VOJNI POROČEVALCI: ŽIVLJENJE NA ROBU
Bilo je marca 1993, ko je južnoafriški fotograf Kevin Carter odpotoval v Sudan in posnel eno najbolj pretresljivih fotografij vseh časov. Na njej se drobna, sestradana deklica z zadnjimi močmi plazi po tleh, da bi prišla do begunskega taborišča, njen napor pa v ozadju zlovešče spremlja mrhovinar. Fotografija je kmalu postala simbol človeškega trpljenja in krivic, ime fotografa, ki jo je posnel, pa sinonim za travme in stiske, ki spremljajo novinarsko delo.
Fotografijo z malo temnopolto deklico je prvič objavil ameriški časnik New York Times, hitro pa so mu sledili tudi drugi svetovni mediji. Bralce je posnetek zelo ganil, množično so se spraševali o usodi deklice, saj nihče ni točno vedel, kako se je njena zgodba končala. Pozneje se je sicer razvedelo, da je bila deklica v resnici deček in da so zanj še pred posnetkom poskrbeli humanitarni delavci Združenih narodov. Deček je živel še nekaj več kot 14 let po tem dogodku, potem pa je po izjavah njegove družine podlegel vročici. In čeprav je Carterju fotografija prinesla Pulitzerjevo nagrado, so se nanj zaradi nje zgrnile predvsem težave. Že na novinarski konferenci ob podelitvi v novinarskem svetu nadvse cenjenega priznanja se je zlomil ob očitkih o ne ukrepanju. Poleg tega je bil v tistem času med opravljanjem svojega dela usmrčen Carterjev stanovski kolega, Južnoameričan Ken Oosterbroek, s katerim sta bila soustanovitelja slovitega fotografskega kolektiva Bang Bang Club. Fotoklub, v katerem je bilo še eno znano ime fotožurnalizma, Greg Marinovich, je pozneje zaradi tragičnih usod njegovih ustanoviteljev razpadel. Carter se namreč ni zmogel več spopadati z duševnimi bolečinami, ki so ga morile, in je leta 1994 storil samomor. Star je bil 33 let.
KJE JE MEJA?
»Zelo zelo mi je žal,« je Carter zapisal v svojem poslovilnem sporočilu. »Trpljenje je premagalo veselje do te mere, da radosti ni več ... Depresiven sem ... brez telefona ... brez denarja za najemnino in za preživnino ... brez denarja za dolgove ... Denar!!! Preganjajo me živi spomini na ubijanja in trupla in jezo in bolečino ... na stradajoče in ranjene otroke, na norce, ki z veseljem streljajo, pogosto so to policaji, spomini na morilce ... Pridružil se bom Kenu, če bom imel to srečo.« Carter je tragičen in skrajni primer tega, kaj lahko pričevanje grozotam človeškega trpljenja naredi novinarju, še posebej, če strahotnim prizorom dodamo obsodbo javnosti in travmatične okoliščine v zasebnem življenju. Novinarji, ki so po vsem svetu izpostavljeni stresnim dogodkom in pretresljivim človeškim usodam, morajo najpogosteje sami najti način, kako se spopadati s posledicami dogodkov, ki so jim bili priča, in zgodb, ki so jih doživeli.
Fotografija velja za najbolj realistično in zato tudi za najpreprostejšo vejo umetnosti, ki samo posnema stvarnost – pa še to bolj ali manj neuspešno. Toda fotografija je tudi močno orožje. Ljudje ji zaupajo, čeprav neredko laže. Pogosto je na njej namreč le del resnice. Postavlja tudi veliko vprašanj, na katera ne daje odgovorov. Fotografija je pričala o veličastnih porazih in pirovih zmagah, negativce je spreminjala v junake, poganjala je vojne in ustavljala ofenzive, uničevala je na stotine in reševala več sto tisoče življenj – in to z enim samim posnetkom. Medtem ko resnični ljudje v realnem času ubijajo sami sebe ali druge, fotografi ostajajo za svojim objektivom in ustvarjajo majhen element neke druge realnosti. In ker fotografija lahko pritegne pozornost in šokira le toliko, kolikor prikazuje nekaj novega, se količina vedno novih in novih posnetih strahot nenehno veča. Trgovina s tujo nesrečo postaja tako rekoč neobvladljiva. »Industrijske družbe spreminjajo državljane v odvisnike od podob; to je najbolj neustavljiva oblika miselnega onesnaževanja,« je v svojem slovitem delu O fotografiji zapisala ameriška pisateljica, filozofinja, politična aktivistka in režiserka Susan Sontag. Danes se prav zato na glas polemizira o vojni fotografiji in išče odgovor na vprašanje, kje je meja. Glede številnih ikoničnih vojnih fotografij potekajo vroče razprave, ali niso bile morda nameščene. Ameriška umetnica in teoretičarka Martha Rosler, ki je kritična do takšnih praks, je prepričana, da nekatere vojne reporterje motivira kombinacija eksotičnosti, turizma, voajerstva in lova na trofeje. Ali res?
»Danes živimo v družbi zelo razdrobljenih informacij,« kritikom odgovarja slavni ameriški fotoreporter Ron Haviv, ki je spremljal tudi vojno na Balkanu. »Z veseljem bom sprejel kakršnokoli možnost, da bodo moje fotografije vidne, saj bo tako človeška drama, ki se kaže na njih, postala del javnega diskurza in bodo ljudje postali pozorni nanjo.« Tudi hrvaški fotoreporter Zoran Marinović, redni Glossov sodelavec in eden redkih novinarjev, ki so imeli priložnost poročati o boju proti Islamski državi tako iz Damaska, Homsa in Sindžarja kot iz Alepa, Mosula in Rake, si želi, da postanejo njegovi posnetki, protagonisti in njihovo trpljenje del javne debate. »Fotografija je močno orožje,« je prepričan Marinović in nadaljuje: »Nekateri potujejo po svetu z odprtimi očmi, pri tem pa pogosto tvegajo svoje lastno življenje. Nekateri, ujeti v eno samo temo, leta in leta ostajajo na eni sami poti. Pogosto samo zaradi enega samega trenutka, tistega, v katerem se sedanjost ujame in združi v celoviti sliki sveta.« Marinović, ki je prepotoval ves planet po dolgem in počez ter s svojo kamero zabeležil različne konflikte in vojne spopade, razmišlja, da je fotograf lahko vpleten v zločin, čeprav je bil edini sprožilec, ki ga je pritisnil, tisti na kameri. »Občinstvo želi videti. Slika je tista, ki ga pripelje v neposredno bližino dogajanja tudi iz udobja lastne dnevne sobe ali naravnost iz fotelja.«
NOVINARJI KOT DEL VOJAŠKIH STRATEGIJ
Biti priča človeškim bolečinam in travmam ter pri tem ostati profesionalen in sprejemati pravilne odločitve, je eden največjih izzivov novinarskega poklica. Študije kažejo, da so vojni poročevalci občutno dovzetnejši za različna psihološka obolenja kot njihovi stanovski kolegi, ki se ne ukvarjajo s tovrstnimi področji. Temu pritrjuje tudi kanadski psihiater Anthony Feinstein, ki že več kot petnajst let raziskuje psihološke posledice travmatičnih dogodkov med novinarji z vojnih območij. Ugotavlja namreč, da krizne poročevalce pogosto pestijo depresije, večkrat so ali ločeni ali si ne ustvarijo družine. Opozarja tudi, da so glede psihološke pomoči večinoma prepuščeni sami sebi, je pa med raziskovanjem tudi ugotovil, da imajo vojni reporterji zelo izrazito potrebo po tveganju in podobne osebnostne lastnosti kot ekstremni športniki. Vendar pa posledic na novinarjih ne pušča le poročanje z vonjih žarišč in bojišč v tujini, pač pa tudi težke zgodbe v domačem okolju – prometne nesreče, požari, umori in samomori, revščina, bolezni … Vse to so vsakodnevne novice, o katerih naj bi novinarji poročali profesionalno, nepristransko, objektivno in brez čustev. In če jim na terenu že uspe ohraniti novinarsko profesionalnost, se ob vrnitvi v redakcijo pravo trpljenje pogosto šele prav začne.
V sirski vojni je bilo ubitih več novinarjev kot v kateremkoli drugem konfliktu v zadnjih desetletjih. Novinarji niso postali le cilj, ampak tudi del vojaških strategij. Ta preprosta ugotovitev je v zadnjem času postala zelo 'rentabilna' za številne uporniške skupine. Teh pa je veliko – in jim ni videti konca. »Pobijejo celotno prebivalstvo neke kurdske vasi, pa jim namenijo le kratko novičko v časopisih, morda se število žrtev izpiše še na traku, ki teče pod televizijskim napovedovalcem, in to je vse. Če pa ubijejo ameriškega ali evropskega novinarja, in če mu pri tem še odrežejo glavo, imajo več dni skupaj zagotovljene naslovnice in vodilne novice v medijih po vsem svetu. Gverila ljubi publiciteto. Tako postane pomembna. In v vojni je še kako pomembno biti pomemben,« razmišlja fotograf Zoran Marinović. Pri tem izpostavi tudi tako imenovane fikserje, organizatorje, ki dobro poznajo dogajanje na terenu in vse vpletene v konflikt. Njihova naloga je v imenu novinarja vzpostaviti stike s predstavniki oblasti in uporniških skupin, zaradi odličnih zvez in poznanstev so pravi vezni člen z vojsko, s civilisti, humanitarnimi in drugimi nevladnimi organizacijami. Za svoje delo zahtevajo približno dvesto ameriških dolarjev na dan. »Še dvesto dolarjev gre za avto, dodatnih sto za reševanje problemov na poti. In takoj vam je verjetno precej bolj jasno, zakaj je bilo toliko novinarjev ubitih. Mladi in prepričani, da bodo rešili svet, upajo, da bodo razstavljali v velikih in pomembnih galerijah ter objavljali na naslovnicah vplivnih revij ... ali pa samo za tisoče prijateljev na Facebooku,« opozarja sogovornik. Ker so digitalni fotoaparati vse cenejši, letalske vozovnice pa tudi, je dovolj le nekaj noči na letališčih in že se za zelo malo denarja znajdeš v Bejrutu. »In to je to. Več kot dovolj za vojnega reporterja. Tako smo vsi začeli.«
IMATE PETSTO DOLARJEV NA DAN?
»Voznik Mohamed vas bo za šestdeset dolarjev pripeljal do meje, njegov bratranec Ismail vam jo bo za samo dvajset dolarjev pomagal prečkati. Ne, ne potrebujete vizuma. Na drugi strani vas bo čakal Abdulah in vas za deset dolarjev z zaprašenim rumenim Mercedesom 200 D odpeljal do prve linije v Siriji. Spoznali boste revolucionarje, lahko jih boste tudi slikali. Tako boste prihranili približno štiristo dolarjev – na dan, ki bi jih sicer odšteli organizatorju za stike in prevoz. To, da se okoli vas vijejo črne zastave, vas sprva ne skrbi. Čista poslovna odločitev,« opisuje svoje izkušnje s terena Marinović. Toda težava je v tem, da je Islamska država pripravljena nameniti tudi do 50.000 dolarjev za Evropejca ali Američana, ki ji ni po volji. »Kot rečeno, v vojni je bistvenega pomena biti pomemben, zato so novinarji in fotoreporterji boljša naložba kot kurdske vasi.« Na vojnem območju se je ustvarila cela vrsta posrednikov, preprodajalcev in tihotapcev, ki z vojno dejansko nimajo nič. Čisti biznis. Kupi in prodaj. Nič osebnega.
Tak scenarij je po besedah Zorana Marinovića zelo pogost, v Siriji in Iraku pa je postal skorajda pravilo. »Občudovati je treba te mlade ljudi, ki so pripravljeni na nemogoče in ki pristajajo na nesprejemljivo tveganje. Vojna ni bungee jumping, ni rafting ali video igrica, v kateri imaš, če izgubiš eno življenje, na voljo še dve. Vložek je velik. Prehod čez tanko črto nikakor ne bi smel biti avantura. Bonusov ni, kredita tudi ne. V vojni preprosto ni mogoče začeti od začetka, tisto, kar vleče, je dejstvo, da se na drugi strani objektiva vsakič znova začenja nova zgodba. »Čeprav so slabi časi za fotoreporterje pravzaprav dobri, sam skrbim za to, da vojna ni del mojega vsakdana,« pojasnjuje Marinović. »Ne bi namreč rad, da bi ekstremna čustva zame postala nekaj normalnega. A vedeti morate, da je tudi običajno življenje lahko zapleteno – medosebni odnosi, obveznosti, želje, priložnosti so večplastni in pogosto obremenjujoči. Težko je vse to jasno razložiti.« Kaj njega vedno znova vleče na vojna območja? »Tam je življenje brutalno preprosto. Zbudiš se, vse, kar potrebuješ, so čiste nogavice in ena konzerva. Ter fotoaparat s polno baterijo. Zvečer spiješ čaj in pošlješ gradivo. Če si s fotografijami še zadovoljen, je delo hitro opravljeno in se samo še zlekneš po tleh. V spalni vreči si prižgeš cigareto. In si srečen človek, ki upa, da je svet morda vsaj za milimeter prestavil v boljšo smer.«
Katarina Peterlin
Fotografije: Zoran Marinović
Fotografijo z malo temnopolto deklico je prvič objavil ameriški časnik New York Times, hitro pa so mu sledili tudi drugi svetovni mediji. Bralce je posnetek zelo ganil, množično so se spraševali o usodi deklice, saj nihče ni točno vedel, kako se je njena zgodba končala. Pozneje se je sicer razvedelo, da je bila deklica v resnici deček in da so zanj še pred posnetkom poskrbeli humanitarni delavci Združenih narodov. Deček je živel še nekaj več kot 14 let po tem dogodku, potem pa je po izjavah njegove družine podlegel vročici. In čeprav je Carterju fotografija prinesla Pulitzerjevo nagrado, so se nanj zaradi nje zgrnile predvsem težave. Že na novinarski konferenci ob podelitvi v novinarskem svetu nadvse cenjenega priznanja se je zlomil ob očitkih o ne ukrepanju. Poleg tega je bil v tistem času med opravljanjem svojega dela usmrčen Carterjev stanovski kolega, Južnoameričan Ken Oosterbroek, s katerim sta bila soustanovitelja slovitega fotografskega kolektiva Bang Bang Club. Fotoklub, v katerem je bilo še eno znano ime fotožurnalizma, Greg Marinovich, je pozneje zaradi tragičnih usod njegovih ustanoviteljev razpadel. Carter se namreč ni zmogel več spopadati z duševnimi bolečinami, ki so ga morile, in je leta 1994 storil samomor. Star je bil 33 let.
KJE JE MEJA?
»Zelo zelo mi je žal,« je Carter zapisal v svojem poslovilnem sporočilu. »Trpljenje je premagalo veselje do te mere, da radosti ni več ... Depresiven sem ... brez telefona ... brez denarja za najemnino in za preživnino ... brez denarja za dolgove ... Denar!!! Preganjajo me živi spomini na ubijanja in trupla in jezo in bolečino ... na stradajoče in ranjene otroke, na norce, ki z veseljem streljajo, pogosto so to policaji, spomini na morilce ... Pridružil se bom Kenu, če bom imel to srečo.« Carter je tragičen in skrajni primer tega, kaj lahko pričevanje grozotam človeškega trpljenja naredi novinarju, še posebej, če strahotnim prizorom dodamo obsodbo javnosti in travmatične okoliščine v zasebnem življenju. Novinarji, ki so po vsem svetu izpostavljeni stresnim dogodkom in pretresljivim človeškim usodam, morajo najpogosteje sami najti način, kako se spopadati s posledicami dogodkov, ki so jim bili priča, in zgodb, ki so jih doživeli.
Fotografija velja za najbolj realistično in zato tudi za najpreprostejšo vejo umetnosti, ki samo posnema stvarnost – pa še to bolj ali manj neuspešno. Toda fotografija je tudi močno orožje. Ljudje ji zaupajo, čeprav neredko laže. Pogosto je na njej namreč le del resnice. Postavlja tudi veliko vprašanj, na katera ne daje odgovorov. Fotografija je pričala o veličastnih porazih in pirovih zmagah, negativce je spreminjala v junake, poganjala je vojne in ustavljala ofenzive, uničevala je na stotine in reševala več sto tisoče življenj – in to z enim samim posnetkom. Medtem ko resnični ljudje v realnem času ubijajo sami sebe ali druge, fotografi ostajajo za svojim objektivom in ustvarjajo majhen element neke druge realnosti. In ker fotografija lahko pritegne pozornost in šokira le toliko, kolikor prikazuje nekaj novega, se količina vedno novih in novih posnetih strahot nenehno veča. Trgovina s tujo nesrečo postaja tako rekoč neobvladljiva. »Industrijske družbe spreminjajo državljane v odvisnike od podob; to je najbolj neustavljiva oblika miselnega onesnaževanja,« je v svojem slovitem delu O fotografiji zapisala ameriška pisateljica, filozofinja, politična aktivistka in režiserka Susan Sontag. Danes se prav zato na glas polemizira o vojni fotografiji in išče odgovor na vprašanje, kje je meja. Glede številnih ikoničnih vojnih fotografij potekajo vroče razprave, ali niso bile morda nameščene. Ameriška umetnica in teoretičarka Martha Rosler, ki je kritična do takšnih praks, je prepričana, da nekatere vojne reporterje motivira kombinacija eksotičnosti, turizma, voajerstva in lova na trofeje. Ali res?
»Danes živimo v družbi zelo razdrobljenih informacij,« kritikom odgovarja slavni ameriški fotoreporter Ron Haviv, ki je spremljal tudi vojno na Balkanu. »Z veseljem bom sprejel kakršnokoli možnost, da bodo moje fotografije vidne, saj bo tako človeška drama, ki se kaže na njih, postala del javnega diskurza in bodo ljudje postali pozorni nanjo.« Tudi hrvaški fotoreporter Zoran Marinović, redni Glossov sodelavec in eden redkih novinarjev, ki so imeli priložnost poročati o boju proti Islamski državi tako iz Damaska, Homsa in Sindžarja kot iz Alepa, Mosula in Rake, si želi, da postanejo njegovi posnetki, protagonisti in njihovo trpljenje del javne debate. »Fotografija je močno orožje,« je prepričan Marinović in nadaljuje: »Nekateri potujejo po svetu z odprtimi očmi, pri tem pa pogosto tvegajo svoje lastno življenje. Nekateri, ujeti v eno samo temo, leta in leta ostajajo na eni sami poti. Pogosto samo zaradi enega samega trenutka, tistega, v katerem se sedanjost ujame in združi v celoviti sliki sveta.« Marinović, ki je prepotoval ves planet po dolgem in počez ter s svojo kamero zabeležil različne konflikte in vojne spopade, razmišlja, da je fotograf lahko vpleten v zločin, čeprav je bil edini sprožilec, ki ga je pritisnil, tisti na kameri. »Občinstvo želi videti. Slika je tista, ki ga pripelje v neposredno bližino dogajanja tudi iz udobja lastne dnevne sobe ali naravnost iz fotelja.«
NOVINARJI KOT DEL VOJAŠKIH STRATEGIJ
Biti priča človeškim bolečinam in travmam ter pri tem ostati profesionalen in sprejemati pravilne odločitve, je eden največjih izzivov novinarskega poklica. Študije kažejo, da so vojni poročevalci občutno dovzetnejši za različna psihološka obolenja kot njihovi stanovski kolegi, ki se ne ukvarjajo s tovrstnimi področji. Temu pritrjuje tudi kanadski psihiater Anthony Feinstein, ki že več kot petnajst let raziskuje psihološke posledice travmatičnih dogodkov med novinarji z vojnih območij. Ugotavlja namreč, da krizne poročevalce pogosto pestijo depresije, večkrat so ali ločeni ali si ne ustvarijo družine. Opozarja tudi, da so glede psihološke pomoči večinoma prepuščeni sami sebi, je pa med raziskovanjem tudi ugotovil, da imajo vojni reporterji zelo izrazito potrebo po tveganju in podobne osebnostne lastnosti kot ekstremni športniki. Vendar pa posledic na novinarjih ne pušča le poročanje z vonjih žarišč in bojišč v tujini, pač pa tudi težke zgodbe v domačem okolju – prometne nesreče, požari, umori in samomori, revščina, bolezni … Vse to so vsakodnevne novice, o katerih naj bi novinarji poročali profesionalno, nepristransko, objektivno in brez čustev. In če jim na terenu že uspe ohraniti novinarsko profesionalnost, se ob vrnitvi v redakcijo pravo trpljenje pogosto šele prav začne.
V sirski vojni je bilo ubitih več novinarjev kot v kateremkoli drugem konfliktu v zadnjih desetletjih. Novinarji niso postali le cilj, ampak tudi del vojaških strategij. Ta preprosta ugotovitev je v zadnjem času postala zelo 'rentabilna' za številne uporniške skupine. Teh pa je veliko – in jim ni videti konca. »Pobijejo celotno prebivalstvo neke kurdske vasi, pa jim namenijo le kratko novičko v časopisih, morda se število žrtev izpiše še na traku, ki teče pod televizijskim napovedovalcem, in to je vse. Če pa ubijejo ameriškega ali evropskega novinarja, in če mu pri tem še odrežejo glavo, imajo več dni skupaj zagotovljene naslovnice in vodilne novice v medijih po vsem svetu. Gverila ljubi publiciteto. Tako postane pomembna. In v vojni je še kako pomembno biti pomemben,« razmišlja fotograf Zoran Marinović. Pri tem izpostavi tudi tako imenovane fikserje, organizatorje, ki dobro poznajo dogajanje na terenu in vse vpletene v konflikt. Njihova naloga je v imenu novinarja vzpostaviti stike s predstavniki oblasti in uporniških skupin, zaradi odličnih zvez in poznanstev so pravi vezni člen z vojsko, s civilisti, humanitarnimi in drugimi nevladnimi organizacijami. Za svoje delo zahtevajo približno dvesto ameriških dolarjev na dan. »Še dvesto dolarjev gre za avto, dodatnih sto za reševanje problemov na poti. In takoj vam je verjetno precej bolj jasno, zakaj je bilo toliko novinarjev ubitih. Mladi in prepričani, da bodo rešili svet, upajo, da bodo razstavljali v velikih in pomembnih galerijah ter objavljali na naslovnicah vplivnih revij ... ali pa samo za tisoče prijateljev na Facebooku,« opozarja sogovornik. Ker so digitalni fotoaparati vse cenejši, letalske vozovnice pa tudi, je dovolj le nekaj noči na letališčih in že se za zelo malo denarja znajdeš v Bejrutu. »In to je to. Več kot dovolj za vojnega reporterja. Tako smo vsi začeli.«
IMATE PETSTO DOLARJEV NA DAN?
»Voznik Mohamed vas bo za šestdeset dolarjev pripeljal do meje, njegov bratranec Ismail vam jo bo za samo dvajset dolarjev pomagal prečkati. Ne, ne potrebujete vizuma. Na drugi strani vas bo čakal Abdulah in vas za deset dolarjev z zaprašenim rumenim Mercedesom 200 D odpeljal do prve linije v Siriji. Spoznali boste revolucionarje, lahko jih boste tudi slikali. Tako boste prihranili približno štiristo dolarjev – na dan, ki bi jih sicer odšteli organizatorju za stike in prevoz. To, da se okoli vas vijejo črne zastave, vas sprva ne skrbi. Čista poslovna odločitev,« opisuje svoje izkušnje s terena Marinović. Toda težava je v tem, da je Islamska država pripravljena nameniti tudi do 50.000 dolarjev za Evropejca ali Američana, ki ji ni po volji. »Kot rečeno, v vojni je bistvenega pomena biti pomemben, zato so novinarji in fotoreporterji boljša naložba kot kurdske vasi.« Na vojnem območju se je ustvarila cela vrsta posrednikov, preprodajalcev in tihotapcev, ki z vojno dejansko nimajo nič. Čisti biznis. Kupi in prodaj. Nič osebnega.
Tak scenarij je po besedah Zorana Marinovića zelo pogost, v Siriji in Iraku pa je postal skorajda pravilo. »Občudovati je treba te mlade ljudi, ki so pripravljeni na nemogoče in ki pristajajo na nesprejemljivo tveganje. Vojna ni bungee jumping, ni rafting ali video igrica, v kateri imaš, če izgubiš eno življenje, na voljo še dve. Vložek je velik. Prehod čez tanko črto nikakor ne bi smel biti avantura. Bonusov ni, kredita tudi ne. V vojni preprosto ni mogoče začeti od začetka, tisto, kar vleče, je dejstvo, da se na drugi strani objektiva vsakič znova začenja nova zgodba. »Čeprav so slabi časi za fotoreporterje pravzaprav dobri, sam skrbim za to, da vojna ni del mojega vsakdana,« pojasnjuje Marinović. »Ne bi namreč rad, da bi ekstremna čustva zame postala nekaj normalnega. A vedeti morate, da je tudi običajno življenje lahko zapleteno – medosebni odnosi, obveznosti, želje, priložnosti so večplastni in pogosto obremenjujoči. Težko je vse to jasno razložiti.« Kaj njega vedno znova vleče na vojna območja? »Tam je življenje brutalno preprosto. Zbudiš se, vse, kar potrebuješ, so čiste nogavice in ena konzerva. Ter fotoaparat s polno baterijo. Zvečer spiješ čaj in pošlješ gradivo. Če si s fotografijami še zadovoljen, je delo hitro opravljeno in se samo še zlekneš po tleh. V spalni vreči si prižgeš cigareto. In si srečen človek, ki upa, da je svet morda vsaj za milimeter prestavil v boljšo smer.«
Katarina Peterlin
Fotografije: Zoran Marinović