KAVARNIŠKA KULTURA

21.08.2018
Pisalo se je leto 1932. Simone de Beauvoir in Jean-Paul Sartre – filozofa, prijatelja, partnerja, ljubimca in ljubitelja žlahtnih pijač – sta nekega dne sedela v pariškem baru Bec-de-Gaz ter pila hišno specialiteto, marelični koktajl. A dan ni bil kot vsak. Pridružil se jima je Sartrov prijatelj Raymond Aron, ki je študiral v Berlinu, ter nič hudega sluteč prinesel novi val vetra, ki je kot orkan zamajal dosedanja dognanja nadobudnega filozofskega para. Temu vetru se je reklo fenomenologija. »Vidiš, moj mali kamerad, če si fenomenolog, lahko govoriš o tem koktajlu in narediš iz tega filozofijo,« je rekel Aron Sartru. Sartre je nemudoma odvihral v najbližjo knjigarno in zahteval, da mu dajo vse, kar imajo na temo fenomenologije. Ko je Aron videl njegovo navdušenje, ga je povabil na študij v Berlin, da iz prve roke izkusi to – za francoske razmere – revolucionarno fenomenološko metodo. Po enem letu se je vrnil v rodni Pariz, napolnjen z nemško fenomenologijo in idejami zgodnjega danskega filozofa Sørena Kierkegaarda ter začinjen s svojo izrazito literarno čutnostjo, ki mu je pomagala, da je fenomenologijo apliciral na življenja ljudi na bolj zanimiv in oseben način. Tako se je rodil moderni eksistencializem.



Preden pa nadaljujemo, naj na kratko razložimo, kaj pravzaprav sta fenomenologija in eksistencializem. Zelo preprosto. Da se ne bi preveč zapletali z neoprijemljivimi filozofskimi idejami, abstraktnimi aksiomi in teorijami, se je fenomenologija usmerila naravnost v življenje, kot ga lahko izkusi človek. Glavno načelo fenomenologije je k stvarem samim in jih potem pač opisati po svojih najboljših močeh. Ni več vprašanja, ali so stvari resnične; stvar je resnična, v kolikor se jo dá izkusiti. Čeprav se je o fenomenologiji na tak in drugačen način pisalo že v 18. stoletju, pa velja za njenega očeta Edmund Husserl, s katerim je fenomenologija postala filozofska metoda in posledično znanost o bistvu čistih doživljajev in izkustva. Vzemimo za primer kavo. Husserl jo je imel zelo rad. Na enem svojih seminarjev je dejal: »Dajte mi mojo kavo, da lahko naredim fenomenologijo iz nje.« V praksi bi to izgledalo nekako takole: Kava ima močno, a sila prijetno aromo. Iz njene globoke črnine veje pomirjujoč vonj, ki se nato v ustih poveže z grenko-sladkim okusom. Ko se kofein spusti med naše rdeče krvničke, nas navda z energijo in nam požene srčni utrip. Prebudi nam čute in nas odpre svetu, da ga že navsezgodaj lažje zaobjamemo.
Eksistencializem pa je po drugi strani še bolj človeški, a ravno zato kompleksnejši. Sartrov eksistencializem načenja vprašanja smisla in nesmisla življenja, vprašanja smrti, svobode, izbire in odgovornosti ter vprašanja smisla trpljenja, ljubezni in niča. Kava se zdi v njegovem primeru tako nepomembna … V svojem eseju Eksistencializem in humanizem je napisal, da »človek v svetu najprej biva, se srečava, se pojavlja v svetu in se šele nato definira.« Človek torej ni nekaj vnaprej določenega in oblikovanega, temveč je 'vržen v svet', v katerem se mora sam izgraditi. Sam si določa svojo usodo, je sam svoj zakonodajalec in sam sprejema posledice za svoje odločitve. Ker pa je eksistencialist velik idealist, stremi k absolutni eksistenci, ki pa ni mogoča. Zato se počuti pomanjkljivega in je večno nezadovoljen. Težka je tale eksistencialna, ni kaj. A vendarle: Brez eksistencializma (in fenomenologije) danes ne bi razumeli svojega položaja v svetu. Še vedno bi se ukvarjali z nekimi abstraktnimi idejami, življenje pa bi šlo mimo nas. Življenje, ki ga lahko izkusimo in okusimo, kot kavo. Grenko-sladko, kot je življenje samo.



STIL ŽIVLJENJA
Vrnimo se zdaj v Pariz. Kavarne so imele v Parizu pomembno družabno in tudi politično vlogo. Mesto se je s kavo prvič seznanilo leta 1644, prva kavarna pa se je odprla leta 1672. Kavarne so Parižanom predstavljale stil življenja – dolge ure so v njih posedali, srkali kavo (ali še kaj močnejšega), se sproščali, kadili, opazovali ljudi in dogajanje, jedli, debatirali, filozofirali in tudi zakuhali marsikatero revolucijo. Kot se klišejsko sliši, a v kotu kavarne Les Deux Magots so leta 1940 sedeli in debatirali Sartre, de Beauvoir ter Camus; in tako je bila zasnovana odporniška skupina Socialisme et Liberté. V času 2. svetovne vojne je namreč nastalo v Franciji ogromno odporniških gibanj proti nemški okupaciji, odporniki pa so bili vsi civilisti, od liberalcev, marksistov, anarhistov do akademikov, aristokratov in duhovnikov. Sartrov dober prijatelj, pisatelj in nobelovec Albert Camus je bil načelen upornik in urednik odporniške revije Combat. Sicer pa je bolj znan po svoji filozofiji absurda, kar pomeni, da je eksistencializem pripeljal do skrajnosti. Pisal je o tem, da je med človekom in svetom nepremostljiva vrzel, da bo človek večno stremel k absolutnemu, svet pa je brez smisla, saj je nerazumen in neurejen. Absurdni človek je v svojem bistvu pasivni upornik, ker ne pristane na obstoječi svetovni red, a se obenem zaveda, da ga ne more spremeniti. Camus je bil anarhist in pacifist, ki ni deloval kot pasivni upornik, saj je (sprva sicer začenši kot marksist) glasno nasprotoval komunističnim idealom, po ameriškem napadu na Hirošimo pa je javno izrazil tudi skrb nad tehnično civilizacijo, ki da je presegla vse meje.
Eksistencializmu bi lahko rekli tudi filozofija kriznih obdobij, saj je prišel po 2. svetovni vojni v velik obtok, ko so bila vprašanja o smislu in bistvu življenja ter o obstoju samega človeštva po najokrutnejši vojni človeške zgodovine povsem na mestu. Nič manjša pa ni bila niti zaskrbljenost nad tehniko in kapitalizmom, ki sta začela dosegati razsežnosti, katerih posledice čutimo še – in predvsem – danes.

COFFEE-BREAK
Na tem mestu velja omeniti veliko gospodarsko rast po 2. svetovni vojni, ki je bila veliko presenečenje predvsem Američanom, ki so prej kot zlato dobo pričakovali še eno veliko gospodarsko krizo. Ravno vojna pa je povzročila konec velike depresije z obsežnimi vlaganji države v vojno gospodarstvo. Povečala se je proizvodnja, ki je odprla veliko novih delovnih mest, tudi za ženske. Bistvenega pomena je bil tehnološki napredek, ki je omogočil, da so beli ovratniki prehiteli modre – širil se je močan srednji razred. Začele so se ameriške sanje, Marshallov načrt – program pomoči, s katerim so ZDA pomagale razsuti Evropi postaviti se na noge – pa ni bil nič drugega, kot dolgoročna investicija v ekonomsko odvisnost Evrope od ZDA. Vse hitrejši način življenja na trgu potrošnikov je v življenja in domove skoraj slehernega Evropejca prinesel nove tehnologije, ki so načele pristne človeške odnose. Proti koncu 60. let je tako začela zamirati tudi kavarniška kultura. Meščani so postali delavci, kavarne pa so zamenjali bifeji in bistroji, ki so onemogočili dolgo posedanje ob kavi. Čas je postal denar. Zaradi narave dela je tako tudi kava dobivala nove razsežnosti, in sicer bolj v smislu odmora za kavo (bolj poznan kot coffee-break) kot pa kavarniške kulture. Kot zanimivost: Najbolj znana veriga kavarn je Starbucks Corporation, ki je bila ustanovljena leta 1971 v Seattlu (Washington, ZDA). Za logo so uporabili morsko deklico, norveški lesorez iz 16. stoletja, ki asociira na trgovce s kavo, ki so pluli čez širna morja.



OD ZRNA DO NAPITKA
Dolga zgodovina trgovanja in preboja kave od zrna do nepogrešljivega napitka je privedla do tega, da si v začetku 20. stoletja tudi Slovenci niso več mogli predstavljati življenja brez nje. Hribovci, vojaki, učenjaki, pijanci, advokati, rudarji, pisatelji, vsi so jo hoteli. Kaj hoteli, potrebovali! Zaradi dragih uvoznih dajatev pa je bilo treba kavo nadomeščati z raznimi nadomestki (cikorija, ječmen), a so se gospodinje temu odločno uprle. Povpraševanje po kakovostni kavi je tako naraščalo, da je postalo naposled tudi na Slovenskem kofetkanje nacionalni šport. Kot del Avstro-Ogrske bi bilo skoraj čudno, če se ne bi nalezli čara prestižnih dunajskih kavarn. Čeprav so Francozi znani po svojih odmevnih kavarniških debatah in čeprav so Italijani svetovno znani kofetarji in je Alfonso Bialetti leta 1933 izumil 'kafetjero' (bolj stara in zažgana kot je, boljši okus ima kava), pa so Dunajčani tisti, ki so zaznamovali evropsko kavarniško kulturo v smislu meščanskega prestiža in jo zaznamujejo še danes. Poleg široke ponudbe kave, slaščic in mednarodnih časopisov so dunajske kavarne krasile marmornate mize, Thonetovi stoli in veliki lestenci. V dunajskih kavarnah so se od 19. stoletja dalje zadrževali poeti, umetniki in intelektualci ter tam razmišljali, pisali in debatirali. Café Hofburg, K. u. K. Café-Konditorei L. Heiner in Café Landtmann so le tri izmed mnogih kavarn, ki še danes božajo dušo in pričarajo vzdušje čisto prave monarhije. V slednji sta se redno zadrževala tudi Sigmund Freud in Marlene Dietrich.

KAVA ZAČNE IN KONČA DAN
V Ljubljani je prvo kavarniško koncesijo leta 1782 dobilo društvo Kazina, piše dr. Božidar Jezernik v svoji študiji o kavi. Kazina je bila tudi prva ljubljanska kavarna, ki je bila središče družabnega življenja vse do druge polovice 19. stoletja, ko je postala središče ne tako priljubljenih kranjskih Nemcev. Kot protiutež je bila nato odprta Narodna kavarna. Zelo priljubljene so bile še kavarne Evropa, Union, Emona, Nebotičnik in Zvezda. Ste vedeli, da je bila kavarna Zvezda sprva v stavbi Kazine? In da je imela v paviljonu v parku Zvezda čisto svoj kavarniški vrt?
Tudi za Slovence so imele kavarne poseben pomen, saj so bile prizorišče družabnega in političnega življenja, sploh v času narodnega prebujanja. Vanje so se zatekali predvsem boemi, akademiki, politiki, intelektualci, v glavnem napredno misleči ljudje, ki so gojili umetnost pogovora in konflikt dialoga, ki je nemalokrat pripeljal do pomembnih zaključkov. Jakob Alešovec je v Ljubljanskih slikah dejal: »S kavarno navadno meščan zjutraj začne in s kavarno konča zvečer svoje delo, sploh je kavarna v mestu dandanes to, kar tobak ali smodka; potrebna ni, se že tudi brez nje opravi, a prijetna je in če si se je navadil, težko jo boš opustil.« Poleg burnih debat so se v kavarnah odvijale tudi partije šaha, kart, biljarda in domin, spet drugi pa so se raje posvetili branju knjig in časopisov. Tudi pri obnavljanju porušenih mest po obeh vojnah je imela kava pomembno vlogo, saj so kavarne predstavljale sproščenost in lagodje, predvsem pa odmik od časa in tegob.



COFFEE-TO-GO
Kaj pa danes? Tehnologija, internet, pametni telefoni, pomanjkanje medosebne interakcije, hiter način življenja so nas prisilili v to, da si enostavno ne vzamemo več časa za meščansko razvajanje. Največkrat si privoščimo samo še coffee-to-go, ki nas spremlja na hektičnem letanju po opravkih in službenih obveznostih. Življenje gre pa mimo nas. Zapustilo nas je ostro oko opazovanja fenomenov, saj v poplavi izdelkov in informacij enostavno ne najdemo več fokusa. Ne vemo, kaj je tisto, kar zares šteje. Vprašljiva je postala celo naša identiteta. Poleg tega skoraj sleherna kavarna ponuja brezžični internet, ki nas še bolj odtuji od pristnega izkustva momenta in filozofiranja o življenju zavoljo eksistence same. Vrhunec kofetkanja danes je, da iz čim boljšega kota ujamemo v objektiv skodelico kave, vržemo čez njo filter in jo objavimo na instagramu. Medtem ko čakamo na všečke, pa se kava hladi …
Kot zanimivost naj omenimo še to, da so dunajske kavarne že uvrščene na seznam Unescove kulturne dediščine, kar pomeni, da je s kavarniško kulturo očitno res konec. Naš glavni kavarniški sogovornik dandanes je internet, ki tako ali tako že pozna vse odgovore, medijsko posredovana realnost pa je tista, v katero verjamemo prej, kot v tisto, ki je dejansko pred nami. Iz fenomenologije in eksistencializma smo se vrnili nazaj v Platonovo votlino, kjer samo še opazujemo igro senc. Prava resnica pa je tam zunaj. Zatorej pojdite ven, privoščite si eno dolgo kavo! Pa ne tiste instafiltrirane …

Tekst: Anja Škapin
Preberi več >