iz petrijevke
Zaspano mestece Nutley v ameriški zvezni državi New Jersey privablja številne, ki želijo uživati v visoki kvaliteti življenja le streljaj od urbanega New Yorka. Meščanom se verjetno niti sanja ne, da za stenami moderne bele poslovne stavbe sredi značilnih primestnih hišk zagonsko podjetje Modern Meadow v svojih laboratorijih goji usnje. Čeprav je usnje material, iz katerega ljudje že tisočletja izdelujemo oblačila, je sodobna usnjarska industrija ena najbolj obremenjujočih za okolje. Tako kot intenzivno živinorejo tudi usnjarje teži visok ogljični odtis. Poleg tega med strojenjem usnja uporabljajo nevarne kemijske snovi, kot so kromove soli, formaldehid in različna topila, ki zastrupljajo zrak in vodne vire v okolici tovarn. Posledično se okoliško prebivalstvo, sploh v državah v razvoju spopada z resnimi zdravstvenimi težavami. Zanimivo pri vsem skupaj pa je, da za izdelavo usnja v resnici ne potrebujemo živalske kože, pač pa kolagen, ki je glavna beljakovina v vezivnem tkivu sesalcev. Še več, v tradicionalni usnjarski industriji med obdelavo s kož odstranijo vse, kar ni kolagen, ki pa lahko s fermentacijo nastane kar v petrijevki. Mlado podjetje iz New Jerseya si je tako za svoj glavni cilj zadalo izdelavo živalskih produktov brez živali. Če je bilo še pred nekaj leti vzgajanje usnja v laboratoriju drago in zamudno početje, pa je nagel razvoj sintezne biologije v zadnjih letih pripomogel k temu, da so začeli njena spoznanja uporabljati tudi na tako nepričakovanih področjih, kot je moda. Dobavitelji usnja se namreč nenehno soočajo s preglavicami, ki jim grenijo posel. Za začetek je usnje naravni material, kar pomeni, da noben kos ni enak naslednjemu, poleg tega pa neenakomerna oblika živalskih kož, vbodi in brazgotine kazijo videz kož ter posledično znižujejo ceno končnemu produktu. Proizvajalci tako zaradi nezadostne kvalitete včasih zavržejo tudi do 30 % živalske kože, še preden gre ta v nadaljnjo obdelavo. Z umetno ustvarjenim usnjem ni težav s kakovostjo, saj lahko inženirji brez težav določijo velikost, obliko, barvo in teksturo končnega materiala. Pri Modern Meadow so se tako že poigrali s tekočim usnjem, ki so ga nabrizgali na oblačila in uporabili kot vezni material pri njihovi izdelavi. Modna podjetja sodelujejo pri razvoju usnja, izdelanega po meri, tako da se bo morda kmalu zgodilo, da vélike modne znamke ne bodo prepoznavne samo po svojih dizajnih, pač pa tudi po svojih materialih. Si predstavljate, da bi hodili naokrog v usnju Gucci ali svili Stella McCartney?
Usnje in mikrosvila iz laboratorija, elektronski senzorji v oblačilih, prevodna vlakna, vtkana v vašo najljubšo jakno ali 3D natisnjene superge zaenkrat ostajajo dostopni le peščici najbolj zagretih ljubiteljev visoke mode in visoke tehnologije, vseeno pa verjetno ni več daleč dan, ko bodo okolju prijazna pametna oblačila kraljevala v naših omarah ter bomo računalnike namesto v roki nosili kar na telesu.
3 pametna oblačila, ki jih morate vključiti v svojo garderobo
1. Športni modrček OMsignal
Športni modrček OMsignal med vadbo meri vsak vaš korak, srčni utrip in celo hitrost dihanja. Še več, nedrček samodejno izračuna, kdaj si je vaše telo dovolj opomoglo, da se lahko podate na nov trening.
https://omsignal.com/
2. Kopalke Neviano, Spinali Design
Če poleti radi poležavate na plaži, potem potrebujete pametni bikini francoske modne znamke Spinali Design. Z vgrajenim senzorjem boste lahko brez skrbi uživali na soncu, saj vas bo opozoril, koliko časa ste že na njem in ali je čas, da nanesete kremo za sončenje ali se sploh umaknete v senco. Od sonca pordela koža je zdaj stvar preteklosti. https://www.spinali-design.com/
3. Project Jacquard , Google & Levi's
S pametno jakno je v areno interaktivne mode vstopil tudi tehnološki velikan Google. V blago vtkana prevodna vlakna v jakni enostavno povezujejo fizični svet z digitalnim. Ko nosite jakno Jacquard, lahko dostopate in upravljate s svojim mobilnikom kar z enostavnimi gibi rok. Znanstvena fantastika, ki je postala resničnost. https://atap.google.com/jacquard/
Tekst: Gordana Lacič