ZAPUŠČENE UKRAJINSKE ŽENE
Namesto ločitve in skrbništva nad otroci leta prisilne hospitalizacije v od boga pozabljeni psihiatrični ustanovi. Lačne, pretepene, priklenjene, zlorabljene in ponižane. Takšna je usoda številnih ukrajinskih žensk, ki si jih njihovi soprogi želijo spraviti s poti.
Ukrajinske psihiatrične ustanove so navadno skrite pred pogledi ljudi. Postavljene v odročne konce dežele stojijo osamljene in – zdi se – pozabljene od ponorelega sveta. Na prvi pogled delujejo prazne, zapuščene, vendar pa temu žal ni tako. V njihovih slabo vzdrževanih celicah životarijo ljudje, med katerimi so psihiatrični bolniki v manjšem številu. Precej več je povsem psihično zdravih žensk, ki so jih njihovi soprogi razglasili za neprištevne. »Psihiatrične ustanove v Ukrajini so na izjemno slabem glasu. Na žalost v večini primerov še vedno delujejo na osnovi starega ruskega modela, v katerem psihiatrične ustanove niso bile namenjene zdravljenju, pač pa kaznovanju. Sistema, v katerem pacienti niso nič drugega kot zaporniki, izpostavljeni najhujši zlorabi. K temu prištejte še skorumpirane zdravnike, ki so za nekaj bankovcev pripravljeni podpisati lažne diagnoze in povsem zdrave ljudi zapreti v oddelke za nevarne psihiatrične bolnike, in jasno vam bo, da je stanje skrajno alarmantno,« pravi ena izmed psihiatrinj ukrajinskega psihiatričnega združenja (UPA), ki želi ostati neimenovana.
RAZGLAŠENA MRTVA
Vladlena Kravchenko je v eni izmed psihiatričnih bolnišnic preživela 4 leta. »Ko sem imela 45 let sem odkrila, da ima soprog ljubico. 17 let mlajšo frizerko. Zagrozila sem mu, da ga bom zapustila in s seboj vzela najine 3 otroke. Opravičil se je in obljubil, da bo zvezo takoj ptrkinil. Ko bi takrat vedela, kaj se mi bo zgodilo, bi se zagotovo raje ubila,« pripoveduje danes 55-letna gospa, ki jo je soprog pod pretvezo, da gresta na izlet, odpeljal v eno izmed ukrajinskih psihiatričnih ustanov, kjer je bila Vladlena proti svoji volji zaprta dolga 4 leta. »Nisem bila edina povsem zdrava ženska tam. V štirih letih se nas je zvrstilo vsaj 15,« pripoveduje. »Obrili so nam glave in vzeli oblačila. Privezali so nas na postelje. Okoli nas so bili resnično nori ljudje, ki so ves čas kričali, se prepirali med seboj in sami s sabo, se zaletavali v stene ... Vse, kar smo dobili za pod zob, sta bila ajdova kaša in čaj enkrat na dan. Bili smo sestradani, sama sem izgubila 20 kilogramov,« razlaga Vladlena, ki je ob pobegu iz bolnice groze pri svojih 174 centimetrih tehtala le 45 kilogramov. »Od zdravnika sem leta in leta zahtevala, naj pokliče mojega moža, naj pokliče policijo, kogarkoli ... nič od tega ni hotel storiti. Rekel mi je, da moža nimam več, da sem bolna in nevarna družbi. Zahtevala sem, naj mi pove, kakšna je moja diagnoza, a nisem prišla nikamor. Namesto tega so me pazniki pretepli in zaprli na oddelek za nevarne bolnike. Mesece nisem videla nikogar normalnega, zgolj strežnika, ki je enkrat na dan prinesel hrano. Dajali so nam tablete, ki smo jih metale čez okna, potem ko so to ugotovili, so nam droge prisilno injicirali in čisto nič nismo mogle storiti. Večino časa smo bile popolnoma drogirane. Pri življenju me je ohranjala zgolj misel na moje otroke,« pripoveduje. Ko je ugotovila, da iz bolnice ne bo prišla nikoli več, je začela razmišljati, kako bi pobegnila. »Nekega dne je strežnik pozabil zakleniti vrata in odšla sem ven. V hudi zimi sem bosa in ovita v rjuho hodila do bližnje vasice, kjer mi je pomagal prijazen par. Dala sta mi denar za avtobus, da sem se lahko vrnila v rojstno mesto. Pozvonila sem na vratih pri moji najstarejši prijateljici, ki me ni spoznala. Bila sem kost in koža, izgubila sem vse lase in nekaj zob, nisem si bila več podobna.« Prijateljica, ki ji je ponudila zatočišče, ji je povedala, da je soprog, sedaj poročen s svojo ljubico frizerko, razglasil Vladlenino smrt. »Umrla naj bi v prometni nesreči na domnevnih počitnicah, na katere me je peljal.« Medtem ko je bila Vladlena proti svoji volji na podlagi namišljene hude shizofrenije zaprta v bolnišnici, so njeni otroci in prijatelji objokovali njeno smrt.
STARE NAVADE UMREJO ZADNJE
Njena zgodba pa žal ni osamljena. Po podatkih Združenja psihiatrov Ukrajine (UPA), organizacije, ki se že desetletja trudi spremeniti skorumpiran in nehuman način delovanja psihiatrične obravnave državljanov, je takšnih primerov precej. Motivi, zakaj možje svoje zdrave žene zapirajo v psihiatrične bolnišnice, so večinoma povezani z denarjem – nekateri se želijo ponovno poročiti brez izdatkov, ki jih s seboj prinaša ločitev, drugi svojega nasledstva ne želijo deliti s soprogami, tretji hočejo skrbništvo nad otroci.
Svoje naredi tudi tradicija. Zapuščina Sovjetske zveze. Čeprav je bil leta 2000 v Ukrajini sprejet zakon o duševnem zdravju, ki je na nov, bolj human in sodoben način definiral zakonske in organizacijske principe za zagotavljanje psihiatrične pomoči državljanom – med drugim oblike zdravljenja in zakonske osnove za psihiatrično oceno, sistem za zagotavljanje neprostovoljne psihiatrične oskrbe kot tudi pravice in dolžnosti bolnikov in psihiatrov –, stare navade umrejo zadnje. Korenine ukrajinske psihiatrične prakse namreč ležijo trdno v tradiciji Sovjetske zveze, kjer je bilo duševno zdravje državljanov popolnoma v službi represivne politike Sovjetske vlade. Čeprav je kolaps komunizma pometel z marsičim, pa zapuščina psihiatričnih praks komunističnega sistema v državah nekdanje sovjetske zveze še zdaleč ni zgodovina. »Razumeti morate, da je konec petdesetih let prejšnjega stoletja psihiatrični zapor v Sovjetski zvezi predstavljal najbolj pogosto metodo kaznovanja politične opozicije. Subverzija psihiatričnega posega v politične namene se je uradno in legitimno nadaljevala do konca osemdesetih let. Njen rezultat so trajne duševne motnje in hude socialne stiske tistih, ki so tovrstne prakse preživeli,« razlaga Semyon Gluzman, ustanovitelj UPA. Hospitalizirani disidenti so bili rutinsko izpostavljeni fizični, farmakološki in psihološki zlorabi. Edino pot do svobode je predstavljala javna opustitev protisovjetskih pogledov. Le takrat so bili razglašeni za 'ozdravljene'. »V nekdanji Rusiji nisi potreboval zdravstvenega potrdila, da si človeka zaprl v psihiatrično ustanovo. Takšna praksa je ponujala zelo preprost način za eliminacijo političnih nasprotnikov in vseh nasprotno mislečih članov družbe. Ukrajina je danes sicer res samostojna država, vendar nekatere stvari ostajajo globoko zakoreninjene.« Čeprav je danes za prisilno hospitalizacijo bolnika potreben konsenz treh zdravnikov, v praksi zadostuje že mnenje enega. Psihiatrija tako še vedno ostaja zelo občutljiva za številne zlorabe. Za relativno majhen denar, ki ga za namišljeno diagnozo in molk, možje plačajo skorumpiranim psihiatrom, se lahko svojih soprog na povsem 'legalen' način znebijo za vekomaj, saj je možnost, da iz katere izmed psihiatričnih ustanov prideš živ, precej nizka.
PET LET ZA 800 EUR
Tiste, ki imajo srečo, so zelo redke. Med njimi je tudi 57-letna Galina Ponomarenko, ki je v psihiatrični bolnišnici preživela več kot pet let. »S soprogom sva bila poročena 27 let. Imava dve hčerki. Zadnja leta je začel piti, obnašal se je nasilno. Imela sem dovolj, povedala sem mu, da bom zahtevala ločitev. Začela sva se prepirati, začel me je pretepati. Sosed je poklical policijo, ko so prišli, so videli, da sem pretepena, bila sem histerična, zato so me odpeljali v bolnišnico, kjer naj bi ostala čez noč. Strinjala sem se,« danes povsem zlomljena pripoveduje svojo žalostno zgodbo. Po tednu dni v bolnišnici Galina še vedno ni dobila odpustnice. »Hotela sem oditi, pa mi niso dovolili. Nihče mi ni povedal, kaj mi je, zakaj me zadržujejo. Za bolnišničnimi zidovi sem ostala pet let. Da sem danes zunaj, se lahko zahvalim svoji sestri, ki se je ves čas borila zame.« Sestra je po petih letih Galini končno uspela izbojevati drugo zdravniško mnenje, ki ni odkrilo nobenih znakov psihotičnega vedenja – takšna je bila namreč Galinina diagnoza, na podlagi katere so jo zadrževali v psihiatrični ustanovi. Proti sedaj nekdanjem soprogu in zdravniku je vložila tožbo, v kateri dokazuje, da je psihiater za približno 800 eur, ki jih je prejel od soproga, ponaredil Galinino diagnozo in jo proti njeni volji zadrževal v bolnišnici.
Galinina sestra Irina, ki je zadnjih šest let svojega življenja posvetila boju za sestrino izpustitev iz bolnišnice, pozna vrsto podobnih žalostnih zgodb. »Ne gre le za soproge, ki si jih želijo možje znebiti. Prisilna psihiatrična 'obravnava' se prakticira na vseh vrstah družinskih članov. Na starših, za katere njihovi odrasli otroci nočejo skrbeti. Na hčerkah, ki nočejo ubogati staršev in se denimo poročiti z moškim, ki ga je izbral oče. Naletela sem tudi na verske motive pa banalne razloge, kot je denimo izbira študija ali kariere, s katero se starši ne strinjajo,« razlaga Irina.
SHIZOFRENIJA – MAGIČNA DIAGNOZA
25-letna Malvina je v psihiatrični ustanovi preživela dve leti in pol. »Želela sem študirati umetnost, s čimer se moj oče ni strinjal.« Na letnem preventivnem zdravniškem pregledu so ji postavili diagnozo kronične paranoične shizofrenije in jo zaprli v psihiatrično ustanovo. »Zdravniški pregled, ki ga je vsako leto plačal moj oče, je trajal 10 minut. Na izvidu je pisalo, da imam težave s koncentracijo, pasivnost, paranojo, nespečnost in še vrsto drugih simptomov, ki jih nikoli nisem imela. Na podlagi zdravniške diagnoze me je sodišče razglasilo za neprištevno, in to je bilo to. Nikoli me ni nihče nič vprašal, na sodišču sploh nisem bila.«
Podobno se je zgodilo tudi Ludmili, ki je pri 32-ih letih ostala brez vsega. »Imela sem srečo in se izognila hospitalizaciji, vendar pa mi je mož vzel otroka, streho nad glavo, prihranke ...« Na podlagi plačanega zdravniškega mnenja jo je razglasil za neprištevno in pridobil popolno skrbništvo nad otrokoma. »Ker je bila moja namišljena diagnoza shizofrenija, sem izgubila vse pravice. Diagnosticirani shizofreniki namreč izgubijo vse pravice do svojih otrok. Ne morejo študirati na univerzi, ne smejo voziti avtomobila, težko dobijo delo in če jih po nekem srečnem naključju ne hospitalizirajo, jim dodelijo skrbnika. Vsakršna možnost, da bi še kdaj videl svoje otroke, je popolnoma pozabljena.« Ludmila je danes zaposlena v sosednji državi, kjer nihče ne pozna njene zgodbe. Z ukrajinskimi oblastmi in možem bije hude boje, ki naj bi 'oprali' njeno ime, vendar kljub šestim mnenjem ukrajinskih in ameriških psihiatrov, ki so potrdila, da nima in nikoli ni imela shizofrenije ter da je popolnoma prištevna, svoja otroka lahko vidi le enkrat tedensko – pod nadzorom nekdanjega soproga in dveh socialnih delavcev. »Otroka je prepričal, da nisem njuna mama, pač pa da je njuna mama babica, soprogova mama. Ne dovolita mi, da se ju dotaknem ali ju objamem. Mislita, da sem neka nora ženska. Moj odnos z njima je uničen za vekomaj,« resignirano pove.
Za diagnozo Dashe je poskrbel njen sin. »Z ženo se je vselil v mojo hišo. Mladi gospe sem kmalu začela iti na živce. Nič ji ni bilo prav. Zamislila si je, da bo imela v mojih prostorih novo dnevno sobo, naselila se je v mojo kuhinjo, na koncu sem spala v garaži. Sin je vse to videl, pa ni nič rekel. Gledal je stran in molčal. Zelo me je bolelo, postajala sem vse bolj depresivna. Nekega dne mi je rekel, da se mu ne zdim dobro, da me bo peljal k zdravniku …« 75-letna Dasha, ki danes živi v Franciji pri nečakinji, je mislila, da ga je končno doletela pamet, a se je motila. Zdravnik jo je razglasil za neprištevno in zaprli so jo v psihiatrično ustanovo. Sina ni videla nikoli več. »Vse mi je vzel. Moj dom, svobodo, moje dostojanstvo, ljubezen, ki sem jo čutila do njega. Zaprta sem bila 36 mesecev, o grozi, ki sem jo doživela tam, ne želim govoriti. Vse, kar lahko kot nekdo, ki je živel v Sovjetski zvezi, rečem, je, da se nič ni spremenilo.« Dasha je imela srečo, da se je njeni nečakinji zgodba bratranca o pomračitvi tetinega uma zdela nekoliko neverjetna. Usedla se je na letalo in se prišla o tetinem stanju prepričat na lastne oči. »Vsi vemo, kaj pomeni psihiatrična obravnava v državah nekdanje Sovjetske zveze. Teto sem želela odpeljati na zdravljenje v Francijo, saj je tam obravnava pacientov z duševnimi motnjami povsem drugačna,« razlaga Olya, ki v Franciji živi 30 let. »Ne morete si predstavljati šoka, ki sem ga doživela. Ženska v ustanovi ni bila podobna moji teti, bila je fizično in psihično povsem druga oseba. Zanemarjena, na robu smrti.« Olya je s pomočjo odvetnikov teto uspela pripeljati v Francijo, kjer so ji nudili zdravniško in psihiatrično pomoč. »V zgolj treh tednih se je izkazalo, da z njo ni pravzaprav nič narobe. Bila je podvržena hudi zlorabi, podhranjena in sistematično drogirana, znakov o shizofreniji, psihozi in drugih neumnostih, ki jih je navajala njena diagnoza, na podlagi katere so jo razglasili za neprištevno, pa seveda ni bilo.« Dasha, ki se v Ukrajino ni več vrnila, pravi, da se tudi ne bo. »Sin me je poklical in me prosil za odpuščanje. Žena ga je pustila in mu vzela polovico vsega, kar je imel oz. vsega, kar sem imela jaz. Vsi vedo, kaj je naredil. Za to sem poskrbela. S tem bo moral živeti vse življenje. To je, kar se mene tiče, dovolj velika kazen.«
Tekst: Tanja Pavlin
Ukrajinske psihiatrične ustanove so navadno skrite pred pogledi ljudi. Postavljene v odročne konce dežele stojijo osamljene in – zdi se – pozabljene od ponorelega sveta. Na prvi pogled delujejo prazne, zapuščene, vendar pa temu žal ni tako. V njihovih slabo vzdrževanih celicah životarijo ljudje, med katerimi so psihiatrični bolniki v manjšem številu. Precej več je povsem psihično zdravih žensk, ki so jih njihovi soprogi razglasili za neprištevne. »Psihiatrične ustanove v Ukrajini so na izjemno slabem glasu. Na žalost v večini primerov še vedno delujejo na osnovi starega ruskega modela, v katerem psihiatrične ustanove niso bile namenjene zdravljenju, pač pa kaznovanju. Sistema, v katerem pacienti niso nič drugega kot zaporniki, izpostavljeni najhujši zlorabi. K temu prištejte še skorumpirane zdravnike, ki so za nekaj bankovcev pripravljeni podpisati lažne diagnoze in povsem zdrave ljudi zapreti v oddelke za nevarne psihiatrične bolnike, in jasno vam bo, da je stanje skrajno alarmantno,« pravi ena izmed psihiatrinj ukrajinskega psihiatričnega združenja (UPA), ki želi ostati neimenovana.
RAZGLAŠENA MRTVA
Vladlena Kravchenko je v eni izmed psihiatričnih bolnišnic preživela 4 leta. »Ko sem imela 45 let sem odkrila, da ima soprog ljubico. 17 let mlajšo frizerko. Zagrozila sem mu, da ga bom zapustila in s seboj vzela najine 3 otroke. Opravičil se je in obljubil, da bo zvezo takoj ptrkinil. Ko bi takrat vedela, kaj se mi bo zgodilo, bi se zagotovo raje ubila,« pripoveduje danes 55-letna gospa, ki jo je soprog pod pretvezo, da gresta na izlet, odpeljal v eno izmed ukrajinskih psihiatričnih ustanov, kjer je bila Vladlena proti svoji volji zaprta dolga 4 leta. »Nisem bila edina povsem zdrava ženska tam. V štirih letih se nas je zvrstilo vsaj 15,« pripoveduje. »Obrili so nam glave in vzeli oblačila. Privezali so nas na postelje. Okoli nas so bili resnično nori ljudje, ki so ves čas kričali, se prepirali med seboj in sami s sabo, se zaletavali v stene ... Vse, kar smo dobili za pod zob, sta bila ajdova kaša in čaj enkrat na dan. Bili smo sestradani, sama sem izgubila 20 kilogramov,« razlaga Vladlena, ki je ob pobegu iz bolnice groze pri svojih 174 centimetrih tehtala le 45 kilogramov. »Od zdravnika sem leta in leta zahtevala, naj pokliče mojega moža, naj pokliče policijo, kogarkoli ... nič od tega ni hotel storiti. Rekel mi je, da moža nimam več, da sem bolna in nevarna družbi. Zahtevala sem, naj mi pove, kakšna je moja diagnoza, a nisem prišla nikamor. Namesto tega so me pazniki pretepli in zaprli na oddelek za nevarne bolnike. Mesece nisem videla nikogar normalnega, zgolj strežnika, ki je enkrat na dan prinesel hrano. Dajali so nam tablete, ki smo jih metale čez okna, potem ko so to ugotovili, so nam droge prisilno injicirali in čisto nič nismo mogle storiti. Večino časa smo bile popolnoma drogirane. Pri življenju me je ohranjala zgolj misel na moje otroke,« pripoveduje. Ko je ugotovila, da iz bolnice ne bo prišla nikoli več, je začela razmišljati, kako bi pobegnila. »Nekega dne je strežnik pozabil zakleniti vrata in odšla sem ven. V hudi zimi sem bosa in ovita v rjuho hodila do bližnje vasice, kjer mi je pomagal prijazen par. Dala sta mi denar za avtobus, da sem se lahko vrnila v rojstno mesto. Pozvonila sem na vratih pri moji najstarejši prijateljici, ki me ni spoznala. Bila sem kost in koža, izgubila sem vse lase in nekaj zob, nisem si bila več podobna.« Prijateljica, ki ji je ponudila zatočišče, ji je povedala, da je soprog, sedaj poročen s svojo ljubico frizerko, razglasil Vladlenino smrt. »Umrla naj bi v prometni nesreči na domnevnih počitnicah, na katere me je peljal.« Medtem ko je bila Vladlena proti svoji volji na podlagi namišljene hude shizofrenije zaprta v bolnišnici, so njeni otroci in prijatelji objokovali njeno smrt.
STARE NAVADE UMREJO ZADNJE
Njena zgodba pa žal ni osamljena. Po podatkih Združenja psihiatrov Ukrajine (UPA), organizacije, ki se že desetletja trudi spremeniti skorumpiran in nehuman način delovanja psihiatrične obravnave državljanov, je takšnih primerov precej. Motivi, zakaj možje svoje zdrave žene zapirajo v psihiatrične bolnišnice, so večinoma povezani z denarjem – nekateri se želijo ponovno poročiti brez izdatkov, ki jih s seboj prinaša ločitev, drugi svojega nasledstva ne želijo deliti s soprogami, tretji hočejo skrbništvo nad otroci.
Svoje naredi tudi tradicija. Zapuščina Sovjetske zveze. Čeprav je bil leta 2000 v Ukrajini sprejet zakon o duševnem zdravju, ki je na nov, bolj human in sodoben način definiral zakonske in organizacijske principe za zagotavljanje psihiatrične pomoči državljanom – med drugim oblike zdravljenja in zakonske osnove za psihiatrično oceno, sistem za zagotavljanje neprostovoljne psihiatrične oskrbe kot tudi pravice in dolžnosti bolnikov in psihiatrov –, stare navade umrejo zadnje. Korenine ukrajinske psihiatrične prakse namreč ležijo trdno v tradiciji Sovjetske zveze, kjer je bilo duševno zdravje državljanov popolnoma v službi represivne politike Sovjetske vlade. Čeprav je kolaps komunizma pometel z marsičim, pa zapuščina psihiatričnih praks komunističnega sistema v državah nekdanje sovjetske zveze še zdaleč ni zgodovina. »Razumeti morate, da je konec petdesetih let prejšnjega stoletja psihiatrični zapor v Sovjetski zvezi predstavljal najbolj pogosto metodo kaznovanja politične opozicije. Subverzija psihiatričnega posega v politične namene se je uradno in legitimno nadaljevala do konca osemdesetih let. Njen rezultat so trajne duševne motnje in hude socialne stiske tistih, ki so tovrstne prakse preživeli,« razlaga Semyon Gluzman, ustanovitelj UPA. Hospitalizirani disidenti so bili rutinsko izpostavljeni fizični, farmakološki in psihološki zlorabi. Edino pot do svobode je predstavljala javna opustitev protisovjetskih pogledov. Le takrat so bili razglašeni za 'ozdravljene'. »V nekdanji Rusiji nisi potreboval zdravstvenega potrdila, da si človeka zaprl v psihiatrično ustanovo. Takšna praksa je ponujala zelo preprost način za eliminacijo političnih nasprotnikov in vseh nasprotno mislečih članov družbe. Ukrajina je danes sicer res samostojna država, vendar nekatere stvari ostajajo globoko zakoreninjene.« Čeprav je danes za prisilno hospitalizacijo bolnika potreben konsenz treh zdravnikov, v praksi zadostuje že mnenje enega. Psihiatrija tako še vedno ostaja zelo občutljiva za številne zlorabe. Za relativno majhen denar, ki ga za namišljeno diagnozo in molk, možje plačajo skorumpiranim psihiatrom, se lahko svojih soprog na povsem 'legalen' način znebijo za vekomaj, saj je možnost, da iz katere izmed psihiatričnih ustanov prideš živ, precej nizka.
PET LET ZA 800 EUR
Tiste, ki imajo srečo, so zelo redke. Med njimi je tudi 57-letna Galina Ponomarenko, ki je v psihiatrični bolnišnici preživela več kot pet let. »S soprogom sva bila poročena 27 let. Imava dve hčerki. Zadnja leta je začel piti, obnašal se je nasilno. Imela sem dovolj, povedala sem mu, da bom zahtevala ločitev. Začela sva se prepirati, začel me je pretepati. Sosed je poklical policijo, ko so prišli, so videli, da sem pretepena, bila sem histerična, zato so me odpeljali v bolnišnico, kjer naj bi ostala čez noč. Strinjala sem se,« danes povsem zlomljena pripoveduje svojo žalostno zgodbo. Po tednu dni v bolnišnici Galina še vedno ni dobila odpustnice. »Hotela sem oditi, pa mi niso dovolili. Nihče mi ni povedal, kaj mi je, zakaj me zadržujejo. Za bolnišničnimi zidovi sem ostala pet let. Da sem danes zunaj, se lahko zahvalim svoji sestri, ki se je ves čas borila zame.« Sestra je po petih letih Galini končno uspela izbojevati drugo zdravniško mnenje, ki ni odkrilo nobenih znakov psihotičnega vedenja – takšna je bila namreč Galinina diagnoza, na podlagi katere so jo zadrževali v psihiatrični ustanovi. Proti sedaj nekdanjem soprogu in zdravniku je vložila tožbo, v kateri dokazuje, da je psihiater za približno 800 eur, ki jih je prejel od soproga, ponaredil Galinino diagnozo in jo proti njeni volji zadrževal v bolnišnici.
Galinina sestra Irina, ki je zadnjih šest let svojega življenja posvetila boju za sestrino izpustitev iz bolnišnice, pozna vrsto podobnih žalostnih zgodb. »Ne gre le za soproge, ki si jih želijo možje znebiti. Prisilna psihiatrična 'obravnava' se prakticira na vseh vrstah družinskih članov. Na starših, za katere njihovi odrasli otroci nočejo skrbeti. Na hčerkah, ki nočejo ubogati staršev in se denimo poročiti z moškim, ki ga je izbral oče. Naletela sem tudi na verske motive pa banalne razloge, kot je denimo izbira študija ali kariere, s katero se starši ne strinjajo,« razlaga Irina.
SHIZOFRENIJA – MAGIČNA DIAGNOZA
25-letna Malvina je v psihiatrični ustanovi preživela dve leti in pol. »Želela sem študirati umetnost, s čimer se moj oče ni strinjal.« Na letnem preventivnem zdravniškem pregledu so ji postavili diagnozo kronične paranoične shizofrenije in jo zaprli v psihiatrično ustanovo. »Zdravniški pregled, ki ga je vsako leto plačal moj oče, je trajal 10 minut. Na izvidu je pisalo, da imam težave s koncentracijo, pasivnost, paranojo, nespečnost in še vrsto drugih simptomov, ki jih nikoli nisem imela. Na podlagi zdravniške diagnoze me je sodišče razglasilo za neprištevno, in to je bilo to. Nikoli me ni nihče nič vprašal, na sodišču sploh nisem bila.«
Podobno se je zgodilo tudi Ludmili, ki je pri 32-ih letih ostala brez vsega. »Imela sem srečo in se izognila hospitalizaciji, vendar pa mi je mož vzel otroka, streho nad glavo, prihranke ...« Na podlagi plačanega zdravniškega mnenja jo je razglasil za neprištevno in pridobil popolno skrbništvo nad otrokoma. »Ker je bila moja namišljena diagnoza shizofrenija, sem izgubila vse pravice. Diagnosticirani shizofreniki namreč izgubijo vse pravice do svojih otrok. Ne morejo študirati na univerzi, ne smejo voziti avtomobila, težko dobijo delo in če jih po nekem srečnem naključju ne hospitalizirajo, jim dodelijo skrbnika. Vsakršna možnost, da bi še kdaj videl svoje otroke, je popolnoma pozabljena.« Ludmila je danes zaposlena v sosednji državi, kjer nihče ne pozna njene zgodbe. Z ukrajinskimi oblastmi in možem bije hude boje, ki naj bi 'oprali' njeno ime, vendar kljub šestim mnenjem ukrajinskih in ameriških psihiatrov, ki so potrdila, da nima in nikoli ni imela shizofrenije ter da je popolnoma prištevna, svoja otroka lahko vidi le enkrat tedensko – pod nadzorom nekdanjega soproga in dveh socialnih delavcev. »Otroka je prepričal, da nisem njuna mama, pač pa da je njuna mama babica, soprogova mama. Ne dovolita mi, da se ju dotaknem ali ju objamem. Mislita, da sem neka nora ženska. Moj odnos z njima je uničen za vekomaj,« resignirano pove.
Za diagnozo Dashe je poskrbel njen sin. »Z ženo se je vselil v mojo hišo. Mladi gospe sem kmalu začela iti na živce. Nič ji ni bilo prav. Zamislila si je, da bo imela v mojih prostorih novo dnevno sobo, naselila se je v mojo kuhinjo, na koncu sem spala v garaži. Sin je vse to videl, pa ni nič rekel. Gledal je stran in molčal. Zelo me je bolelo, postajala sem vse bolj depresivna. Nekega dne mi je rekel, da se mu ne zdim dobro, da me bo peljal k zdravniku …« 75-letna Dasha, ki danes živi v Franciji pri nečakinji, je mislila, da ga je končno doletela pamet, a se je motila. Zdravnik jo je razglasil za neprištevno in zaprli so jo v psihiatrično ustanovo. Sina ni videla nikoli več. »Vse mi je vzel. Moj dom, svobodo, moje dostojanstvo, ljubezen, ki sem jo čutila do njega. Zaprta sem bila 36 mesecev, o grozi, ki sem jo doživela tam, ne želim govoriti. Vse, kar lahko kot nekdo, ki je živel v Sovjetski zvezi, rečem, je, da se nič ni spremenilo.« Dasha je imela srečo, da se je njeni nečakinji zgodba bratranca o pomračitvi tetinega uma zdela nekoliko neverjetna. Usedla se je na letalo in se prišla o tetinem stanju prepričat na lastne oči. »Vsi vemo, kaj pomeni psihiatrična obravnava v državah nekdanje Sovjetske zveze. Teto sem želela odpeljati na zdravljenje v Francijo, saj je tam obravnava pacientov z duševnimi motnjami povsem drugačna,« razlaga Olya, ki v Franciji živi 30 let. »Ne morete si predstavljati šoka, ki sem ga doživela. Ženska v ustanovi ni bila podobna moji teti, bila je fizično in psihično povsem druga oseba. Zanemarjena, na robu smrti.« Olya je s pomočjo odvetnikov teto uspela pripeljati v Francijo, kjer so ji nudili zdravniško in psihiatrično pomoč. »V zgolj treh tednih se je izkazalo, da z njo ni pravzaprav nič narobe. Bila je podvržena hudi zlorabi, podhranjena in sistematično drogirana, znakov o shizofreniji, psihozi in drugih neumnostih, ki jih je navajala njena diagnoza, na podlagi katere so jo razglasili za neprištevno, pa seveda ni bilo.« Dasha, ki se v Ukrajino ni več vrnila, pravi, da se tudi ne bo. »Sin me je poklical in me prosil za odpuščanje. Žena ga je pustila in mu vzela polovico vsega, kar je imel oz. vsega, kar sem imela jaz. Vsi vedo, kaj je naredil. Za to sem poskrbela. S tem bo moral živeti vse življenje. To je, kar se mene tiče, dovolj velika kazen.«
Tekst: Tanja Pavlin