Preberi več >
INTERVJU: CLAIRE FOY & RYAN GOSLING
Leta 1969 se je zgodil majhen korak za človeka in velik skok za človeštvo – ena največjih misij v zgodovini človeštva je uspela in na Luno je stopil prvi človek Neil Armstrong, o katerem pripoveduje biografska drama Prvi človek režiserja Damiena Chazella, ki je od nedavnega na ogled tudi v slovenskih kinematografih, v njej pa v glavnih vlogah blestita Ryan Gosling in Claire Foy. Zaupala sta nam, kako je bilo soustvarjati zgodbo, ki je za vedno spremenila svet.
Amy Williams
Fotografije: Art Streiber
Armstrong je kot prvi človek na Luno stopil pred več kot tridesetimi leti. Zakaj mislita, da ljudi ta dogodek še vedno tako fascinira?
Ryan: Ko so Neila vprašali, kaj bomo v prihodnosti še odkrili o vesolju, jim je odgovoril, da nam bodo prihodnja dognanja odprla oči, da bomo sposobni videti tisto, kar je že dolgo tukaj … Prelomni dogodki, kakršen je bil prvi pristanek na Luni, so nekaj, kar bo ljudi vedno navduševalo in zanimalo, saj gre za pomembne, velike stvari. Brez Armstronga ne bi bili, kjer smo.
Claire: Ljudi fascinirajo velike zgodbe in takšna Armstrongova nedvomno je. Govoriti o velikih dosežkih in posameznikih, ki so pomembno pripomogli k človeškemu napredku, je aktualno vedno znova, pa naj od odkritja mine pet ali petdeset let. Ljudje bomo nad tem vedno fascinirani in prav je tako.
Ryan, kako ste se počutili v Armstrongovi vlogi? Kaj pa vi, Claire, kako ste se vživeli v njegovo ženo Jane?
Ryan: Bil sem izjemno počaščen, da sem lahko stopil v čevlje tako pomembnega človeka. Ko sem kot majhen deček izvedel, kaj je Luna, sem prvič slišal tudi, kdo je Armstrong. Od tedaj je zame predstavljal nekakšen sinonim za Luno. Bil je izjemno velik človek in preden sem lahko prevzel njegovo vlogo, sem veliko časa preživel z njegovo družino, saj je navzven vedno deloval izjemno profesionalno in zadržano. Da sem ga lahko zaigral tako, kot si zasluži, sem moral ugotoviti, kakšen človek je bil za štirimi stenami, pri tem pa mi je bila njegova družina v veliko pomoč.
Claire: Ko debatiramo o Luni, Armstrongovem velikem dosežku, nikoli ne omenjamo njegove žene. Vedno pripovedujemo in slišimo le njegovo zgodbo – astronavtovo zgodbo, zgodbo o junaku, o raziskovanju vesolja, zato – tako kot večina – tudi sama nikoli nisem razmišljala o njegovi ženi Janet, ki je imela pri vsem skupaj prav tako pomembno vlogo. Ko je njen mož hodil na delo, ko je bil na pragu enega največjih odkritij v zgodovini človeštva, je bila Jane tista, ki je skrbela za dom in otroke. Janet je bila tista, ki je družino držala pokonci in vprašanje je, če bi Armstrong dosegel to, kar je, če je ne bi imel. Ker kot igralka lahko igram samo tiste vloge in like, ki jih razumem in začutim, sem zelo vesela, da se mi je to zgodilo pri Janet. Pa ne zato ker sem tudi sama mama, ampak ker me je fascinirala kot osebnost. Njun zakon sicer ni bil tisto, kar je Janet želela, je bila pa v zameno za to del velike zgodbe, v kateri je igrala zares pomembno vlogo. Sama je vzgojila dva neverjetna človeka ter bila del nečesa, kar doživijo le redki.
Kako je potekalo srečanje z Armstrongovima sinovoma?
Claire: Eric in Marc sta zares neverjetni in zelo, zelo prijazni osebi. Preden smo se srečali, me je bilo malce strah, saj sem si predstavljala, da si bosta morda mislila: »Kdo pa misliš, da si, da boš prišla, midva pa ti bova – popolni neznanki – pripovedovala o najintimnejših spominih na svojo mamo?« No, vsak moj strah je bil odveč, v veliko pomoč pri vsem skupaj pa je bilo verjetno tudi to, da sem mama tudi sama. Ko sta mi pripovedovala o njej, nisem ves čas spraševala, kako sta se počutila v kateri od situacij ali kako mislita, da se je počutila ona, saj sem kot mama lahko razumela, kakšni so bili njihovi občutki. Vse, kar sem hotela, je, da mi povesta kaj o spominih, ki jih imata na mamo in očeta, te pa sta mi zaupala z neverjetno prijaznostjo, odprtostjo in iskrenostjo. Pogovarjali smo se ure in ure in veseli me, da sta nama v tem času o mami in očetu zaupala same lepe, pozitivne stvari. Imeli so res dober odnos.
Ryan: Tako je, pogovori z Marcom in Ericom pa tudi prijatelji Armstrongove družine so nama veliko pomenili, zaradi njih pa sva se tudi veliko lažje vživela v svoji vlogi.
Katera filmska scena se vama je zdela najtežja, najbolj ganljiva?
Claire: Izjemno ganljiv prizor je, ko Janet Neila prisili, da se pred odhodom na zmagovalno misijo poslovi od svojih otrok. Takrat namreč šele dojame, da obstaja možnost, da se Neil nikoli več ne bo vrnil domov, kar jo popolnoma potre. Prizor je bil res naporen, snemali smo ga ob treh zjutraj, in ko bi morala s 'svojima otrokoma' govoriti o tem, kam njun 'oče' odhaja, kar naenkrat nisem mogla igrati tako, kot je bilo predvideno. Damien Chazelle, ki je film režiral, me je potolažil in mi dal proste roke, da sem prizor zaigrala tako, kot sem želela, tako da je končni rezultat posledica popolne improvizacije.
Čeprav gre za zgodbo o zgodovinskem dosežku, je Prvi človek v resnici tudi zgodba o izgubi, kajne?
Claire: Tako je. Neil in Janet sta, ko sta bila mlada, izgubila hčerko Karen in to ju je spremljalo vse življenje. Veliko ljudi me je vprašalo, ali mislim, da se je Neil zato vrgel v to misijo in odšel na Luno, resnica pa je, da na to nihče ne pozna odgovora. Neil o tem ni nikoli govoril, toda tišina, v katero se je zavil po hčerkini smrti, je verjetno znak, da je bilo to nekaj, kar je bilo zanj izjemno boleče.
Ryan: Verjetno ni imel dovolj moči, da bi o njeni smrti govoril in jo predelal na glas, zato je svoje žalovanje usmeril v vesolje … Luno. Ljudje, ki so bili v vesolju, velikokrat pravijo, da je to veliko duhovno doživetje, saj gledaš na Zemljo in si misliš, kako majhen si. Mislim, da je Armstrong medtem razmišljal o svoji hčerki, zato je zgodba o njegovi misiji tudi zgodba o veliki izgubi, zgodba o soočenju z izgubo ter zgodba o velikem dosežku, do katerega je v končni fazi prišlo ravno zaradi izgube.
Pa mislita, da bo film gledalcem sploh vznemirljiv glede na to, da vsi že vnaprej vemo, da je bila misija uspešna?
Ryan: V to nimam nobenega dvoma. Suspenz filma izvira iz osebne perspektive, iz tega, da si gledalec težko predstavlja, kako nevarne so bile te misije, kar mu postane jasno šele, ko je v filmu postavljen na sredino pilotske kabine in ima občutek, da je on tisti, ki pristaja na Luni.
Ryan, kako je bilo ponovno delati z Damienom, s katerim sta ustvarila že z oskarjem nagrajeno Deželo La La?
Ryan: Z Damienom neverjetno rad delam. Ko me je povabil k sodelovanju, sva se dobila in povedal mi je, o čem bo tekla zgodba, jaz pa sem se počutil, kot da bi že videl celoten film. Damien je izjemen režiser, ki ima talent za ustvarjanje velikih, epskih filmov, a pri snemanju teh še vedno zna ohraniti intimno delovno vzdušje, v katerem se vsa ekipa dobro počuti. Njegovi filmi so vedno prava pustolovščina – tako za igralce kot tudi za gledalce.
Claire, kako pa ste počutili vi, ko ste se pridružili Ryanu in Damienu? Vam je bilo kaj nelagodno, ker ste prišli na novo, onadva pa sta skupaj delala že prej?
Nerodno mi ni bilo, je pa res, da je bila med njima ves čas neka posebna vez. Ryan je na snemanju Damienu ves čas dajal ideje o tem, kako bi lahko film še izboljšali, Damien pa ima to rad, saj obožuje delo s samoiniciativnimi, razmišljujočimi ljudmi. Mislim, da sta idealen tim; drug drugega ves čas spodbujata in imata isti cilj; narediti dober film. Na snemanju sem zelo uživala, Damien pa se je včasih zdel, kot da gre za dve različni osebi. Ko se z njim pogovarjaš ena na ena, je odličen in zanimiv sogovornik, vse ga zanima, ni aroganten ali poln samega sebe, na snemanjih pa svojo vlogo popolnoma spremeni, seveda tudi v pozitivnem smislu. Nad vsem in vsemi ima kar naenkrat strogo avtoriteto, samega sebe in celotno dogajanje pa ima ves čas pod popolnim nadzorom. Je pravi profesionalec in največji režiser, s katerim sem delala in počutim se izjemno polaskano, da sem imela to čast. Izjemno spoštujem tudi to, da točno ve, kaj hoče, in se ne ustavi, dokler tega ne dobi.
Kako pa sta se vidva ujela na snemanju?
Claire: Super. Ryan je genialen, talentiran in izjemno topel človek, ob katerem sem se počutila res varno, kakor sem omenila že prej, pa sem bila izjemno navdušena tudi nad dinamiko na samem snemanju. Čudovito je bilo gledati Ryana in Damiena, kako drug drugega motivirata z idejami, ki so ves čas švigale sem in tja, zelo dobro pa je bilo tudi to, da sva imela z Ryanom pri interpretaciji svojih likov precej svobode. To mi kot igralki veliko pomeni.
Ryan: Tudi jaz sem izjemno vesel, da sem v tem filmu delal s Claire. Ker težko vemo, kaj se je med Armstrongovima dogajalo za zaprtimi vrati, smo se določeni del zgodbe morali izmisliti, da pa je to na koncu delovalo tako kot mora, je v veliki meri zaslužna Claire. Ves čas se je izjemno trudila za to, da bi s svojim igranjem čim bolj avtentično prikazala kompleksen partnerski odnos, hkrati pa je skušala čim bolje razumeti Jane. Mislim, da je vlogo izvrstno odigrala ter zahvaljujoč svojemu talentu in empatiji njeno izkušnjo prikazala na avtentičen in prepričljiv način.
Kako pa sta se ujela z igralcema, ki v filmu igrata vajine otroke?
Ryan: Z njima sva pred snemanjem preživela kar veliko časa, saj sva – tako kot sva se midva morala navaditi drug na drugega – želela poskrbeti tudi za to, da se naju navadita in sta ob nama sproščena. Edino tako lahko zaigramo družino in pri tem dajemo vtis, kot da to zares smo.
Claire: Ja, želela sva ju navaditi na kamere, snemalce, da se med snemanjem teh stvari ne bi bala ali se počutila, kot da ju ves čas nekdo opazuje. Njuno obnašanje je moralo biti naravno, zato sva z njima preživljala čas – da sva ju sprostila ter da sta se lahko navadila na naju. Moram reči, da sva 'imela' zares ljubka in inteligentna otroka (smeh).
Amy Williams
Fotografije: Art Streiber
Armstrong je kot prvi človek na Luno stopil pred več kot tridesetimi leti. Zakaj mislita, da ljudi ta dogodek še vedno tako fascinira?
Ryan: Ko so Neila vprašali, kaj bomo v prihodnosti še odkrili o vesolju, jim je odgovoril, da nam bodo prihodnja dognanja odprla oči, da bomo sposobni videti tisto, kar je že dolgo tukaj … Prelomni dogodki, kakršen je bil prvi pristanek na Luni, so nekaj, kar bo ljudi vedno navduševalo in zanimalo, saj gre za pomembne, velike stvari. Brez Armstronga ne bi bili, kjer smo.
Claire: Ljudi fascinirajo velike zgodbe in takšna Armstrongova nedvomno je. Govoriti o velikih dosežkih in posameznikih, ki so pomembno pripomogli k človeškemu napredku, je aktualno vedno znova, pa naj od odkritja mine pet ali petdeset let. Ljudje bomo nad tem vedno fascinirani in prav je tako.
Ryan, kako ste se počutili v Armstrongovi vlogi? Kaj pa vi, Claire, kako ste se vživeli v njegovo ženo Jane?
Ryan: Bil sem izjemno počaščen, da sem lahko stopil v čevlje tako pomembnega človeka. Ko sem kot majhen deček izvedel, kaj je Luna, sem prvič slišal tudi, kdo je Armstrong. Od tedaj je zame predstavljal nekakšen sinonim za Luno. Bil je izjemno velik človek in preden sem lahko prevzel njegovo vlogo, sem veliko časa preživel z njegovo družino, saj je navzven vedno deloval izjemno profesionalno in zadržano. Da sem ga lahko zaigral tako, kot si zasluži, sem moral ugotoviti, kakšen človek je bil za štirimi stenami, pri tem pa mi je bila njegova družina v veliko pomoč.
Claire: Ko debatiramo o Luni, Armstrongovem velikem dosežku, nikoli ne omenjamo njegove žene. Vedno pripovedujemo in slišimo le njegovo zgodbo – astronavtovo zgodbo, zgodbo o junaku, o raziskovanju vesolja, zato – tako kot večina – tudi sama nikoli nisem razmišljala o njegovi ženi Janet, ki je imela pri vsem skupaj prav tako pomembno vlogo. Ko je njen mož hodil na delo, ko je bil na pragu enega največjih odkritij v zgodovini človeštva, je bila Jane tista, ki je skrbela za dom in otroke. Janet je bila tista, ki je družino držala pokonci in vprašanje je, če bi Armstrong dosegel to, kar je, če je ne bi imel. Ker kot igralka lahko igram samo tiste vloge in like, ki jih razumem in začutim, sem zelo vesela, da se mi je to zgodilo pri Janet. Pa ne zato ker sem tudi sama mama, ampak ker me je fascinirala kot osebnost. Njun zakon sicer ni bil tisto, kar je Janet želela, je bila pa v zameno za to del velike zgodbe, v kateri je igrala zares pomembno vlogo. Sama je vzgojila dva neverjetna človeka ter bila del nečesa, kar doživijo le redki.
Kako je potekalo srečanje z Armstrongovima sinovoma?
Claire: Eric in Marc sta zares neverjetni in zelo, zelo prijazni osebi. Preden smo se srečali, me je bilo malce strah, saj sem si predstavljala, da si bosta morda mislila: »Kdo pa misliš, da si, da boš prišla, midva pa ti bova – popolni neznanki – pripovedovala o najintimnejših spominih na svojo mamo?« No, vsak moj strah je bil odveč, v veliko pomoč pri vsem skupaj pa je bilo verjetno tudi to, da sem mama tudi sama. Ko sta mi pripovedovala o njej, nisem ves čas spraševala, kako sta se počutila v kateri od situacij ali kako mislita, da se je počutila ona, saj sem kot mama lahko razumela, kakšni so bili njihovi občutki. Vse, kar sem hotela, je, da mi povesta kaj o spominih, ki jih imata na mamo in očeta, te pa sta mi zaupala z neverjetno prijaznostjo, odprtostjo in iskrenostjo. Pogovarjali smo se ure in ure in veseli me, da sta nama v tem času o mami in očetu zaupala same lepe, pozitivne stvari. Imeli so res dober odnos.
Ryan: Tako je, pogovori z Marcom in Ericom pa tudi prijatelji Armstrongove družine so nama veliko pomenili, zaradi njih pa sva se tudi veliko lažje vživela v svoji vlogi.
Katera filmska scena se vama je zdela najtežja, najbolj ganljiva?
Claire: Izjemno ganljiv prizor je, ko Janet Neila prisili, da se pred odhodom na zmagovalno misijo poslovi od svojih otrok. Takrat namreč šele dojame, da obstaja možnost, da se Neil nikoli več ne bo vrnil domov, kar jo popolnoma potre. Prizor je bil res naporen, snemali smo ga ob treh zjutraj, in ko bi morala s 'svojima otrokoma' govoriti o tem, kam njun 'oče' odhaja, kar naenkrat nisem mogla igrati tako, kot je bilo predvideno. Damien Chazelle, ki je film režiral, me je potolažil in mi dal proste roke, da sem prizor zaigrala tako, kot sem želela, tako da je končni rezultat posledica popolne improvizacije.
Čeprav gre za zgodbo o zgodovinskem dosežku, je Prvi človek v resnici tudi zgodba o izgubi, kajne?
Claire: Tako je. Neil in Janet sta, ko sta bila mlada, izgubila hčerko Karen in to ju je spremljalo vse življenje. Veliko ljudi me je vprašalo, ali mislim, da se je Neil zato vrgel v to misijo in odšel na Luno, resnica pa je, da na to nihče ne pozna odgovora. Neil o tem ni nikoli govoril, toda tišina, v katero se je zavil po hčerkini smrti, je verjetno znak, da je bilo to nekaj, kar je bilo zanj izjemno boleče.
Ryan: Verjetno ni imel dovolj moči, da bi o njeni smrti govoril in jo predelal na glas, zato je svoje žalovanje usmeril v vesolje … Luno. Ljudje, ki so bili v vesolju, velikokrat pravijo, da je to veliko duhovno doživetje, saj gledaš na Zemljo in si misliš, kako majhen si. Mislim, da je Armstrong medtem razmišljal o svoji hčerki, zato je zgodba o njegovi misiji tudi zgodba o veliki izgubi, zgodba o soočenju z izgubo ter zgodba o velikem dosežku, do katerega je v končni fazi prišlo ravno zaradi izgube.
Pa mislita, da bo film gledalcem sploh vznemirljiv glede na to, da vsi že vnaprej vemo, da je bila misija uspešna?
Ryan: V to nimam nobenega dvoma. Suspenz filma izvira iz osebne perspektive, iz tega, da si gledalec težko predstavlja, kako nevarne so bile te misije, kar mu postane jasno šele, ko je v filmu postavljen na sredino pilotske kabine in ima občutek, da je on tisti, ki pristaja na Luni.
Ryan, kako je bilo ponovno delati z Damienom, s katerim sta ustvarila že z oskarjem nagrajeno Deželo La La?
Ryan: Z Damienom neverjetno rad delam. Ko me je povabil k sodelovanju, sva se dobila in povedal mi je, o čem bo tekla zgodba, jaz pa sem se počutil, kot da bi že videl celoten film. Damien je izjemen režiser, ki ima talent za ustvarjanje velikih, epskih filmov, a pri snemanju teh še vedno zna ohraniti intimno delovno vzdušje, v katerem se vsa ekipa dobro počuti. Njegovi filmi so vedno prava pustolovščina – tako za igralce kot tudi za gledalce.
Claire, kako pa ste počutili vi, ko ste se pridružili Ryanu in Damienu? Vam je bilo kaj nelagodno, ker ste prišli na novo, onadva pa sta skupaj delala že prej?
Nerodno mi ni bilo, je pa res, da je bila med njima ves čas neka posebna vez. Ryan je na snemanju Damienu ves čas dajal ideje o tem, kako bi lahko film še izboljšali, Damien pa ima to rad, saj obožuje delo s samoiniciativnimi, razmišljujočimi ljudmi. Mislim, da sta idealen tim; drug drugega ves čas spodbujata in imata isti cilj; narediti dober film. Na snemanju sem zelo uživala, Damien pa se je včasih zdel, kot da gre za dve različni osebi. Ko se z njim pogovarjaš ena na ena, je odličen in zanimiv sogovornik, vse ga zanima, ni aroganten ali poln samega sebe, na snemanjih pa svojo vlogo popolnoma spremeni, seveda tudi v pozitivnem smislu. Nad vsem in vsemi ima kar naenkrat strogo avtoriteto, samega sebe in celotno dogajanje pa ima ves čas pod popolnim nadzorom. Je pravi profesionalec in največji režiser, s katerim sem delala in počutim se izjemno polaskano, da sem imela to čast. Izjemno spoštujem tudi to, da točno ve, kaj hoče, in se ne ustavi, dokler tega ne dobi.
Kako pa sta se vidva ujela na snemanju?
Claire: Super. Ryan je genialen, talentiran in izjemno topel človek, ob katerem sem se počutila res varno, kakor sem omenila že prej, pa sem bila izjemno navdušena tudi nad dinamiko na samem snemanju. Čudovito je bilo gledati Ryana in Damiena, kako drug drugega motivirata z idejami, ki so ves čas švigale sem in tja, zelo dobro pa je bilo tudi to, da sva imela z Ryanom pri interpretaciji svojih likov precej svobode. To mi kot igralki veliko pomeni.
Ryan: Tudi jaz sem izjemno vesel, da sem v tem filmu delal s Claire. Ker težko vemo, kaj se je med Armstrongovima dogajalo za zaprtimi vrati, smo se določeni del zgodbe morali izmisliti, da pa je to na koncu delovalo tako kot mora, je v veliki meri zaslužna Claire. Ves čas se je izjemno trudila za to, da bi s svojim igranjem čim bolj avtentično prikazala kompleksen partnerski odnos, hkrati pa je skušala čim bolje razumeti Jane. Mislim, da je vlogo izvrstno odigrala ter zahvaljujoč svojemu talentu in empatiji njeno izkušnjo prikazala na avtentičen in prepričljiv način.
Kako pa sta se ujela z igralcema, ki v filmu igrata vajine otroke?
Ryan: Z njima sva pred snemanjem preživela kar veliko časa, saj sva – tako kot sva se midva morala navaditi drug na drugega – želela poskrbeti tudi za to, da se naju navadita in sta ob nama sproščena. Edino tako lahko zaigramo družino in pri tem dajemo vtis, kot da to zares smo.
Claire: Ja, želela sva ju navaditi na kamere, snemalce, da se med snemanjem teh stvari ne bi bala ali se počutila, kot da ju ves čas nekdo opazuje. Njuno obnašanje je moralo biti naravno, zato sva z njima preživljala čas – da sva ju sprostila ter da sta se lahko navadila na naju. Moram reči, da sva 'imela' zares ljubka in inteligentna otroka (smeh).
