INTERVJU: EDWARD CLUG

Edward Clug, priznani plesalec, koreograf in umetniški direktor baleta SNG Maribor, je svojemu delu predan z dušo in telesom, o čemer pričajo številne nagrade,ki jih je prejel za svoje delo. Zaupal nam je, kaj mu pomeni občinstvo ter v čem se skriva ključ za vrhunsko plesno predstavo, ki bo navdušila množice ljudi ...
Agata Rakovec
Fotografije: Dean Dubokovič
Umetniško vodstvo: Tea Hegeduš
Organizacija snemanja: Anika Jenko
Lokacija: Laguna Ljubljana mestna plaža, Dunajska cesta 270, Ljubljana

V Plesalcu, romansirani biografiji legendarnega Rudolfa Nurejeva, na začetku romana najdemo opis stvari, ki so jih na oder med nastopom oboževalci, in predvsem oboževalke, zmetali enemu največjih baletnikov vseh časov. Tam se je med drugim znašel plašč iz kunjega krzna, za katerega so gledalci v prvih vrstah med letom mislili, da gre za pravo žival, osemnajst parov spodnjih hlačk – ene je Nurejev nič kaj sramežljivo poduhal - pa na ducate erotičnih fotografij, opremljenih s telefonskimi številkami, hotelski ključi, ljubezenska pisma … Prejel je tudi toliko rož, da je odrski delavec Henri Long iz njih začel izdelovati parfumsko vodico in jo prodajati pri zadnjih gledaliških vratih. Kakšno pa je vaše občinstvo? Se je na odru po predstavi že kdaj znašlo kako žgečkljivo darilce?

Na žalost se mi ni zgodilo še nič takega (smeh). Kvečjemu nasprotno. Na odru smo dejansko 'predmet' opazovanja in vsak gledalec si ustvarja svojo sliko o tem, kaj opazuje in kaj doživlja. Dvomim, da bi se kdo lahko zaljubil vame med kakšno predstavo, dobil pa sem veliko nedolžnih pisem in sporočil. A večinoma so bile to iskrene pripovedi o osebnih izkušnjah, ki so bile – ali pa tudi ne – povezane s kakšno predstavo.

Kako pomemben je za vas sploh stik z občinstvom?
Gledalce potrebujem, vendar se jih na odru največkrat ne zavedam. Če si obremenjen z občinstvom, potem se ne moreš osredotočiti na lastno kreacijo. Ustvarjam svet, v katerega gledalce povabim s seboj. Tako nastaja neka posebna komunikacija, ki je koncu koncev bistvo mojega dela.

Imate raje množice ali samoto?
Oboje, pač odvisno od mojih potreb in okoliščin, v kateri se hote ali pa po naključju v danem trenutku znajdem. Moje delo je na ogled množicam, način dela pa je individualen in velikokrat povezan – ali pa odvisen od nje – s samoto in z odmaknjenostjo, ki ju včasih potrebujem.

Ali je za uspeh predstave pomembno, da s soplesalko vzpostavite pristen odnos? Kako se telesno odzovete na soplesalko? Je na odru mogoča pristna erotika?
Dvomim, da je od tega odvisen uspeh predstave. Osebno svojih soplesalk ne doživljam v tem smislu, pač pa kot nekaj, kar ne obstaja v plesni obliki. Doživljam jih bolj kot pojem, ki ga v končni fazi sam ustvarjam. To je proces, ki se ga največkrat ne zavedam in se ga niti ne želim zavedati, posledica pa so takšni in drugačni občutki, ki nastanejo v tej interakciji med plesalci in gledalcem, ki to sliko dopolnjuje s svojo lastno domišljijo.

Pred poroko ste veljali za enega najbolj zaželenih moških pod Alpami. Kakšne se vam zdijo slovenske ženske?
Ali po poroki ne veljam več … (smeh) Ta naziv so mi pripisali drugi in se ga ne morem braniti, tako kot se nikoli nisem branil Slovenk.

Ste boljši mož ali boljši plesalec?
Odgovor bi raje prepustil svoji ženi …

Pošteno. Se morda ukvarjate s kako značilno moško stvarjo?
Spremljam nogomet, redno servisiram svoj avto in pečem na piknikih.

Torej znate kuhati. Imate kakšno specialiteto?
Ko sem še osvajal svojo ženo, sem hotel narediti nanjo dober vtis. Zdaj pa se raje prepustim njenih dobrotam (smeh). Tako mi ostane več časa, da jo osvajam z drugimi stvarmi.

Morda tudi tako, da kaj opravite po stanovanju namesto nje? Kako imate doma razdeljena gospodinjska opravila?
Dolgo časa sem živel sam, tako da sem sam opravil vsa gospodinjska dela in moram priznati da sem v tem delu celo užival. Morda celo preveč … Prvo srajco sem si zlikal, ko sem bil star dvanajst let, perilo sem si na roke pral že z desetimi leti, ko sem prišel v internat. Ko sem se oženil, sem v najin zakon vstopil s celotnim 'čistilnim servisom', ki počasi prehaja v druge roke, ampak zelo počasi … Določene užitke mi žena še vedno prepusti (smeh).

Prihajate iz Romunije, kjer ste otroštvo preživljali v svinčenih časih Ceausescujeve diktature, danes pa ste vodja baleta SNG Maribor. Se imate za srečnega človeka?
Ja, ampak ne zato, ker sem vodja baleta. Tiste čase imam v lepem spominu in sreča se mi zdi bolj to, da mi je bilo dano živeti v tako različnih in nasprotujočih si časih.



Bi rekli, da ste verni ali vraževerni?
Prvo, čeprav se še vedno držim določenih vraž, ki sem se jih naučil v otroštvu. Če ti na primer črna mačka prečka cesto, zapreš oči in pritisneš na plin ... Seveda se hecam, živali namreč obožujem. Menda se ne sme odpirati dežnika v zaprtih prostorih, saj to prinaša nesrečo ... Takih stvari se držim.

Ste edinec, pa vendar ste od doma odšli že tako rekoč pri desetih letih. Kako so takrat vašo odločitev sprejeli starši? In kako gledajo na vaše uspehe zdaj? Kako pogosto ste v stikih?
Odločitev oziroma predlog je prišel z očetove strani, za mamo pa je bila moja odločitev velik šok. Otrok se hitro prilagaja, mama pa je bila takrat stara šele 32 let in je ob mojem odhodu čutila veliko praznino. Danes sta seveda ponosna in spremljata moje dosežke, ampak noben uspeh ne more nadomestiti tiste praznine.

Kaj sami štejete za svoj največji uspeh?
Da vem, kaj si želim.

Kaj bi navedli kot svojo največjo prednost in kaj kot slabost?
Da vem, kaj si želim. Da včasih pozabim, kaj si želijo drugi.

Imate na vesti kakšen greh ali vsaj pregreho, razvado, ki bi se je radi odvadili?
Imam, seveda. Ne morem jih spremeniti, lahko pa se sprijaznim z njimi. Imam tudi razvade in dokler ne škodijo drugim, ampak samo meni, se jim prepuščam še naprej. Kajenje je ena izmed njih.

Kdo je za vas največji plesalec vseh časov?
Mihail Barišnikov.

Zakaj prav on?
Po eni strani zato, ker mi je stal ob strani kot vzor in navdih skozi vso baletno šolo, po drugi pa zato, ker je največji mali plesalec vseh časov, saj mu je uspelo z višino 169 centimetrov osvojiti ves svet, ne samo baletni.

Vaš prvi veliki uspeh je bila vaša prva celovečerna predstava Tango, ki je nastala leta 1998. Zdi se, da ste do zdaj dosegli že skoraj vse, pa vendar – imate na profesionalnem področju še kako neizpolnjeno željo? Kje in s kom si želite še ustvarjati?
Kot koreografu mi je uspelo to, česar nisem dosegel kot plesalec. Želel sem priti v najbolj priznane baletne hiše na svetu, a mi kot plesalcu to ni bilo namenjeno. Danes pa za nekatere izmed njih postavljam balete, kar izpolnjuje moje neizživete ambicije plesalca. In še kaj več.

Kaj bi bili, če ne bi bili plesalec in koreograf? Kakšen poklic bi vas pritegnil?
Preden me je oče prepričal, naj poskusim z baletno šolo, sem se ukvarjal z veliko stvarmi. Oziroma je bila to očetova želja. Vse je bilo nekako povezano z umetnostjo in mislim, da je oče želel skozi mene uresničiti svoje skrite ali pa manj skrite želje. Ne nazadnje je vodil rockovsko skupino in si je želel, da bi postal glasbenik. Tako sem poskusil z violino in ker mi ni šlo, sem hitro dobil tudi odpor do tega instrumenta. Pozneje v otroštvu sem odkril svoje največje veselje, slikarstvo. Kot otrok sem ogromno risal, užival sem v svojem izmišljenem svetu in v podobah, ki so nastajale na papirju. Ne vem, kako bi se razvil ali če bi se sploh, če bi v slikarstvu vztrajal, dejstvo pa je, da danes ustvarjam drugačne slike. Slike, ki nastanejo skozi gib, tako da se niti nisem preveč oddaljil od slikarstva.

Članki o vaših predstavah in intervjuji z vami so bili objavljeni v številnih evropskih in celo svetovnih občilih. Vam medijska pozornost kdaj preseda? Koliko lahko mediji v vašem poslu koristijo?
Mediji so danes za vse največja korist ali pa nasprotje temu. Ukvarjam se z umetnostjo, ki je v neposrednem stiku z občinstvom in zahteva oziroma doživi takojšni odziv tako pri publiki kot tudi v tisku.

Na katero svojo predstavo ste najbolj ponosni?
Ne vem, če lahko rečem, da sem ponosen. Nekaj drugega je, kar občutim ob svojih predstavah, ki vsaka na svoj način zaznamujejo moje življenje v danem trenutku. Spomini na ene me pomirjajo, na druge pa vznemirjajo. Je pa prva, Tango, tista, ki je spremenila smer moje kariere in mi je morda tisti čas bolj kot predstava ostal v najlepšem spominu.

Koliko vam pomenijo priznanja in nagrade za vaše delo?
Lahko rečem, da sem ponosen na te stvari, sploh pa na nagrade in priznanja, za katere nisem tekmoval.

Na katerem svetovnem odru bi najraje plesali oziroma postavili predstavo?
Nekatere izmed želja so se mi izpolnile, še preden sem se jih sploh zavedel. Dobil sem čudovite priložnosti in sem zadnje čase delal več, kot sem si dejansko želel. 

Na gostovanjih vidite veliko sveta. Kam bi se najraje odpravili na dopust? Že veste, kako boste preživeli letošnje poletje?
Tradicionalno na Hvaru z družino in pozneje, spet tradicionalno, v Romuniji z drugo družino.