Preberi več >
INTERVJU: GIORGIO ARMANI
Pri 84-ih letih sedi na čelu svoje modne hiše, ki je še vedno popolnoma v njegovih rokah. Ime najuspešnejšega italijanskega modnega oblikovalca na svetu, ki ima pod palcem približno 8 bilijonov, ne nosijo le oblačila, pač pa tudi 5-zvezdični hoteli, restavracije, zasebne rezidence, nočni klubi, muzeji, pohištvo in celo luksuzna čokolada.
Mladi Giorgio, ki je skupaj s starejšim bratom Sergiom in mlajšo sestro Rosanno odraščal v italijanskem mestu Piacenza, nikoli ni sanjal o karieri modnega oblikovalca. »Ker sem bil med bombardiranjem rojstnega mesta hudo ožgan, sem kot otrok veliko časa preživel v bolnišnici, pa tudi na splošno me je že v rosnih letih zanimala anatomija, zato sem se vpisal na študij medicine. Na srečo sem kmalu ugotovil, da me sploh ne veseli – naravnost grozno bi bilo vse življenje početi nekaj, v čemer ne uživaš. Študij sem obesil na klin in odšel na obvezno služenje vojaškega roka. Ne bi mogel reči, da mi je bila vojska na dušo pisana kaj bolj kot medicina,« se smeji eden izmed najuspešnejših modnih oblikovalcev na svetu. »Ko sem se vrnil domov, sem se znašel v vlogi aranžerja izložb veleblagovnice La Rinascente v Milanu, zatem sem napredoval na mesto prodajalca moške mode. Tu sem dobil prvi stik z modnim svetom in zelo dragocene izkušnje.« Sredi 60-ih let prejšnjega stoletja je sprejel povabilo modne hiše Cerutti in pričel zanje oblikovati moška oblačila. »Nisem imel nikakršnega znanja, le modo v krvi,« resno pove. »V meni se je prebudil nekakšen talent, ki je dolgo spal in za katerega nisem vedel, da ga sploh imam. V tem času sem kot svobodnjak sodeloval z različnimi modnimi hišami in počasi je v meni začela tleti ideja o lastni blagovni znamki.«
Ta se je uresničila šele v poznih 60-ih, ko je Giorgio spoznal arhitekta Sergia Galeottija, ljubezen svojega življenja. »Zgodilo se je relativno pozno v mojem življenju. Star sem bil že 40 let. Sergio je bil tisti, ki je verjel vame, me spodbujal in me na koncu prepričal, da skupaj ustanoviva blagovno znamko. Brez njegove ljubezni in podpore Giorgio Armani S.P.A. ne bi obstajal in jaz nikoli ne bi bil to, kar sem.«
Njuno podjetje se je rodilo 24. julija 1975. Oktobra je Giorgio na modni brvi prvič prikazal svojo moško kolekcijo za pomlad in poletje 1976. Leto kasneje je na prigovarjanje sestre in njenih prijateljic sledila še ženska kolekcija, ki je Armanija hitro uvrstila na modni zemljevid. Nežna androgenost njegovih oblačil se je izkazala za idealno garderobno izbiro nove generacije zaposlenih žensk, katerih feminizem ni izključeval mode. Armanijeva estetika preprostosti je bila za tiste čase revolucionarna. »Naredil sem to, kar delam še danes. Obleke, ki ne kričijo, poglej me, pač pa poudarjajo osebnost tistega, ki jih nosi. Ponudil sem udobne kroje in subtilne barvne palete. Moja vizija je bila zelo jasna. Želel sem se znebiti vsake izumetničenosti. Verjel sem in še verjamem v nevtralno. Sovražim modo, ki se spremeni v kostumografijo. Zame je stil vse, kar je preprosto. Morda je slednje povezano z mojim odraščanjem. Imeli smo zelo malo, a smo se naučili, kako narediti nekaj iz nič. Rad imam stvari, ki niso glasne. Vse, kar lahko občuduješ, šele ko prideš blizu. Moj kreativni proces je nenehno ponavljanje te osnovne ideje.«
Armani je v naslednjih letih v Evropi zgradil soliden imperij z vrsto najrazličnejših linij, od perila, dišav, kopalk in linij cenejše vrste, v 80-ih pa je osvojil tudi Ameriko. »Mislim, da mi je pri tem zelo pomagal Richard (Gere, op. a.). Oblekel sem ga za njegovo vlogo v filmu Paula Schraderja Ameriški žigolo, moje kreacije pa je začel redno nositi tudi v zasebnem življenju.«
Od tu dalje je Armanijeva pot zgodba neverjetne ekspanzije, ki traja še danes. Ustavila je ni niti tragedija, ki je kreatorja, kot pravi sam, spravila na kolena. Leta 1985 je Sergio Galleotti umrl za posledicami aidsa. »Nič te ne more pripraviti na takšno izgubo. Bil je moj svet in direktor najinega podjetja. Veliko je bilo ljudi, ki so mislili, da mi samemu ne bo uspelo. Niso verjeli vame, kar me je zelo razočaralo. Moral sem zavihati rokave in se postaviti v njegove menedžerske čevlje. Naučil sem se, kako voditi podjetje, razpravljati z odvetniki, publicisti, bankirji …« Armanijeva notranja moč in jeklena volja, ki ju ima po besedah svoji zaposlenih ogromno, sta podjetje popeljala do novih višav. »Lagal bi, če bi rekel, da ne maram izzivov. Sergiova smrt je bila nekaj najbolj groznega, kar se mi je zgodilo v življenju, me je pa kljub temu postavila pred nov izziv. Če želiš biti kreativen, moraš biti zmožen nositi bolečino. In jaz se z njo znam spopadati. Moje življenje ni bilo lahko. Rojen sem bil med veliko depresijo v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Imeli nismo nič. Odraščal sem pod fašističnim diktatorstvom Mussolinija, preživel sem močna bombardiranja. Moji prijatelji, sosedi in člani družine so umrli pod streli in bombami. Preživel sem 2. svetovno vojno. Očeta so po vojni zaprli, ker naj bi sodeloval s fašisti. Moja mama je svojo ljubezen otrokom odmerjala zelo skopo. Bilo smo revni, življenje je bilo težko. Vem, kaj sta strah in pomankanje in poznam lakoto.«
Armani je po Galeottijevi smrti svetu pokazal, da ni le talentiran oblikovalec, pač pa tudi izjemen poslovnež. Svoj imperij je s področja mode razširil na pohištvo, dišave, restavracije, hotele, nočne klube, gledališče, knjige, muzeje, ličila, ure in celo čokolade. »Niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljal, da bom prišel tako daleč. Dosegel sem precej več, kot sem kdajkoli mislil, da lahko. Zame je stil nekaj, kar lahko apliciraš na karkoli. Vedno sem verjel, da je moda več kot le obleke – je način življenja. Svojo vizijo sem zato razširil tudi na druga področja, pri čemer pa vedno stremim k temu, da je tisto, kar ustvarim, uporabno, trajno ter dosegljivo širšemu občinstvu.«
Njegova trdoživost in odločnost sta legendarni. »Priznam, sem control freak. Pri vodenju tako velikega podjetja šteje čisto vsaka malenkost. Ničesar ne smeš spregledati, sicer lahko vse zelo hitro razpade. Jaz sem tisti, ki opazi napake in najde rešitve. Zaupam ljudem okoli sebe, a sem vseeno le jaz tisti, ki sprejema končne odločitve,« pove oblikovalec, ki prizna, da ima nekaj lastnosti diktatorja. »Težko delegiram. Rad imam vse pod nadzorom. 80 % tega, kar počnem, je disciplina, ostalo je kreativnost.«
Na tem področju modni maestro, ki lastnoročno vodi preko 3000 prodajnih mest in zaposluje skoraj 10.000 ljudi, brez težav plava tudi proti toku. »Ne zanima me moderno. Armani je sinonim za sofisticirano preprostost. Zakaj bi bil trendi? Imam svojo vizijo in ideje in ni me strah plavati proti toku, da jih uresničim. Včasih se moda oddalji od mojih estetskih prepričanj, drugič se jim približa, meni pa je v obeh primerih povsem vseeno. Drži pa, da se z leti pritisk tistih, ki iščejo drastične spremembe v mojem dizajnu, veča. Veliko energije vlagam v to, da ohranim svojo avtentičnost. Prepričan sem namreč, da novo ni avtomatično tudi boljše.«
O modi veliko razmišlja. Predvsem o tem, kaj prinaša ljudem in kaj lahko spreminja na bolje. »Spremembe so nujne,« pravi. »Če bi lahko, bi ustavil hitrost, s katero se vrstijo modni cikli. Vse skupaj se dogaja z velikansko hitrostjo. Ideje in kolekcije produciramo kot nori, čeprav vemo, da inovacije in kakovost zahtevajo čas. Sam vidim rešitev v kontinuiteti. Rad se razvijam s svojim tempom. Mojih strank ne zanima tisto, kar deluje dobro zgolj na modni brvi. Želim si, da bi moda ponovno našla bolj človeški, realen življenjski ritem.«
Kaj dela, kadar ne dela? »Tudi takrat delam,« se zasmeji. »Moje delo je moje življenje. Vedno sem želel uresničiti svoj potencial. Pred 40 leti je moda dosegla določen nivo in videl sem, da je vizijo v moji glavi možno v celoti izraziti. Ugotovil sem, da sem lahko več kot le oblikovalec. Želel sem si biti oblikovalec okusa, življenjskega stila. Obenem sem se zavedal, da takšna pot zahteva popolno predanost. Celotno življenje. Veliko sem žrtvoval za svoje delo in lagal bi, če bi rekel, da ničesar ne obžalujem. Žal mi je predvsem za odnose, ki jih zaradi pomanjkanja časa nisem razvil, in za trenutke, ki jih nisem preživel s tistimi, ki jih imam rad. In žal mi je za otroke, ki jih nisem nikoli imel. Vendar pa … vse ima svojo ceno. Delal sem, kar sem si želel.«
Giorgio pravi, da skrivne formule uspeha ne pozna. »Vedno sem stvari delal po svoje. Neodvisnost mi pomeni vse. Strast, tveganje in konsistentnost so ključne besede moje poti. In strogost. Predvsem do sebe.« Mladim generacijam, ki prihajajo za njim, svetuje, naj verjamejo v sanje in gojijo bujno domišljijo. Brez njiju se namreč ne zgodi nič. »Poglejte me. Prihajam iz revne družine, ki je v življenju imela zgolj skromne priložnosti. S pomočjo sanj in trdega dela mi je uspelo zgraditi svet, ki mu nisem nikoli pripadal. Svet, ki sem ga kot otrok videl v filmih in o katerem sem bral v knjigah. Mladim polagam na srce, bodite zvesti svojim idejam – razen če so res trapaste. Bodite pogumni, skromni, ponižni in ne glede na to, kaj boste počeli v življenju, razmišljajte kot bankirji – to je mene pripeljalo do točke, kjer sem.«
Giorgio, ki še vedno popolnoma sam vodi svoje podjetje, že nekaj let ignorira ugibanja, kdaj se bo upokojil in komu bo, ko pride čas, prepustil vajeti svojega imperija. Kaj se bo zgodilo s podjetjem Giorgio Armani S.P.A. po Giorgiju Armaniju? »Nič ne skrbite, vse je pod nadzorom,« pove. »Lahko bi se ta hip odločil, da vse pustim in odidem, toda ko pogledam obraze ljudi, ki me obkrožajo, tega ne morem narediti. Poštarja, ki ima pet otrok. Mladenko, ki ji je uspelo dobiti službo pri nas. Ljudi, ki delajo tu 30 let. Oni so tisti, ki mi preprečujejo, da bi se upokojil. Oditi bi bilo preprosto, vendar neskončno sebično. Včasih mislim, da moda sploh ni zame. Morda bi se moral lotiti nečesa, kjer bi se lahko izrazil bolj svobodno, brez vseh pravil in pogojev. Kot denimo pisatelj, ki piše tisto, kar misli. V modni industriji moraš ustvarjati oblačila, ki se prodajajo, oblačila, ki so všeč medijem … Vse je obveznost. Pisatelj morda res nima niti enega evra, a dela to, kar si v resnici želi.«
Kljub temu da je Giorgio poleti dopolnil 84 let, je njegova upokojitev malo verjetna. »Skrbim zase. Telovadim. Moje telo je v dobri formi. To je najboljša poslovna vizitka. Ideje in intelekt sta pomembna, vendar pa je dobro ohranjen videz vedno tisto, kar ljudje najprej opazijo. Gre za klasični ideal – zdrav duh v zdravem telesu. Ključ je v disciplini. Ohranjanje telesa v dobri formi zahteva trud. Je čisto nasprotje lenosti, ki jo neskončno sovražim. Poleg tega je tudi odličen protistrup staranju, zato zadevo toplo priporočam,« zaključi eden največjih še živečih modnih oblikovalcev in lastnik zadnjega neodvisnega modnega imperija, ki je zasebno popoln … modni abstinent. »Moda ni zame. Naravnost grotesken sem v vsem, kar oblečem,« pomežikne.
Tanja Pavlin
Fotografije: Andrea Delbo
Mladi Giorgio, ki je skupaj s starejšim bratom Sergiom in mlajšo sestro Rosanno odraščal v italijanskem mestu Piacenza, nikoli ni sanjal o karieri modnega oblikovalca. »Ker sem bil med bombardiranjem rojstnega mesta hudo ožgan, sem kot otrok veliko časa preživel v bolnišnici, pa tudi na splošno me je že v rosnih letih zanimala anatomija, zato sem se vpisal na študij medicine. Na srečo sem kmalu ugotovil, da me sploh ne veseli – naravnost grozno bi bilo vse življenje početi nekaj, v čemer ne uživaš. Študij sem obesil na klin in odšel na obvezno služenje vojaškega roka. Ne bi mogel reči, da mi je bila vojska na dušo pisana kaj bolj kot medicina,« se smeji eden izmed najuspešnejših modnih oblikovalcev na svetu. »Ko sem se vrnil domov, sem se znašel v vlogi aranžerja izložb veleblagovnice La Rinascente v Milanu, zatem sem napredoval na mesto prodajalca moške mode. Tu sem dobil prvi stik z modnim svetom in zelo dragocene izkušnje.« Sredi 60-ih let prejšnjega stoletja je sprejel povabilo modne hiše Cerutti in pričel zanje oblikovati moška oblačila. »Nisem imel nikakršnega znanja, le modo v krvi,« resno pove. »V meni se je prebudil nekakšen talent, ki je dolgo spal in za katerega nisem vedel, da ga sploh imam. V tem času sem kot svobodnjak sodeloval z različnimi modnimi hišami in počasi je v meni začela tleti ideja o lastni blagovni znamki.«
Ta se je uresničila šele v poznih 60-ih, ko je Giorgio spoznal arhitekta Sergia Galeottija, ljubezen svojega življenja. »Zgodilo se je relativno pozno v mojem življenju. Star sem bil že 40 let. Sergio je bil tisti, ki je verjel vame, me spodbujal in me na koncu prepričal, da skupaj ustanoviva blagovno znamko. Brez njegove ljubezni in podpore Giorgio Armani S.P.A. ne bi obstajal in jaz nikoli ne bi bil to, kar sem.«
Njuno podjetje se je rodilo 24. julija 1975. Oktobra je Giorgio na modni brvi prvič prikazal svojo moško kolekcijo za pomlad in poletje 1976. Leto kasneje je na prigovarjanje sestre in njenih prijateljic sledila še ženska kolekcija, ki je Armanija hitro uvrstila na modni zemljevid. Nežna androgenost njegovih oblačil se je izkazala za idealno garderobno izbiro nove generacije zaposlenih žensk, katerih feminizem ni izključeval mode. Armanijeva estetika preprostosti je bila za tiste čase revolucionarna. »Naredil sem to, kar delam še danes. Obleke, ki ne kričijo, poglej me, pač pa poudarjajo osebnost tistega, ki jih nosi. Ponudil sem udobne kroje in subtilne barvne palete. Moja vizija je bila zelo jasna. Želel sem se znebiti vsake izumetničenosti. Verjel sem in še verjamem v nevtralno. Sovražim modo, ki se spremeni v kostumografijo. Zame je stil vse, kar je preprosto. Morda je slednje povezano z mojim odraščanjem. Imeli smo zelo malo, a smo se naučili, kako narediti nekaj iz nič. Rad imam stvari, ki niso glasne. Vse, kar lahko občuduješ, šele ko prideš blizu. Moj kreativni proces je nenehno ponavljanje te osnovne ideje.«
Armani je v naslednjih letih v Evropi zgradil soliden imperij z vrsto najrazličnejših linij, od perila, dišav, kopalk in linij cenejše vrste, v 80-ih pa je osvojil tudi Ameriko. »Mislim, da mi je pri tem zelo pomagal Richard (Gere, op. a.). Oblekel sem ga za njegovo vlogo v filmu Paula Schraderja Ameriški žigolo, moje kreacije pa je začel redno nositi tudi v zasebnem življenju.«
Od tu dalje je Armanijeva pot zgodba neverjetne ekspanzije, ki traja še danes. Ustavila je ni niti tragedija, ki je kreatorja, kot pravi sam, spravila na kolena. Leta 1985 je Sergio Galleotti umrl za posledicami aidsa. »Nič te ne more pripraviti na takšno izgubo. Bil je moj svet in direktor najinega podjetja. Veliko je bilo ljudi, ki so mislili, da mi samemu ne bo uspelo. Niso verjeli vame, kar me je zelo razočaralo. Moral sem zavihati rokave in se postaviti v njegove menedžerske čevlje. Naučil sem se, kako voditi podjetje, razpravljati z odvetniki, publicisti, bankirji …« Armanijeva notranja moč in jeklena volja, ki ju ima po besedah svoji zaposlenih ogromno, sta podjetje popeljala do novih višav. »Lagal bi, če bi rekel, da ne maram izzivov. Sergiova smrt je bila nekaj najbolj groznega, kar se mi je zgodilo v življenju, me je pa kljub temu postavila pred nov izziv. Če želiš biti kreativen, moraš biti zmožen nositi bolečino. In jaz se z njo znam spopadati. Moje življenje ni bilo lahko. Rojen sem bil med veliko depresijo v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Imeli nismo nič. Odraščal sem pod fašističnim diktatorstvom Mussolinija, preživel sem močna bombardiranja. Moji prijatelji, sosedi in člani družine so umrli pod streli in bombami. Preživel sem 2. svetovno vojno. Očeta so po vojni zaprli, ker naj bi sodeloval s fašisti. Moja mama je svojo ljubezen otrokom odmerjala zelo skopo. Bilo smo revni, življenje je bilo težko. Vem, kaj sta strah in pomankanje in poznam lakoto.«
Armani je po Galeottijevi smrti svetu pokazal, da ni le talentiran oblikovalec, pač pa tudi izjemen poslovnež. Svoj imperij je s področja mode razširil na pohištvo, dišave, restavracije, hotele, nočne klube, gledališče, knjige, muzeje, ličila, ure in celo čokolade. »Niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljal, da bom prišel tako daleč. Dosegel sem precej več, kot sem kdajkoli mislil, da lahko. Zame je stil nekaj, kar lahko apliciraš na karkoli. Vedno sem verjel, da je moda več kot le obleke – je način življenja. Svojo vizijo sem zato razširil tudi na druga področja, pri čemer pa vedno stremim k temu, da je tisto, kar ustvarim, uporabno, trajno ter dosegljivo širšemu občinstvu.«
Njegova trdoživost in odločnost sta legendarni. »Priznam, sem control freak. Pri vodenju tako velikega podjetja šteje čisto vsaka malenkost. Ničesar ne smeš spregledati, sicer lahko vse zelo hitro razpade. Jaz sem tisti, ki opazi napake in najde rešitve. Zaupam ljudem okoli sebe, a sem vseeno le jaz tisti, ki sprejema končne odločitve,« pove oblikovalec, ki prizna, da ima nekaj lastnosti diktatorja. »Težko delegiram. Rad imam vse pod nadzorom. 80 % tega, kar počnem, je disciplina, ostalo je kreativnost.«
Na tem področju modni maestro, ki lastnoročno vodi preko 3000 prodajnih mest in zaposluje skoraj 10.000 ljudi, brez težav plava tudi proti toku. »Ne zanima me moderno. Armani je sinonim za sofisticirano preprostost. Zakaj bi bil trendi? Imam svojo vizijo in ideje in ni me strah plavati proti toku, da jih uresničim. Včasih se moda oddalji od mojih estetskih prepričanj, drugič se jim približa, meni pa je v obeh primerih povsem vseeno. Drži pa, da se z leti pritisk tistih, ki iščejo drastične spremembe v mojem dizajnu, veča. Veliko energije vlagam v to, da ohranim svojo avtentičnost. Prepričan sem namreč, da novo ni avtomatično tudi boljše.«
O modi veliko razmišlja. Predvsem o tem, kaj prinaša ljudem in kaj lahko spreminja na bolje. »Spremembe so nujne,« pravi. »Če bi lahko, bi ustavil hitrost, s katero se vrstijo modni cikli. Vse skupaj se dogaja z velikansko hitrostjo. Ideje in kolekcije produciramo kot nori, čeprav vemo, da inovacije in kakovost zahtevajo čas. Sam vidim rešitev v kontinuiteti. Rad se razvijam s svojim tempom. Mojih strank ne zanima tisto, kar deluje dobro zgolj na modni brvi. Želim si, da bi moda ponovno našla bolj človeški, realen življenjski ritem.«
Kaj dela, kadar ne dela? »Tudi takrat delam,« se zasmeji. »Moje delo je moje življenje. Vedno sem želel uresničiti svoj potencial. Pred 40 leti je moda dosegla določen nivo in videl sem, da je vizijo v moji glavi možno v celoti izraziti. Ugotovil sem, da sem lahko več kot le oblikovalec. Želel sem si biti oblikovalec okusa, življenjskega stila. Obenem sem se zavedal, da takšna pot zahteva popolno predanost. Celotno življenje. Veliko sem žrtvoval za svoje delo in lagal bi, če bi rekel, da ničesar ne obžalujem. Žal mi je predvsem za odnose, ki jih zaradi pomanjkanja časa nisem razvil, in za trenutke, ki jih nisem preživel s tistimi, ki jih imam rad. In žal mi je za otroke, ki jih nisem nikoli imel. Vendar pa … vse ima svojo ceno. Delal sem, kar sem si želel.«
Giorgio pravi, da skrivne formule uspeha ne pozna. »Vedno sem stvari delal po svoje. Neodvisnost mi pomeni vse. Strast, tveganje in konsistentnost so ključne besede moje poti. In strogost. Predvsem do sebe.« Mladim generacijam, ki prihajajo za njim, svetuje, naj verjamejo v sanje in gojijo bujno domišljijo. Brez njiju se namreč ne zgodi nič. »Poglejte me. Prihajam iz revne družine, ki je v življenju imela zgolj skromne priložnosti. S pomočjo sanj in trdega dela mi je uspelo zgraditi svet, ki mu nisem nikoli pripadal. Svet, ki sem ga kot otrok videl v filmih in o katerem sem bral v knjigah. Mladim polagam na srce, bodite zvesti svojim idejam – razen če so res trapaste. Bodite pogumni, skromni, ponižni in ne glede na to, kaj boste počeli v življenju, razmišljajte kot bankirji – to je mene pripeljalo do točke, kjer sem.«
Giorgio, ki še vedno popolnoma sam vodi svoje podjetje, že nekaj let ignorira ugibanja, kdaj se bo upokojil in komu bo, ko pride čas, prepustil vajeti svojega imperija. Kaj se bo zgodilo s podjetjem Giorgio Armani S.P.A. po Giorgiju Armaniju? »Nič ne skrbite, vse je pod nadzorom,« pove. »Lahko bi se ta hip odločil, da vse pustim in odidem, toda ko pogledam obraze ljudi, ki me obkrožajo, tega ne morem narediti. Poštarja, ki ima pet otrok. Mladenko, ki ji je uspelo dobiti službo pri nas. Ljudi, ki delajo tu 30 let. Oni so tisti, ki mi preprečujejo, da bi se upokojil. Oditi bi bilo preprosto, vendar neskončno sebično. Včasih mislim, da moda sploh ni zame. Morda bi se moral lotiti nečesa, kjer bi se lahko izrazil bolj svobodno, brez vseh pravil in pogojev. Kot denimo pisatelj, ki piše tisto, kar misli. V modni industriji moraš ustvarjati oblačila, ki se prodajajo, oblačila, ki so všeč medijem … Vse je obveznost. Pisatelj morda res nima niti enega evra, a dela to, kar si v resnici želi.«
Kljub temu da je Giorgio poleti dopolnil 84 let, je njegova upokojitev malo verjetna. »Skrbim zase. Telovadim. Moje telo je v dobri formi. To je najboljša poslovna vizitka. Ideje in intelekt sta pomembna, vendar pa je dobro ohranjen videz vedno tisto, kar ljudje najprej opazijo. Gre za klasični ideal – zdrav duh v zdravem telesu. Ključ je v disciplini. Ohranjanje telesa v dobri formi zahteva trud. Je čisto nasprotje lenosti, ki jo neskončno sovražim. Poleg tega je tudi odličen protistrup staranju, zato zadevo toplo priporočam,« zaključi eden največjih še živečih modnih oblikovalcev in lastnik zadnjega neodvisnega modnega imperija, ki je zasebno popoln … modni abstinent. »Moda ni zame. Naravnost grotesken sem v vsem, kar oblečem,« pomežikne.
Tanja Pavlin
Fotografije: Andrea Delbo
