PRAVLJIČNI SVET HODOBNO PRIJAZNIH BABUR
Poglej galerijo
4 Fotografij
Domačini, pravijo jim kar Kotarji, so prijazni in odprti ljudje, res da sprva malce nezaupljivi do tujcev, vendar že prav kmalu pripravljeni povedati veliko več, kot sprva pričakuješ. Tudi o kontrabantu pa o pravljičnih bitjih, od Krivopet do Gejdov, o nenavadnih običajih in religiji, neokrnjeni naravi, zapuščenih vaseh in trdovratnih Kotarjih, ki so vse to preživeli. Najbolj so seveda zanimive zgodbe o Krivopetah, bajeslovnih bitjih, ki so svoj prostor našle v mitih in legendah Beneške Slovenije, Breginjski kot pa se v teh zgodbah pojavlja kot najvzhodnejša točka njihovega življenjskega prostora, pa o Gejdih, velikanih, ki so živeli v teh krajih, preden so se sem naselili ljudje. Tako Krivopete kot Gejdi so varovali kar nekaj zakladov v tem koncu, razen tistega breginjskega, ki so ga varovali Panjuti, srednjeveški roparji, strah in trepet tako lokalne gospode pa tudi potujočih karavan in trgovcev, ki so potovali po stari trgovski poti, v poletnih mesecih potekajoči iz Furlanije prek Robidišča in Stola v dolino Učje in v Bovško kotlino ali pa po dolini Nadiže proti Kobaridu.
POZNATE KRIVOPETE?
Ko pridem v te konce, grem najprej do Podbele, zaspane vasice na robu Bejskega polja nad Nadižo. Vasica je, tako kot skoraj ves Breginjski kot, izgubila svojo dušo po letu 1976, ko je potres dodobra spremenil tako arhitekturno kot socialno podobo kraja, s tem pa je bila pretrgana tudi tisočletna vez s preteklostjo. Vasi Breginjskega kota je namreč krasila specifična arhitekturna zidava, kakršne ne najdemo nikjer drugje. Nasilno arhitekturno preobleko je doživel skorajda ves Kot, prvotni videz tipične tlorisne zasnove in prvobitno arhitekturno identiteto pa sta obdržali le še vasi Logje in Robidišče. V Breginju, ki je bil nekoč pravi biser, se je ohranil le Ščirnov ograd, kompleks štirih domačij v zaprtem elipsastem dvorišču, ki je tudi etnološki muzej in kulturni spomenik. Podbela je tako postala črno-bela vasica, kjer so čudovite stanovanjske objekte iz kamna in lesa zamenjale brezosebne in enolične montažne hiše – podoba, ki te stežka prepriča, da so se v tej vasi stoletja ohranjala stara verovanja. Podbela sicer v poletnih mesecih kaže drugačno podobo kot med letom, saj takrat popolnoma oživi in kar kipi od življenja. Pravzaprav oživi celoten Kot, saj se veliko število obiskovalcev kampa v Podbeli čez dan razkropi na vse konce – v Breginj, Logje, Robidišče in čez v Italijo in našo Beneško Slovenijo, na Muzec, Kobariški Stol in po sir na planino Bovšca, v korita Učeje na drugi strani hriba ali pa na bližnji Matajur, blizu sta tudi Kobarid in Soča, pa slap Kozjak … No, največ je tistih, ki svoj prostor pod soncem ali senco iščejo na bregovih Nadiže, najbolj drzni in avantur željni pa se odpravijo raziskovat njena korita in njene soteske. Posebno zanimiv je del okoli Napoleonovega mostu, vendar se postopanje in raziskovanje po zaraščenih poteh odsvetuje prav zaradi Krivopete pri Kocovi jami, ki menda žre ljudi. Kot skoraj v vsakem slovenskem kraju so stari namreč radi strašili mlade, predvsem otročaje, s strašnimi stvori, prikaznimi in še s čim. V Beneški Sloveniji je bila ta nehvaležna vloga dodeljena Krivopetam, divjim ženam in hudobnim bitjem hkrati, ki so živele in se skrivale v gorskih votlinah. To, da so bile strašansko grde, najbrž ni treba poudarjati, da pa je bila njihova nesreča še toliko večja, so imele še narobe obrnjene dlani in stopala. Zaradi svoje divje in milo rečeno neprijetne zunanjosti so bile bitja noči, takrat so rade strašile ljudi. Ker pa je v vsakem, še tako slabem človeku menda tudi nekaj dobrega, so Krivopete ljudem celo pomagale. Ko so bile še posebej dobre volje, najsi jih je razveselil pomežik sonca ali pa le nedolžno meketanje ovčjega tropa so posedale na visokih in prepadnih grebenih ter skalah. Medtem ko so jim noge nemarno bingljale v dolino, so leno opazovale kmete pri njihovih vsakdanjih opravilih na polju. In če je od ne vem kod zagrozila nevihta, so Krivopete brž posvarile kmete pred prihajajočo nevarnostjo. Podobnih zgodb o Krivopetah je še kar nekaj, najpomembnejše pa je to, da so dobro opravljale svoje poslanstvo in da je bila deca vedno doma pred mrakom ter še pravi čas v postelji.
BABAM ZA PETAMI
Povezanost Beneške Slovenije na tej in na oni strani meje ter sosednjih krajev je še toliko bolj očitna prav zaradi legendarnih Krivopet, ki jih poznajo tudi na Tolminskem, le da tam strašijo divje žene ali duge babe. Ena izmed njih je menda živela v Zadlaški, danes Dantejevi, jami v skoraj neprehodnih koritih Tolminke. Ne samo, da je bila hudobna, svojeglava, gospodovalna in prevzetna, prav tako je rada svarila kmete pred nevihtami in uničujočimi neurji ter jim celo vpila, naj trto trdno povežejo h kolu, da je ne poškoduje razdivjano neurje, ki je po navadi sledilo njenim opozorilom. Babe menda ne strašijo več pa tudi kmetov ne opozarjajo več. Ker jih nisem opazil ne na razpotegnjenem grebenu Kobariškega stola, ne na vrhovih plečate Mije in Matajurja, sem pomislil na tesna korita Nadiže in Legrade. V upanju, da bom našel še kakšno, sem se odpravil tja, čeprav se zavedam, da so Krivopete znale kaznovati radovednost. Turkizno modra Nadiža, ena najtoplejših alpskih rečic, izvira v Breginjskem kotu, pod dolgim grebenom Stola. V svojem zgornjem delu, ki ga ustvarjata Črni in Beli potok, je predvsem hudournik, ki je v karbonizirani živi skali ustvaril številne soteske in tesne grape. Očem skrit, strm prepadni svet, ki se dviga nad Nadižo, bi bil kot nalašč za skrivnostne Krivopete, ki bi kaj lahko svoje zadnje zatočišče pred ponorelim svetom iskale prav v koritih Nadiže. Ker je rečica topla, v vročih poletjih naj bi se ogrela že tudi do 25 stopinj, bi divje žene hitro zalotil, kako čofotajo po vodi ali pa le brezvoljno namakajo utrujene noge. Nadiža je namreč znana daleč naokoli po svojem blagodejnem delovanju, ki te v hipu prerodi. Prav tako naj bi Nadiža po ustnem izročilu celila rane in imela zdravilni učinek, lepotnega pač ne, saj potem Krivopete ne bi bile takšne, s kakršnimi nas strašijo.
Kakorkoli že, Krivopet nisem našel. Namesto bab strašijo le prazni domovi in gluhe stene v opustelih vaseh. Legende so odšle z ljudmi, ki so zapuščali te od boga in države pozabljene kraje, z njimi pa tudi Krivopete. No, kakšna novodobna pa se menda še najde. Predvsem poleti, ko se mirna in odmaknjena dolina ter svet okoli Podbele pa tja do Robiča spremenita v pravo pravcato mravljišče, pravi Babilon turistov, kopalcev in vegetarijancev, bajkerjev, zmajarjev in padalcev, lenuhov in žurerjev, hribovcev, športnikov, menedžerjev in pijancev, pa še kakšna novodobna krivopeta se med njimi znajde. Verjemite, da res! Nazadnje je strašila po kampu v Podbeli pozno v noč.
POZNATE KRIVOPETE?
Ko pridem v te konce, grem najprej do Podbele, zaspane vasice na robu Bejskega polja nad Nadižo. Vasica je, tako kot skoraj ves Breginjski kot, izgubila svojo dušo po letu 1976, ko je potres dodobra spremenil tako arhitekturno kot socialno podobo kraja, s tem pa je bila pretrgana tudi tisočletna vez s preteklostjo. Vasi Breginjskega kota je namreč krasila specifična arhitekturna zidava, kakršne ne najdemo nikjer drugje. Nasilno arhitekturno preobleko je doživel skorajda ves Kot, prvotni videz tipične tlorisne zasnove in prvobitno arhitekturno identiteto pa sta obdržali le še vasi Logje in Robidišče. V Breginju, ki je bil nekoč pravi biser, se je ohranil le Ščirnov ograd, kompleks štirih domačij v zaprtem elipsastem dvorišču, ki je tudi etnološki muzej in kulturni spomenik. Podbela je tako postala črno-bela vasica, kjer so čudovite stanovanjske objekte iz kamna in lesa zamenjale brezosebne in enolične montažne hiše – podoba, ki te stežka prepriča, da so se v tej vasi stoletja ohranjala stara verovanja. Podbela sicer v poletnih mesecih kaže drugačno podobo kot med letom, saj takrat popolnoma oživi in kar kipi od življenja. Pravzaprav oživi celoten Kot, saj se veliko število obiskovalcev kampa v Podbeli čez dan razkropi na vse konce – v Breginj, Logje, Robidišče in čez v Italijo in našo Beneško Slovenijo, na Muzec, Kobariški Stol in po sir na planino Bovšca, v korita Učeje na drugi strani hriba ali pa na bližnji Matajur, blizu sta tudi Kobarid in Soča, pa slap Kozjak … No, največ je tistih, ki svoj prostor pod soncem ali senco iščejo na bregovih Nadiže, najbolj drzni in avantur željni pa se odpravijo raziskovat njena korita in njene soteske. Posebno zanimiv je del okoli Napoleonovega mostu, vendar se postopanje in raziskovanje po zaraščenih poteh odsvetuje prav zaradi Krivopete pri Kocovi jami, ki menda žre ljudi. Kot skoraj v vsakem slovenskem kraju so stari namreč radi strašili mlade, predvsem otročaje, s strašnimi stvori, prikaznimi in še s čim. V Beneški Sloveniji je bila ta nehvaležna vloga dodeljena Krivopetam, divjim ženam in hudobnim bitjem hkrati, ki so živele in se skrivale v gorskih votlinah. To, da so bile strašansko grde, najbrž ni treba poudarjati, da pa je bila njihova nesreča še toliko večja, so imele še narobe obrnjene dlani in stopala. Zaradi svoje divje in milo rečeno neprijetne zunanjosti so bile bitja noči, takrat so rade strašile ljudi. Ker pa je v vsakem, še tako slabem človeku menda tudi nekaj dobrega, so Krivopete ljudem celo pomagale. Ko so bile še posebej dobre volje, najsi jih je razveselil pomežik sonca ali pa le nedolžno meketanje ovčjega tropa so posedale na visokih in prepadnih grebenih ter skalah. Medtem ko so jim noge nemarno bingljale v dolino, so leno opazovale kmete pri njihovih vsakdanjih opravilih na polju. In če je od ne vem kod zagrozila nevihta, so Krivopete brž posvarile kmete pred prihajajočo nevarnostjo. Podobnih zgodb o Krivopetah je še kar nekaj, najpomembnejše pa je to, da so dobro opravljale svoje poslanstvo in da je bila deca vedno doma pred mrakom ter še pravi čas v postelji.
BABAM ZA PETAMI
Povezanost Beneške Slovenije na tej in na oni strani meje ter sosednjih krajev je še toliko bolj očitna prav zaradi legendarnih Krivopet, ki jih poznajo tudi na Tolminskem, le da tam strašijo divje žene ali duge babe. Ena izmed njih je menda živela v Zadlaški, danes Dantejevi, jami v skoraj neprehodnih koritih Tolminke. Ne samo, da je bila hudobna, svojeglava, gospodovalna in prevzetna, prav tako je rada svarila kmete pred nevihtami in uničujočimi neurji ter jim celo vpila, naj trto trdno povežejo h kolu, da je ne poškoduje razdivjano neurje, ki je po navadi sledilo njenim opozorilom. Babe menda ne strašijo več pa tudi kmetov ne opozarjajo več. Ker jih nisem opazil ne na razpotegnjenem grebenu Kobariškega stola, ne na vrhovih plečate Mije in Matajurja, sem pomislil na tesna korita Nadiže in Legrade. V upanju, da bom našel še kakšno, sem se odpravil tja, čeprav se zavedam, da so Krivopete znale kaznovati radovednost. Turkizno modra Nadiža, ena najtoplejših alpskih rečic, izvira v Breginjskem kotu, pod dolgim grebenom Stola. V svojem zgornjem delu, ki ga ustvarjata Črni in Beli potok, je predvsem hudournik, ki je v karbonizirani živi skali ustvaril številne soteske in tesne grape. Očem skrit, strm prepadni svet, ki se dviga nad Nadižo, bi bil kot nalašč za skrivnostne Krivopete, ki bi kaj lahko svoje zadnje zatočišče pred ponorelim svetom iskale prav v koritih Nadiže. Ker je rečica topla, v vročih poletjih naj bi se ogrela že tudi do 25 stopinj, bi divje žene hitro zalotil, kako čofotajo po vodi ali pa le brezvoljno namakajo utrujene noge. Nadiža je namreč znana daleč naokoli po svojem blagodejnem delovanju, ki te v hipu prerodi. Prav tako naj bi Nadiža po ustnem izročilu celila rane in imela zdravilni učinek, lepotnega pač ne, saj potem Krivopete ne bi bile takšne, s kakršnimi nas strašijo.
Kakorkoli že, Krivopet nisem našel. Namesto bab strašijo le prazni domovi in gluhe stene v opustelih vaseh. Legende so odšle z ljudmi, ki so zapuščali te od boga in države pozabljene kraje, z njimi pa tudi Krivopete. No, kakšna novodobna pa se menda še najde. Predvsem poleti, ko se mirna in odmaknjena dolina ter svet okoli Podbele pa tja do Robiča spremenita v pravo pravcato mravljišče, pravi Babilon turistov, kopalcev in vegetarijancev, bajkerjev, zmajarjev in padalcev, lenuhov in žurerjev, hribovcev, športnikov, menedžerjev in pijancev, pa še kakšna novodobna krivopeta se med njimi znajde. Verjemite, da res! Nazadnje je strašila po kampu v Podbeli pozno v noč.
Sorodni članki
Preberi več >