DIJANA MATKOVIĆ

Pisateljica, prevajalka in urednica, ki je letos izdala svojo drugo knjigo in prvi, že ponatisnjeni esejistični roman Zakaj ne pišem. V njem izpostavlja probleme socialne neenakosti hkrati pa je – lucidno in brez dlake na jeziku – popisala največje laži, ki jim v kapitalizmu verjamemo skoraj vsi. Ena med njimi je ta, da je, čisto vse v našem življenju odvisno le od nas. Da smo za vse odgovorni, krivi le sami. Smo res?

Dijana, lani je pri Cankarjevi založbi izšel vaš esejistični roman Zakaj ne pišem, v katerem pišete o številnih krivicah, ki se dogajajo človeku v kapitalistični družbi. Katere so tiste, ki se vam zdijo najbolj problematične?

Najbolj preprosto povedano: največja krivica je to, da smo izkoriščani za ustvarjanje tujega profita, za tuje bogatenje, sami pa si s svojim delom ne moremo zagotoviti dostojnega življenja. Pogosto delamo v prekarnih, finančno popolnoma nezanesljivih poklicih, kjer moramo biti delodajalcu ves čas na voljo, tudi zvečer, tudi čez konec tedna, razpada koncept dopusta, najemnine in cene osnovnih živil, zdaj tudi ogrevanja, pa rastejo v nebo. Obenem naši honorarji niso višji. To, da se nas na tak način izkorišča in izčrpava, je zamaskirano s kupom tako imenovanih delovnih vrednot, pravijo nam na primer, da delo krepi duha, toda v našem času vidimo, da nas nestabilne okoliščine dela, nezanesljiva plačila, preobremenjenost, tudi tako imenovane »nesmiselne službe«, o katerih še sami vemo, da ne služijo ničemur pomenljivemu, vse to nas vodi v stisko – v tesnobo, depresijo, izgorelost. Današnje oblike dela nas delajo bolne. Ena največjih laži, ki so nam jo prodali kapitalisti in njihovi duhovni vodje, je, da smo si za stisko krvi sami. Da je izhod iz stiske delo na sebi, meditacija, telovadba, ne pa sprememba okoliščin dela ali višine plačila. Ta laž je v svojem jedru perverzija. Človeka potisneš na rob, potem pa rečeš, da si je za to kriv sam.

Veliko pišete tudi o družbeni neenakosti; o tem, da ljudje, ki so spodaj, že v osnovi nimajo enakih možnosti kot tisti zgoraj. Obstaja kakšen način, da si človek, ki izhaja iz deprivilegiranega okolja, te možnosti vseeno izbori?

Obstaja, seveda, a možnosti so izjemno majhne. V knjigi navajam statistiko, po kateri so na slovenskih gimnazijah skoraj v celoti osebe iz privilegiranih družin, na nižjih poklicnih šolah pa so vsi iz revščine. To nam že v otroštvu zameji naše možnosti. S poklicno šolo praviloma ne moreš na primer na študij in k bolje plačanim poklicem. Še več, dogaja se, da so otroci iz težavnih okolij že v času šolanja iz šolskega sistema izločeni – z ukori, z discipliniranjem, nihče pa se ne vpraša, zakaj se vedejo, kot se. Ali njihovo menda problematično vedenje nemara ne korenini v revščini. Dejstvo, da se morda eni osebi na tisoč manj srečnih uspe izvleči iz pomanjkanja, ne sme biti razlog, da podpiramo krivične, slabe sisteme. Ravno nasprotno, tako majhna možnost uspeha je razlog za protest. Vsi si zaslužimo možnost dostojnega življenja. Toda do blaginje se ne pride zgolj s trudom in talentom, kot nam laže dominantna ideologija, ampak večinoma tako, da na svet prideš iz »prave« maternice.

Zelo pomembna se mi je zdela vaša misel o tem, da je človek v kapitalističnem sistemu vreden samo toliko, kot lahko ustvari oziroma zasluži, toda kaj je tukaj sploh alternativa? Kako po vašem mnenju človek lahko znotraj takega sistema vrednot preživi, če teh ne priznava?

Človek je v kapitalizmu vreden ne samo, kolikor lahko zasluži, ampak tudi, kolikor lahko zapravi. Koliko troši in meče stran. Pa kupuje novo. Način za pretrganje vezi s kapitalizmom, ki nas ga uči italijanski filozof Franco Berardi Bifo, je ta, da čim manj vstopamo v dinamiko trošenja in zadolževanja. Skoraj smo pozabili, da je pokvarjene predmete ali naprave mogoče tudi odnesti v popravilo. Še več: nove kupujemo, tudi če nam stari še delujejo. Najbolj plastičen primer je stalno nov, menda vsakič boljši model iPhona, pa je treba kupiti novega, tudi na obroke, če si ga ne moremo privoščiti. Vsak kredit pomeni, da smo še bolj odvisni od svojih delodajalcev, da lahko z nami še bolj počnejo, kar hočejo. Kar se protikapitalističnih vrednot tiče, se sama držim tudi ideje, da je prav, da daje tisti, ki ima v dani situaciji največ nečesa – tudi če zgolj dobre volje. . In brez sramu, z zavestjo o izvorni socialni neenakosti, vzemimo, ko nam kaj dajo. Pa tudi: povezujmo se z ljudmi, pogovarjajmo se o stiskah, ki so nam skupne, in načinih, kako jih prečiti. V številčnosti je moč. Ravno zato nas skušajo razbiti na posameznike – da bi mislili, da je to, kar se nam dogaja, naša individualna težava, ne pa težava sistema.

Na kar nekaj mestih v knjigi pišete o tem, na kakšen način ljudje danes bežimo – izklapljamo se z drogami vseh vrst, depresijo, socialnimi omrežji, prekomerno telesno aktivnostjo. Zakaj se danes potreba po bežanju zdi bolj močna kot kadarkoli prej in kaj bi se zgodilo z nami, če bi nehali bežati?

Potreba po bežanju korenini v dejstvu, da živimo v časih, ki so polna travmatičnih mest. Že omenjena finančna nezanesljivost. Ali nizanje okoljskih katastrof, ki se bodo še stopnjevale. Nemogoče je biti ves čas soočen s tem, kar je in kar najverjetneje prihaja. Danes tudi bolj progresivni psihoterapevti priznavajo, da je postalo izklapljanje od stvarnosti – na načine, kot ste jih navedli, in podobne – nova normala. Da ni mogoče biti, kot zapišem nekje v knjigi, »buden in nepoškodovan hkrati«. To je tudi odgovor na drugi del vašega vprašanja. Kaj bi se zgodilo, če bi nehali bežati, se nehali izklapljati. Budnost je travma. Zmožni smo preživeti, ker poznamo načine odvračanja pozornosti od dogajanja. Paradoksalno nas prav to lahko tudi uniči.

Koliko človek po vašem mnenju lahko vpliva na svoj lasten uspeh in koliko vpliva sploh ima na stvari, ki se mu dogajajo?

Vedno – in tudi to je odraz dominantne ideologije – se sprašujemo, kaj lahko storimo sami. Toda še bolj pomembno vprašanje je, kaj lahko storimo skupaj. Ni prav, da smo prepuščeni, da se sami borimo s težavami, ki so vendar skupne, ne individualne. Sami ne moremo storiti veliko. Skupaj lahko premikamo gore.

Na koncu knjige napišete, da bi vse to, o čemer ste pisali, radi nekoč znali razložiti podrobneje in bolje. Ni tudi to neke vrste samosabotaža, zasledovanje perfekcionizma, ki nas dostikrat paralizira, da ne razložimo (naredimo) sploh ničesar?

Ta stavek, ukraden Petru Handkeju, ki podobno konča roman o materi, sem uporabila ravno zato, da bi presegla svoj perfekcionizem. Ker sem si ob koncu knjige rekla, da bom o vsem tem nekoč pisala podrobneje in bolje, sem knjigo sploh lahko končala. Torej sama nad samo sem izvedla mentalno ali psihološko ukano. Našla sem način, kako si dopustiti nepopolnost. Knjigo lahko končam, ker nisem zares končala – še bom pisala in naslednjič bolje. Tudi, če ne bom, mi to pomaga.

Kako se počutite sedaj, ko je knjiga že nekaj časa zunaj in je doživela številne lepe odzive, šla v ponatis?

Več faz je bilo. Ko sem s pisanjem končala, sem čutila izjemno osvoboditev pritiska, ker sem se leta borila z nepisanjem in sploh nisem vedela, če mi bo kdaj uspelo kaj napisati, vedela sem samo, da moram pisati. Bila sem tudi izjemno izčrpana, po pisanju so mi pričeli od stresa izpadati lasje. Potem so sledili številni izjemno lepi odzivi, ki jih res nisem pričakovala, in me je to, skupaj z osvoboditvijo pritiska, kar poneslo, da sem potrebovala še mesece, da sem se ustavila. Lahko si mislite, kakšen padec je sledil. Lep čas se z vsakodnevnim življenjem sploh nisem ukvarjala. Vse me je pričakalo. In spet zahtevalo napor, ko bi morala končno počivati. Pred kratkim sem si prvič v življenju, potem ko sem mukoma končala prevajanje nekega romana in končno poslala račun za izplačilo honorarja, zavestno vzela teden dni bolniške in sem samo spala. Dneve sploh nisem šla iz postelje. Nekje v vsem tem sem začela pobirati razbitine življenja, če mi ne zamerite tega patetičnega izraza. In obenem pobirati samo sebe.

Kaj pa slovenski literarni prostor; kakšno se vam zdi stanje in ali se v njem počutit sprejeto? Se vam zdi, da – glede na številne dobre kritike – zdaj kaj lažje, suvereno in z mislijo, da vam ta pozicija pripada, zavzamete svoj prostor na npr. različnih literarnih dogodkih?

Ne gre zato, da ne bi mogla delovati v slovenskem literarnem prostoru, že prej sem. Včasih tudi z zelo vehementnim zavzetjem pozicije – besedo sem si vzela, nisem čakala, da mi jo kdo da. Reciva takole: strahospoštovalen odnos imam do same literature, ne do raznih literarnih scen. Znanje, veščina, to je tisto, kar cenim in ob čemer se mi še kdaj pojavi tako imenovani »sindrom prevarantke«, misel, da ne sodim zraven. Pojavlja pa se zato, ker »moji«, s čimer mislim neizobražene priseljence, delavce, pa tudi ženske, tradicionalno gledano ne pišejo. Ta občutek manjvrednosti je vgrajen vate, če nimaš mentalne zaslombe, če ti je okolje ves čas odraščanja zbujalo občutke manjvrednosti. Oziroma če v simbolnem smislu nisi podedovala knjižnice, ki so jo podedovali moški in drugi privilegirani.

So se kakšne stvari po izidu knjige bistveno spremenile?

Ne. Le več ljudi kot prej pristopi do mene v živo ali online in se mi zahvali za pisanje. Problem mojega poklica je med drugim v tem, da sem zaradi podplačanega ustvarjanja kljub ponatisu pristala v finančni stiski. Na mojem področju si kljub uspehu ne moreš zagotoviti niti plačevanja najemnine, kaj šele nakupa stanovanja. Kljub temu da to vem – zavedam se torej, da so najbolje plačani tisti, ki lahko družbi najbolj škodijo, najmanj pa tisti, ki ji koristijo, kot je govoril David Graeber –, se na čustveni ravni občasno počutim opeharjeno in ponižano. Imam socialni kapital, ki po drugi knjigi ni zanemarljiv, a ga večinoma ni možno prenesti v ekonomskega. S pohvalo ne morem plačati položnic.

Kaj pa pisanje; bo tudi med tem in naslednjim romanom minilo sedem let, kakor med kratkoprozno zbirko V imenu očeta in Zakaj ne pišem?

Če bom imela osnove za pisanje, torej urejeno preživetje, relativno stabilnost, ne bo trajalo tako dolgo. Ideje za naslednjo knjigo imam. Toda kot vemo, je najlažje priti do idej. S prevajanjem si skušam omogočiti pisanje naslednje knjige. Po drugi strani mi to delo odteguje čas za pisanje. Upam, da se bo kmalu nekje našel žepek časa in neka prihranjena sredstva, da se bom lahko spet vrgla v ustvarjanje.

Nekje ste omenili, da ljudje najprej obračunavamo s svojimi očeti, šele potem z materami. Morda zato, ker nas tisto, kar moramo »počistiti« v najbolj primarnem odnosu, veliko bolj prizadene, je potrebnega veliko več dela?

To pa je že snov kakšne od prihodnjih knjig. (smeh) Kar samo po sebi odgovori na vaše vprašanje. Da, z mami je težje, več časa in truda je potrebnega, da bi razdelali ta odnos. Čeprav ga deloma osvetljujem tudi v Zakaj ne pišem, to torej šele zares pride. Upam vsaj.