KAJ JE SEKSI DANES?
''Povej, Bridget, zakaj je danes toliko deklet pri tridesetih še vedno neporočenih?'' ''Kaj pa vem … morda nam pri tem prav nič ne pomaga, da so pod oblačili naša telesa prekrita z merami.''
Tako duhovito je poskušala Bridget Jones v svojem dnevniku opozoriti na frustracije, s katerimi se ženske soočajo zaradi telesnih idealov, ki jim jih vsiljuje družba. Žensko telo je bilo od nekdaj ujeto v spone družbenih pričakovanj. Od Willendorfske Venere, ki je poveličevala rodnost in žensko kot mati, preko Twiggy, ki je utelešala ideal suhe, skorajda deške postave, do supermodelov, kot so Cindy, Naomi in Linda, ki so s svojimi športnimi postavami v 80. letih prejšnjega stoletja predstavljale sanje vsakega mladega dekleta, do današnjih zvezdnic, kot je Kim Kardashian, ki s svojimi oblinami zapeljuje z naslovnic modnih revij. Čeprav so ženske v zadnjih desetletjih uspešno prodrle na pozicije moči v praktično vseh sferah družbe, so pritiski nad ženskami, da morajo biti lepe, enako močni, kot so bili že od nekdaj. Naomi Wolf je že leta 1990 izdala knjigo Mit o lepoti, v kateri je opozorila na tiranijo lepotnih idealov, ki so jim ženske podvržene. V eni od kanonskih del sodobnega feminizma je zapisala, da so prav slednji še zadnji branik patriarhalnega sistema pred tem, da bi ženske prevzele dejansko moč v družbi. Na žalost je tudi v 21. stoletju največje bojno bolje vsake ženske še vedno njeno telo. Bojišče, na katerem bíje svoje največje bitke, in obenem tudi njeno glavno orožje.
Francoski sociolog Pierre Bourdieu je v svoji vplivni klasifikaciji različnih oblik kapitala definiral tudi t. i. telesni kapital. Kapital, ki ga posedujejo posamezniki in zlasti posameznice, katerih zunanji izgled je v skladu z lepotnimi ideali neke skupnosti. Lep in privlačen videz lahko odpre marsikatera vrata tako na trgu zaposlovanja kot na trgu zmenkarij. »V Rusiji med ženskami poteka pravi spopad za pozornost moških. Vojne so zdesetkale število moških, zato si ženske na vsakem koraku prizadevajo, da bi s svojo lepoto pritegnile njihovo pozornost,« pravi 22-letna Ana iz Moskve. Lepota je bila za marsikatero žensko že od nekdaj vstopnica do boljšega življenja, saj je poroka z bogatim in vplivnim moškim vodila do višjega socialnega statusa in družbenega ugleda. Marsikje tudi delodajalci pri izboru bodočih sodelavcev brez zadržkov dajejo prednost lepim in privlačnim kandidatkam. Številne raziskave pa potrjujejo, da lepi ljudje prej in lažje napredujejo ter da jih njihova okolica dojema kot bolj zaupanja vredne. Razloge, zakaj lepe ljudi še danes bolj spoštujemo, bi lahko poiskali v antični grški filozofiji. Za grška filozofa Platona in Aristotela je bila lepota namreč pomembna vrednota, ki sta jo tesno povezovala z dobroto, pravico in resnico. Prepričanje, ki mu – zavestno ali ne – sledimo še danes.
Naravno telo ne obstaja, vsako telo je že a priori družbeno telo
Že Bourdieu je zapisal, da telo izraža posameznikov status in pripadnost družbenemu razredu. Nič čudnega torej, da si zlasti ženske prizadevajo, da bi bil njihov telesni kapital in z njim družbeni položaj čim višji. Telo je v sodobnem času postalo projekt, objekt, ki ga lahko vsakdo preoblikuje v skladu z lastnimi cilji in željami. Ženske so pred vsesplošno dostopnostjo plastičnih operacij lahko svojo lepoto, ki jim jo je podarila mati narava, izboljševale le s pomočjo ličil, z razmahom estetskih posegov pa sta škarje in platno lastnega videza v rokah vsake posameznice, ki lahko ob pomoči izkušenih kirurgov popolnoma spremeni svoj zunanji izgled. V 21. stoletju spremembe telesa tako niso več posledica samo naravnih fizioloških procesov, ampak so izraz naše identitete, življenjskega stila in potrošniških navad. Ameriška pevka Cher je že pred leti izjavila, da naravno ni vedno najboljše, zato ne vidi nobenega razloga, zakaj ne bi svojega denarja porabila za izboljševanje svojih naravnih danosti.
Izvoz zahodnih lepotnih idealov
Charles Darwin je že leta 1871 v svoji knjigi Izvor človeka zapisal, da človeštvo nima nikakršnega univerzalnega standarda lepote, ki bi določal, kakšno je idealno (žensko) telo. Do moderne globalne dobe je tako vsaka kultura sledila svojim lepotnim idealom; pred stikom z zahodnoevropsko kulturo je v Aziji, številnih kulturah Južnega Pacifika, Maroku in deželah podsaharske Afrike veljalo prepričanje, da ženske obline izražajo njeno rodnost in ženstvenost. Še več, afriške kulture so pod pojmom lepote poleg skladnega telesa razumele tudi način oblačenja, značaj in osebnostne lastnosti. Za Afričane in Afroameričane je tako še danes pomembneje, da ženska dobro izgleda, kot pa da ima popolne telesne mere. Morda se v tem skriva razlog, zakaj so afriške in afroameriške ženske še danes v povprečju bolj zadovoljne s svojimi telesi od njihovih belih vrstnic.
Zahodni svet je pogosto tarča kritik, da je ženske zasužnjil s svojimi nerealnimi predstavami o lepoti. Naomi Wolf v svoji knjigi trdi, da imajo ženske poleg kariere in gospodinjstva še tretjo službo, t. j. skrb za svojo lepoto. Namesto da bi se ukvarjale z družbenimi vprašanji, jih lepotna ideologija sili, da ves svoj čas in energijo namenjajo dietam in delu na svojem telesu. Naomi Wolf je tako že pred tremi desetletji opozarjala, da je za ženske pomembnejši cilj izgubiti nekaj odvečnih kilogramov kot pa napredovati v službi ali uživati v zadovoljujočem ljubezenskem življenju. Družbeni fenomen, ki na žalost ni omejen samo na zahodni svet. S pojavom globalizacije in zlasti z vznikom množičnih medijev se je na začetku 20. stoletja začel oblikovati globalni standard lepote. Sočasno z izvažanjem zahodne kulture in vrednot so modne revije, kot so Vogue, Elle in Cosmopolitan, hollywoodska filmska produkcija ter oglaševalska in kozmetična industrija promovirale evropsko lepoto kot ideal, h kateremu bi morala stremeti vsaka ženska ne glede na njeno etnično pripadnost. Nov svetovni red, ki poveličuje potrošništvo in mladost, je za lepotni ideal postavil vitko, atletsko žensko telo z ravnim trebuhom in ozkim pasom.
Sumin sem spoznala v Barceloni, kjer je živahna 21-letna študentka iz Južne Koreje uživala v zadnjem brezskrbnem poletju, preden se je v svoji domovini popolnoma zapisala korporativnemu življenju. O svojih prigodah je vestno poročala z objavami na Facebooku – Sumin jé paello, Sumin uživa v sangriji, Sumin pozira na plaži. »Res so me prizadeli komentarji nekaterih prijateljev pod objavljenimi slikami. Pisali so, da sem se čisto zapustila, da sem debela, da moram po prihodu domov začeti z dieto.« V mojih očeh je bila Sumin lepa in vitka mladenka, za njene azijske prijatelje je bila porejena in debela. Tudi azijski lepotni ideal namreč na piedestal postavlja drobno telo, svetlo polt, velike oči ter majhen, prikupen nos. Južna Koreja je danes vodilna v številu opravljenih plastičnih operacij. Med najbolj priljubljenimi posegi je operacija veke, ki zgornjo očesno gubo iz enojne preoblikuje v dvojno, ali pa operacija nosu, zaradi katere postanejo obrazne poteze bolj izrazite. Številni azijski starši plastično operacijo svojim otrokom ob polnoletnosti podarijo v upanju, da jim bo bolj evropski videz pomagal pri njihovih zaposlitvenih možnostih. Izredno priljubljena je tudi sporna praksa beljenja kože, ki danes prevladuje v praktično vseh azijskih državah, od Indije do Japonske, od Južne Koreje do Kitajske. V vsej Aziji tako skorajda ne morete kupiti negovalne kozmetike, ki ne bi vsebovala sredstev za posvetlitev kože. Nekateri se zatečejo v celo tako drastične ukrepe, kot je kemijsko ali lasersko beljenje kože. Svetla, porcelanasto bela polt je v Aziji veljala za lepotni ideal že dolgo, preden so se srečali z evropskimi kolonialisti. Barva kože je namreč v tradicionalnih azijskih družbah pričala o posameznikovi pripadnosti družbenemu razredu. Kmete, ki so garali na poljih, so prepoznali po od sonca porjaveli koži, medtem pa so premožnejši uživali v zavetju svojega doma, v katerem sončni žarki niso mogli obarvati njihove svetle polti. Predsodek, ki se je ob stiku z evropsko kulturo samo še okrepil.
Ideologija o dominantni beli rasi je bila izredno močna tudi na drugem koncu sveta. Kolonialna Latinska Amerika je evropske poteze obraza povezovala s prestižem, družbeno močjo in predvsem bogastvom. Fenomen blanqueamiento oz. beljenje rase je bila uveljavljena praksa, s katero so mnogi južnoameriški domorodci in potomci afriških priseljencev poskušali izboljšati svoj socialni status. Za razliko od Združenih držav Amerike rasna pripadnost v Latinski Ameriki ni bila tako jasno definirana in medsebojno ločena, zato je za vzpon po družbeni lestvici zadostovalo že to, da so posamezniki prevzeli evropski način oblačenja, spremenili pričesko ali si z ličili in lepotnimi operacijami pričarali bolj zahodne obrazne poteze.
Digitalna demokratizacija lepote
Internet je s seboj prinesel demokratizacijo lepote, saj lahko danes vsak, ki ima v rokah pametni telefon in dostop do svetovnega spleta, z globalnim občinstvom deli svoje razumevanje lepote in telesnih idealov. Facebook, Instagram, YouTube in številni blogi so dali glas ženskam in dekletom, ki so jih tradicionalni modni mediji (pre)dolgo zapostavljali. Manekenke, kot so Ashley Graham, Iskra Lawrence in Precious Victoria Lee, na svojih Instagram profilih brez zadržkov razkazujejo svoje obline ter opozarjajo na lepoto, ki se ne ustavi pri konfekcijski številki. Drugačnemu razumevanju lepote so se pridružile tudi modne revije. Ashley Graham je bila prva manekenka močnejše postave, ki se je znašla na naslovnici priljubljene športne revije Sports Illustrated, ki je bila pred tem rezervirana samo za suhice. Vse kaže, da je svet končno sprejel vso raznolikost ženske lepote. Tudi 26-letna Brazilka Paula opaža, da v njeni državi zdaj sobivata vsaj 2 lepotna ideala. Prvi slavi visoko, vitko, atletsko telo, kot ga utelešajo manekenke Gisele Bündchen, Adriana Lima ali Alessandra Ambrosio, drugi pa poveličuje velike zaobljene zadnjice, kakršne imajo spletne zvezdnice, kot so Gracyanne Barbosa ali Bianca Andrade.
Na prvi pogled kaže, da so bila dolgoletna prizadevanja feministk, ki so klicale po demokratizaciji in rahljanju lepotnih idealov, vendarle uslišana. Da smo se ženske z nastopom 21. stoletja končno osvobodile tiranije suhosti, ki nam je vladala še pred nekaj leti. Če so si Bridget in njene prijateljice konec 90. let prejšnjega stoletja prizadevale, da bi bile suhe in vitke, njihova telesa pa čim bližje meram Kate Moss in drugim manekenkam heroin chic dobe, njihove mlajše sestre dandanes centimetre okrog bokov in prsi preštevajo v obratni smeri. Novodobne zvezdnice, kot so Kim Kardashian, Beyoncé in Jennifer Lopez, so utrdile nov lepotni ideal, ki poveličuje velike prsi, ozek pas, raven trebuh, veliko zadnjico in famozni thigh gap. Težava ostaja, da tudi novodobnih #bodygoals ni mogoče doseči brez diet, rednega obiskovanja fitnesa ter plastičnih operacij. Kljub vsemu družbenemu napredku se ženske še vedno nismo otresle družbenih spon, ki diktirajo, kakšna bi morala biti naša telesa. Pravzaprav smo en ideal samo zamenjale z drugim. Sodobne ženske se še vedno vrednoti na podlagi njihovega zunanjega videza. Družba 21. stoletja še vedno verjame, da zunanjost odraža posameznikovo notranjost, saj naj bi v telovadnici utrjeno telo pričalo o železni disciplini, naravnanosti k doseganju ciljev in vsesplošnemu uspehu v življenju. Verjetno bomo ženske dokončno rešene diktature lepotnih idealov, ko bomo lepoto zamenjale s kunaka, ki v zimbabvejskem jeziku shona označuje tako prijeten značaj kot fizično privlačnost. Tjaša Štanta, licencirana osebna trenerka, tako že danes z zadovoljstvom opaža, da njene stranke k njej po pomoč pridejo, ko želijo poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje ter dvigniti nivo energije. Zunanji izgled in izguba kilogramov sta pri tem drugotnega pomena. Naj tako tudi ostane.
Tekst: Gordana Lacić
Tako duhovito je poskušala Bridget Jones v svojem dnevniku opozoriti na frustracije, s katerimi se ženske soočajo zaradi telesnih idealov, ki jim jih vsiljuje družba. Žensko telo je bilo od nekdaj ujeto v spone družbenih pričakovanj. Od Willendorfske Venere, ki je poveličevala rodnost in žensko kot mati, preko Twiggy, ki je utelešala ideal suhe, skorajda deške postave, do supermodelov, kot so Cindy, Naomi in Linda, ki so s svojimi športnimi postavami v 80. letih prejšnjega stoletja predstavljale sanje vsakega mladega dekleta, do današnjih zvezdnic, kot je Kim Kardashian, ki s svojimi oblinami zapeljuje z naslovnic modnih revij. Čeprav so ženske v zadnjih desetletjih uspešno prodrle na pozicije moči v praktično vseh sferah družbe, so pritiski nad ženskami, da morajo biti lepe, enako močni, kot so bili že od nekdaj. Naomi Wolf je že leta 1990 izdala knjigo Mit o lepoti, v kateri je opozorila na tiranijo lepotnih idealov, ki so jim ženske podvržene. V eni od kanonskih del sodobnega feminizma je zapisala, da so prav slednji še zadnji branik patriarhalnega sistema pred tem, da bi ženske prevzele dejansko moč v družbi. Na žalost je tudi v 21. stoletju največje bojno bolje vsake ženske še vedno njeno telo. Bojišče, na katerem bíje svoje največje bitke, in obenem tudi njeno glavno orožje.
Francoski sociolog Pierre Bourdieu je v svoji vplivni klasifikaciji različnih oblik kapitala definiral tudi t. i. telesni kapital. Kapital, ki ga posedujejo posamezniki in zlasti posameznice, katerih zunanji izgled je v skladu z lepotnimi ideali neke skupnosti. Lep in privlačen videz lahko odpre marsikatera vrata tako na trgu zaposlovanja kot na trgu zmenkarij. »V Rusiji med ženskami poteka pravi spopad za pozornost moških. Vojne so zdesetkale število moških, zato si ženske na vsakem koraku prizadevajo, da bi s svojo lepoto pritegnile njihovo pozornost,« pravi 22-letna Ana iz Moskve. Lepota je bila za marsikatero žensko že od nekdaj vstopnica do boljšega življenja, saj je poroka z bogatim in vplivnim moškim vodila do višjega socialnega statusa in družbenega ugleda. Marsikje tudi delodajalci pri izboru bodočih sodelavcev brez zadržkov dajejo prednost lepim in privlačnim kandidatkam. Številne raziskave pa potrjujejo, da lepi ljudje prej in lažje napredujejo ter da jih njihova okolica dojema kot bolj zaupanja vredne. Razloge, zakaj lepe ljudi še danes bolj spoštujemo, bi lahko poiskali v antični grški filozofiji. Za grška filozofa Platona in Aristotela je bila lepota namreč pomembna vrednota, ki sta jo tesno povezovala z dobroto, pravico in resnico. Prepričanje, ki mu – zavestno ali ne – sledimo še danes.
Naravno telo ne obstaja, vsako telo je že a priori družbeno telo
Že Bourdieu je zapisal, da telo izraža posameznikov status in pripadnost družbenemu razredu. Nič čudnega torej, da si zlasti ženske prizadevajo, da bi bil njihov telesni kapital in z njim družbeni položaj čim višji. Telo je v sodobnem času postalo projekt, objekt, ki ga lahko vsakdo preoblikuje v skladu z lastnimi cilji in željami. Ženske so pred vsesplošno dostopnostjo plastičnih operacij lahko svojo lepoto, ki jim jo je podarila mati narava, izboljševale le s pomočjo ličil, z razmahom estetskih posegov pa sta škarje in platno lastnega videza v rokah vsake posameznice, ki lahko ob pomoči izkušenih kirurgov popolnoma spremeni svoj zunanji izgled. V 21. stoletju spremembe telesa tako niso več posledica samo naravnih fizioloških procesov, ampak so izraz naše identitete, življenjskega stila in potrošniških navad. Ameriška pevka Cher je že pred leti izjavila, da naravno ni vedno najboljše, zato ne vidi nobenega razloga, zakaj ne bi svojega denarja porabila za izboljševanje svojih naravnih danosti.
Izvoz zahodnih lepotnih idealov
Charles Darwin je že leta 1871 v svoji knjigi Izvor človeka zapisal, da človeštvo nima nikakršnega univerzalnega standarda lepote, ki bi določal, kakšno je idealno (žensko) telo. Do moderne globalne dobe je tako vsaka kultura sledila svojim lepotnim idealom; pred stikom z zahodnoevropsko kulturo je v Aziji, številnih kulturah Južnega Pacifika, Maroku in deželah podsaharske Afrike veljalo prepričanje, da ženske obline izražajo njeno rodnost in ženstvenost. Še več, afriške kulture so pod pojmom lepote poleg skladnega telesa razumele tudi način oblačenja, značaj in osebnostne lastnosti. Za Afričane in Afroameričane je tako še danes pomembneje, da ženska dobro izgleda, kot pa da ima popolne telesne mere. Morda se v tem skriva razlog, zakaj so afriške in afroameriške ženske še danes v povprečju bolj zadovoljne s svojimi telesi od njihovih belih vrstnic.
Zahodni svet je pogosto tarča kritik, da je ženske zasužnjil s svojimi nerealnimi predstavami o lepoti. Naomi Wolf v svoji knjigi trdi, da imajo ženske poleg kariere in gospodinjstva še tretjo službo, t. j. skrb za svojo lepoto. Namesto da bi se ukvarjale z družbenimi vprašanji, jih lepotna ideologija sili, da ves svoj čas in energijo namenjajo dietam in delu na svojem telesu. Naomi Wolf je tako že pred tremi desetletji opozarjala, da je za ženske pomembnejši cilj izgubiti nekaj odvečnih kilogramov kot pa napredovati v službi ali uživati v zadovoljujočem ljubezenskem življenju. Družbeni fenomen, ki na žalost ni omejen samo na zahodni svet. S pojavom globalizacije in zlasti z vznikom množičnih medijev se je na začetku 20. stoletja začel oblikovati globalni standard lepote. Sočasno z izvažanjem zahodne kulture in vrednot so modne revije, kot so Vogue, Elle in Cosmopolitan, hollywoodska filmska produkcija ter oglaševalska in kozmetična industrija promovirale evropsko lepoto kot ideal, h kateremu bi morala stremeti vsaka ženska ne glede na njeno etnično pripadnost. Nov svetovni red, ki poveličuje potrošništvo in mladost, je za lepotni ideal postavil vitko, atletsko žensko telo z ravnim trebuhom in ozkim pasom.
Sumin sem spoznala v Barceloni, kjer je živahna 21-letna študentka iz Južne Koreje uživala v zadnjem brezskrbnem poletju, preden se je v svoji domovini popolnoma zapisala korporativnemu življenju. O svojih prigodah je vestno poročala z objavami na Facebooku – Sumin jé paello, Sumin uživa v sangriji, Sumin pozira na plaži. »Res so me prizadeli komentarji nekaterih prijateljev pod objavljenimi slikami. Pisali so, da sem se čisto zapustila, da sem debela, da moram po prihodu domov začeti z dieto.« V mojih očeh je bila Sumin lepa in vitka mladenka, za njene azijske prijatelje je bila porejena in debela. Tudi azijski lepotni ideal namreč na piedestal postavlja drobno telo, svetlo polt, velike oči ter majhen, prikupen nos. Južna Koreja je danes vodilna v številu opravljenih plastičnih operacij. Med najbolj priljubljenimi posegi je operacija veke, ki zgornjo očesno gubo iz enojne preoblikuje v dvojno, ali pa operacija nosu, zaradi katere postanejo obrazne poteze bolj izrazite. Številni azijski starši plastično operacijo svojim otrokom ob polnoletnosti podarijo v upanju, da jim bo bolj evropski videz pomagal pri njihovih zaposlitvenih možnostih. Izredno priljubljena je tudi sporna praksa beljenja kože, ki danes prevladuje v praktično vseh azijskih državah, od Indije do Japonske, od Južne Koreje do Kitajske. V vsej Aziji tako skorajda ne morete kupiti negovalne kozmetike, ki ne bi vsebovala sredstev za posvetlitev kože. Nekateri se zatečejo v celo tako drastične ukrepe, kot je kemijsko ali lasersko beljenje kože. Svetla, porcelanasto bela polt je v Aziji veljala za lepotni ideal že dolgo, preden so se srečali z evropskimi kolonialisti. Barva kože je namreč v tradicionalnih azijskih družbah pričala o posameznikovi pripadnosti družbenemu razredu. Kmete, ki so garali na poljih, so prepoznali po od sonca porjaveli koži, medtem pa so premožnejši uživali v zavetju svojega doma, v katerem sončni žarki niso mogli obarvati njihove svetle polti. Predsodek, ki se je ob stiku z evropsko kulturo samo še okrepil.
Ideologija o dominantni beli rasi je bila izredno močna tudi na drugem koncu sveta. Kolonialna Latinska Amerika je evropske poteze obraza povezovala s prestižem, družbeno močjo in predvsem bogastvom. Fenomen blanqueamiento oz. beljenje rase je bila uveljavljena praksa, s katero so mnogi južnoameriški domorodci in potomci afriških priseljencev poskušali izboljšati svoj socialni status. Za razliko od Združenih držav Amerike rasna pripadnost v Latinski Ameriki ni bila tako jasno definirana in medsebojno ločena, zato je za vzpon po družbeni lestvici zadostovalo že to, da so posamezniki prevzeli evropski način oblačenja, spremenili pričesko ali si z ličili in lepotnimi operacijami pričarali bolj zahodne obrazne poteze.
Digitalna demokratizacija lepote
Internet je s seboj prinesel demokratizacijo lepote, saj lahko danes vsak, ki ima v rokah pametni telefon in dostop do svetovnega spleta, z globalnim občinstvom deli svoje razumevanje lepote in telesnih idealov. Facebook, Instagram, YouTube in številni blogi so dali glas ženskam in dekletom, ki so jih tradicionalni modni mediji (pre)dolgo zapostavljali. Manekenke, kot so Ashley Graham, Iskra Lawrence in Precious Victoria Lee, na svojih Instagram profilih brez zadržkov razkazujejo svoje obline ter opozarjajo na lepoto, ki se ne ustavi pri konfekcijski številki. Drugačnemu razumevanju lepote so se pridružile tudi modne revije. Ashley Graham je bila prva manekenka močnejše postave, ki se je znašla na naslovnici priljubljene športne revije Sports Illustrated, ki je bila pred tem rezervirana samo za suhice. Vse kaže, da je svet končno sprejel vso raznolikost ženske lepote. Tudi 26-letna Brazilka Paula opaža, da v njeni državi zdaj sobivata vsaj 2 lepotna ideala. Prvi slavi visoko, vitko, atletsko telo, kot ga utelešajo manekenke Gisele Bündchen, Adriana Lima ali Alessandra Ambrosio, drugi pa poveličuje velike zaobljene zadnjice, kakršne imajo spletne zvezdnice, kot so Gracyanne Barbosa ali Bianca Andrade.
Na prvi pogled kaže, da so bila dolgoletna prizadevanja feministk, ki so klicale po demokratizaciji in rahljanju lepotnih idealov, vendarle uslišana. Da smo se ženske z nastopom 21. stoletja končno osvobodile tiranije suhosti, ki nam je vladala še pred nekaj leti. Če so si Bridget in njene prijateljice konec 90. let prejšnjega stoletja prizadevale, da bi bile suhe in vitke, njihova telesa pa čim bližje meram Kate Moss in drugim manekenkam heroin chic dobe, njihove mlajše sestre dandanes centimetre okrog bokov in prsi preštevajo v obratni smeri. Novodobne zvezdnice, kot so Kim Kardashian, Beyoncé in Jennifer Lopez, so utrdile nov lepotni ideal, ki poveličuje velike prsi, ozek pas, raven trebuh, veliko zadnjico in famozni thigh gap. Težava ostaja, da tudi novodobnih #bodygoals ni mogoče doseči brez diet, rednega obiskovanja fitnesa ter plastičnih operacij. Kljub vsemu družbenemu napredku se ženske še vedno nismo otresle družbenih spon, ki diktirajo, kakšna bi morala biti naša telesa. Pravzaprav smo en ideal samo zamenjale z drugim. Sodobne ženske se še vedno vrednoti na podlagi njihovega zunanjega videza. Družba 21. stoletja še vedno verjame, da zunanjost odraža posameznikovo notranjost, saj naj bi v telovadnici utrjeno telo pričalo o železni disciplini, naravnanosti k doseganju ciljev in vsesplošnemu uspehu v življenju. Verjetno bomo ženske dokončno rešene diktature lepotnih idealov, ko bomo lepoto zamenjale s kunaka, ki v zimbabvejskem jeziku shona označuje tako prijeten značaj kot fizično privlačnost. Tjaša Štanta, licencirana osebna trenerka, tako že danes z zadovoljstvom opaža, da njene stranke k njej po pomoč pridejo, ko želijo poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje ter dvigniti nivo energije. Zunanji izgled in izguba kilogramov sta pri tem drugotnega pomena. Naj tako tudi ostane.
Tekst: Gordana Lacić