BENEŠKA KARNEVALSKA EKSTRAVAGANCA
Let golobov od zvonika svetega Marka na najbolj obiskan trg na svetu simbolično označuje uradni začetek beneškega karnevala. Na mesto se spusti 10-dnevna norost. Benetke postanejo velikanski oder ultimativne zabave. Pustovanje v tem čudovitem mestu namreč pomeni precej več kot le golo maškarado, je posebno stanje duha, ki lahko prepriča, da so pravljice mogoče.
“V Benetke prideva vsako leto,“ sta mi povedala Ben in Tom, par iz Londona, ki sta na Trgu sv. Marka izstopala s svojima mračnjaškima, a čudovito izdelanima maskama in kostumoma. „Čudovito je, ko lahko za nekaj časa pozabiš na vse in postaneš nekdo drug. Še vedno ti, vendar bolj vesel, srečen, sproščen ti,“ mi je razložil Ben skozi svojo dolgonoso masko v tradicionalni podobi kapitana Scaramouchea. Tudi Iva, Mario in Aleksandra so stari karnevalski mački, ki zadnjih 15 let v Benetke vsako leto pripotujejo iz Zagreba. Poleg popolne svobode, ki jim jo omogoča maska (in odličnih beneških zabav), čar karnevala vidijo v magičnem učinku pripadnosti rajajoči množici, ki Benetke preplavi na začetku februarja. „Za nekaj dni postanemo pripadniki istega plemena. Člani velikanske skupine, ki jo združujeta dve prvinski stvari, v življenju sicer redki v tako čisti obliki - radost in zabava. Vse pozabiš. Ko dovoliš, da začne maska nositi tebe in ne ti njo, se zgodi spiritualna preobrazba,“ je razložila 44-letna Iva.
V času beneškega festivala mesto odkrije svojo skrito dušo, še preden na tlakovane ulice stopijo prvi harlekini. Priprave, ki trajajo mesece, so za lokalne prebivalce pomemben del njihove identitete. Podobno kot Palio, slovita konjska dirka po ulicah Siene, ali rojstni dan Rima, karneval v Benetkah v Italiji označuje enega izmed najpomembnejših dogodkov leta, ki se poleg karnevala v Riu in Mardi Grasa v New Orleansu uvršča na seznam največjih festivalskih uspešnic.
POSTANI TO, KAR ŽELIŠ BITI
Od kod izvira beneška fascinacija nad zakrivanjem obrazov z maskami, nihče prav dobro ne ve. „Nekateri zgodovinarji menijo, da segajo zametki v začetke 12. stoletja in so povezani s praznovanji zavojevalskih pohodov Beneške republike v vzhodnem Sredozemlju, v resnici pa obstaja zelo malo dokazov o tem, kaj naj bi porodilo to zanimivo tradicijo,“ me je podučil Renzo Bianchi, velik ljubitelj mask in njihove zgodovine, ki ima v Benetkah svojo trgovino. V renesansi je beneški karneval postal uraden dogodek, ki je z uporabo mask prebivalcem mesta dopuščal, da so pozabili vsakodnevne skrbi in tudi tog hierarhični družben sistem. Med vladavino Avstrijcev je bil zaradi svoje domnevne promiskuitetne narave karneval prepovedan, benečanski veljaki pa so ga, kot del prizadevanj za promocijo kulture in zgodovine regije, vnovič obudili na začetku 80. let prejšnjega stoletja. „Zanimivo je, da so najzgodnejša pričevanja o tej tradiciji povezana z zakoni, ki so predpisovali, česa Benečani takrat, ko nosijo masko, ne smejo početi. Zakon iz leta 1268 je denimo maskiranim prepovedal igranje iger na srečo. Približno 100 let pozneje je zakon prepovedal uporabo vulgarnih preoblek in obisk cerkvenih prostorov v maskah. Seveda pa je prepovedan sadež najslajši, zato so se zakoni na veliko kršili,“ mi je smeje razložil Renzo, medtem ko je v svoji ljubki trgovini nežno brisal prah s čudovitih mask. „V srednjem veku so bili beneški izdelovalci mask zelo cenjeni. Bili so organizirani v cehe, ki so imeli svoje zakone. Masko je bilo dovoljeno nositi od 26. decembra do torka pred prepelično sredo, in to na vseh javnih dogodkih. Enkrat na leto je razredna družba razpadla, postal si lahko, kdorkoli si želel biti, aristokrat ali kmet, za masko so ljudje skrili svoj resnični obraz in svoj status.“
Simona Berger
Nadaljevanje reportaže si lahko preberete v februarski številki Glossa.
“V Benetke prideva vsako leto,“ sta mi povedala Ben in Tom, par iz Londona, ki sta na Trgu sv. Marka izstopala s svojima mračnjaškima, a čudovito izdelanima maskama in kostumoma. „Čudovito je, ko lahko za nekaj časa pozabiš na vse in postaneš nekdo drug. Še vedno ti, vendar bolj vesel, srečen, sproščen ti,“ mi je razložil Ben skozi svojo dolgonoso masko v tradicionalni podobi kapitana Scaramouchea. Tudi Iva, Mario in Aleksandra so stari karnevalski mački, ki zadnjih 15 let v Benetke vsako leto pripotujejo iz Zagreba. Poleg popolne svobode, ki jim jo omogoča maska (in odličnih beneških zabav), čar karnevala vidijo v magičnem učinku pripadnosti rajajoči množici, ki Benetke preplavi na začetku februarja. „Za nekaj dni postanemo pripadniki istega plemena. Člani velikanske skupine, ki jo združujeta dve prvinski stvari, v življenju sicer redki v tako čisti obliki - radost in zabava. Vse pozabiš. Ko dovoliš, da začne maska nositi tebe in ne ti njo, se zgodi spiritualna preobrazba,“ je razložila 44-letna Iva.
V času beneškega festivala mesto odkrije svojo skrito dušo, še preden na tlakovane ulice stopijo prvi harlekini. Priprave, ki trajajo mesece, so za lokalne prebivalce pomemben del njihove identitete. Podobno kot Palio, slovita konjska dirka po ulicah Siene, ali rojstni dan Rima, karneval v Benetkah v Italiji označuje enega izmed najpomembnejših dogodkov leta, ki se poleg karnevala v Riu in Mardi Grasa v New Orleansu uvršča na seznam največjih festivalskih uspešnic.
POSTANI TO, KAR ŽELIŠ BITI
Od kod izvira beneška fascinacija nad zakrivanjem obrazov z maskami, nihče prav dobro ne ve. „Nekateri zgodovinarji menijo, da segajo zametki v začetke 12. stoletja in so povezani s praznovanji zavojevalskih pohodov Beneške republike v vzhodnem Sredozemlju, v resnici pa obstaja zelo malo dokazov o tem, kaj naj bi porodilo to zanimivo tradicijo,“ me je podučil Renzo Bianchi, velik ljubitelj mask in njihove zgodovine, ki ima v Benetkah svojo trgovino. V renesansi je beneški karneval postal uraden dogodek, ki je z uporabo mask prebivalcem mesta dopuščal, da so pozabili vsakodnevne skrbi in tudi tog hierarhični družben sistem. Med vladavino Avstrijcev je bil zaradi svoje domnevne promiskuitetne narave karneval prepovedan, benečanski veljaki pa so ga, kot del prizadevanj za promocijo kulture in zgodovine regije, vnovič obudili na začetku 80. let prejšnjega stoletja. „Zanimivo je, da so najzgodnejša pričevanja o tej tradiciji povezana z zakoni, ki so predpisovali, česa Benečani takrat, ko nosijo masko, ne smejo početi. Zakon iz leta 1268 je denimo maskiranim prepovedal igranje iger na srečo. Približno 100 let pozneje je zakon prepovedal uporabo vulgarnih preoblek in obisk cerkvenih prostorov v maskah. Seveda pa je prepovedan sadež najslajši, zato so se zakoni na veliko kršili,“ mi je smeje razložil Renzo, medtem ko je v svoji ljubki trgovini nežno brisal prah s čudovitih mask. „V srednjem veku so bili beneški izdelovalci mask zelo cenjeni. Bili so organizirani v cehe, ki so imeli svoje zakone. Masko je bilo dovoljeno nositi od 26. decembra do torka pred prepelično sredo, in to na vseh javnih dogodkih. Enkrat na leto je razredna družba razpadla, postal si lahko, kdorkoli si želel biti, aristokrat ali kmet, za masko so ljudje skrili svoj resnični obraz in svoj status.“
Simona Berger
Nadaljevanje reportaže si lahko preberete v februarski številki Glossa.