SVETA KILDA – NA ROBU SVETA

Osamljen arhipelag vulkanskih otokov zunanjih Hebridov ob zahodni obali Škotske je dragulj narave z impresivnimi morskimi pečinami, najvišjimi v Veliki Britaniji, in hkrati najpomembnejša postaja za razmnoževanje ptic v severozahodni Evropi. Njegovi ostra lepota, neobljudenost in impresivne strukture, ki se dvigajo iz nevihtnih voda Atlantskega oceana, obkrožene s kriki neštetih morskih ptic in drobci preteklosti, so kot nalašč za čudovit postanek ljubiteljev najbolj odročnih krajev sveta.

Sveta Kilda, najbolj oddaljeni del Britanskega otočja, je zagotovo destinacija, ki bo navdušila tako ljubitelje narave kot tudi zgodovine. Skupek teh 'od boga' pozabljenih otokov na robu sveta, med katerimi je največji in tudi edini naseljen Hirta, skupaj z manjšimi otoki Soay, Boreray in Dun, pokritimi le s pašniki, vse bolj privablja radovedne turiste, ki na otok priplujejo z barkami in s čolni – večinoma le za dnevni ogled, tisti bolj drzni (in dobro opremljeni) pa lahko v edinem kampu preživijo do pet dni. Več ne gre, celotno območje je namreč zaščiteno, ohranjanje narave pa je skrajno resno – ne nazadnje Sveta Kilda predstavlja kar dvojno Unescovo svetovno dediščino, torej naravnega in kulturnega pomena, s čimer se lahko pohvali le 39 preostalih destinacij na svetu, med drugimi Machu Picchu v Peruju, gora Atos v Grčiji in park Ukhahlamba v Južni Afriki.

FENOMEN PREŽIVETJA

Čeprav je razen številnih ptic, čred ovac in drugih divjih živali le malo prebivalcev, človeška dediščina otokov vključuje številne edinstvene arhitekturne značilnosti iz zgodovinskih in prazgodovinskih obdobij. Sveta Kilda je bila namreč nepretrgano naseljena najmanj 4000 let, od bronaste dobe pa vse do 20. stoletja. »Otoki Svete Kilde in njihovi prebivalci so že stoletja tema edinstvene in trajne fascinacije preostale Škotske in širšega sveta. Drugi zapuščeni škotski otoki imajo zanimivo zgodovino, vendar nobeden izmed njih ni tako pritegnil zunanjega sveta ali zbudil toliko pozornosti, saj je dejansko neverjetno, da je ljudem uspelo živeti na tem skrajno izoliranem in negostoljubnem delu Zemlje tisočletja, tako rekoč brez kakršnekoli pomoči zunanjega sveta,« pravi John, vnuk nekdanjega prebivalca, ki danes na Sveto Kildo vodi turiste. 



Življenje na Hirti so omogočili sladkovodni izviri, otočani pa so preživeli ob pomoči mesa in jajc divjih ptic, rib, ulovljenih v bližini otokov, ter ječmena, ovsa in krompirja, ki so jih lahko pridelali in shranili za zimo. Olje, pridobljeno iz ptic, so uporabljali kot gorivo za svetilke. Na Hirti in manjših otokih Soay in Borerary so redili ovce, vrsta Soay, ena najstarejših vrst domačih ovac na svetu, ki je ostala skoraj nespremenjena tisoče let, je bila zaradi svoje mehke volne zelo primerna za ostre otoške razmere. Večina odraslih je obdelovala zemljo, predla volno in lovila ribe. Živeli so v skrajno nezdravih in neustreznih hišah, zaradi česar so bili večkrat žrtve zdravstvenih epidemij, ki so zdesetkale prebivalstvo - kljub temu, da na Sveti Kildi, kot menijo zgodovinarji, nikoli ni živelo več kot 180 ljudi hkrati.

NUJNA EVAKUACIJA

Čeprav je bila srednjeveška vas na Hirti obnovljena v 19. stoletju, so bolezni, ki so jih na otok prinesli obiskovalci, skupaj s prvo svetovno vojno ’poskrbeli’ za evakuacijo prebivalcev
z otoka, ta pa je za vekomaj prekinila štiri tisočletja dolgo tradicionalno življenje na njem. »Na začetku leta 1930 je bila skupnost Svete Kilde miniaturna. Ostalo je le še 36 otočanov v 10 gospodinjstvih: trinajst moških, deset žensk, osem deklet in pet fantov. Življenje je postajalo nevzdržno, ker je toliko otočanov odšlo, je bilo veliko teže vzdrževati tradicionalne oblike preživetja, prebivalci so bili lačni, revščina je postala neznosna, saj vremenske razmere med jesenjo in pomladjo pogosto niso omogočale niti dostave ustreznih zalog hrane,« pripoveduje John. 29. avgusta 1930 so bili otočani, ki jim je uspelo preživeti, evakuirani skupaj z večino svojih 1500 ovac. Leto pozneje je otok kupil grof Dumfries in ga spremenil v zavetišče za ptice. Ob svoji smrti leta 1956 ga je zapustil Nacionalnemu skladu za Škotsko, leta 1986 pa je Sveta Kilda postala Unescova svetovna dediščina, prva na škotskih tleh. Zgodba o ljudeh s Svete Kilde in njihovi trpežnosti je spodbudila številne umetniške interpretacije, vključno s filmom Michaela Powella The Edge of the World.

ŽIVALSKI RAJ

Danes najpomembnejša gnezditvena postaja za morske ptice v severozahodni Evropi in edinstven nacionalni naravni rezervat je pravi raj za opazovalce ptic, saj se Sveta Kilda ponaša z največjo kolonijo njork na svetu, najstarejšo in največjo kolonijo fulmarjev in največjo kolonijo mormonov v Britaniji, skupaj z več kot milijonom ptic. Med njene prav posebne prebivalce spadajo tudi edinstven ptiček stržek in poljska miš, ki je dvakrat večja od britanske poljske miši, ter seveda divje ovce vrst soay in boreray. Obe najzgodnejši vrsti ovac, prva prihaja iz neolitika, druga pa iz železne dobe, na otokih živita še vedno povsem samostojno, brez človeške pomoči, kar je edinstven primer v svetu.

LE ZA DOBRO PRIPRAVLJENE

Na otoku lahko obiščete zapuščeno vas razmeroma ohranjenih hiš edinstvene kamnite strukture kleitean, na otoku jih je še približno 1400, ter cerkev in muzej, ki pričata o bogati zgodovini kraja. Okoliška voda je idealna za potapljanje, saj je izjemno čista in polna podvodnih jam, predorov in obokov ter bogatega morskega življenja, kot se za naravni rezervat spodobi. Ves prihodek od turizma je zato namenjen ohranjanju narave in kulturne dediščine za prihodnje generacije, to pa zajema boj proti podnebnim spremembam, trajnostno uporabo morja in morskih virov ter zaščito, obnovo in trajnostno rabo kopenskih ekosistemov, zaradi česar je med obiskom treba slediti natančnim navodilom, ki preprečujejo, da bi na otok prinesli karkoli, kar ogroža arhipelagov edinstveni ekosistem. Predvsem pa ne pozabite – če obiščete Sveto Kildo, se izkrcajte le, če ste dobro pripravljeni. Vode in hrane ni, niti trgovin, kjer bi ju lahko kupili, telefoni ne delujejo, internetna povezava ne obstaja, kamping je odprt le od 20. aprila do 11. avgusta in od 23. avgusta do 14. septembra – predhodna rezervacija pa je obveza.