GORE NISO TELOVADNICA
V teh dneh v slovenskih knjižnicah in kulturnih ustanovah poteka serija dogodkov pod skupnim naslovom “Brati gore”, v sklopu katerih bo 10. decembra ob 17h v ljubljanskem Konzorciju Irena Cerar, pisateljica in pripovedovalka pravljic ter nenazadnje planinska vodnica, moderirala debato, kako gore doživljati celostno, ne samo športno. Kako gorsko okolje doživljati kot zanimiv, bogat, skrivnosten in večplasten habitat in ne zgolj kot telovadnico. K temu seveda sodi tudi razvijanje gorske kulture – kar pomeni, da je dobro, da svoje znanje o gorah poglabljamo, da beremo in se izobražujemo ter s tem poglabljamo svoje doživljanje gora.
11. december – mednarodni dan gora
V zadnjih letih so gore postale vse bolj priljubljena izletniška točka, a ne pozabimo, da gore niso le izredno privlačna kulisa za fotografijo, ki bo nabrala poplavo všečkov na vaših družbenih omrežjih, temveč gre v prvi fazi za dragocen ekosistem. Ne pozabimo, da smo v naravi samo “na obisku”. Bodimo spoštljivi do nje, ne lomimo vej za potrebe svojega udobja ali atraktivne fotografije. Predvsem pa – pospravite za sabo! V gore nosimo malico in prigrizke, košev na planinskih poteh resnično ne bomo srečali za vsako smreko, a mislimo na to prej in vzemimo sabo vrečko, v katero bomo med potjo zbirali odpadno embalažo svojih obrokov. Nasvet za najbolj drzne: če opazite v bližini kakšno smet, ki so jo tam pustili vaši predhodniki, nikar le ne zamomljajte, kakšni packi smo – poberite jo in primaknite droben kamenček v mozaik dobrih del, ki ste jih naredili za lepše okolje.
“Gore so mogočno, veličastno naravno okolje, polno svojega življenja, ki se človeku odkriva le po koščkih. Ampak če imaš nekaj res rad, to želiš spoznati do potankosti (vsaj pri zaljubljenih ljudeh je tako). Zato se mi zdi prav, da se tudi kot ljubitelji gora ves čas razvijamo. Da se seveda poučimo o varnem obiskovanju gora, hkrati pa poskušamo poglabljati tudi svoje znanje o gorski naravi. Pa ne gre samo za intelektualno znanje! Gore so tudi prostor refleksije, premisleka, nekakšne zaustavitve časa, kar je v tem hitrem svetu zelo dragoceno. Pri tej refleksiji, doživljanju gorskega okolja, so lahko velik navdih in sopotnik dobre gorniške knjige. Na tak celostni način z gorami rastemo tudi kot ljudje,“ pravi Irena Cerar in dodaja: “Kako lahko obiskovalci gora damo nekaj nazaj? Prav gotovo z zavedanjem, da smo v gorah zgolj obiskovalci, ne zavojevalci! S spošljivim, radovednim, solidarnim obiskovanjem gora, ki mora biti vedno v skladu z našimi sposobnostmi in znanjem o gorah.”