ALAN HRANITELJ - DOMA V TEATRU

Njegovemu profesionalizmu ni videti konca, zato ni niti malo čudno, da se material, ki spolzi skozi njegove prstne blazinice, požlahtni v kostume najodmevnejših predstav. Svet sanj in podob iz pravljičnega sveta predstave Zarkana megalomanske kanadske cirkuško-gledališke skupine Cirque de Solei je tako zaznamovan tudi z delom Alana Hranitelja. Še vedno pa je Ljubljana baza njegovega ustvarjanja. V teatru se, enostavno, počuti kot doma.

Vaši področji sta kostumografija in gledališče, občasno se nam predstavite tudi s samostojnimi razstavami. Kje je po vašem mnenju ločnica med modnim kreiranjem in kostumografijo?
Veste, kaj? Moda, obleke in modna industrija so pri meni vedno navzoče, a med modo in kostumografijo ni nobene neposredne povezave. To sta dva popolnoma drugačna planeta. Moda in modni svet, ki ga poznam še iz časa svojega koketiranja z visoko modo v Milanu, nista zame. To je sistem razmišljanja in kreiranja, povsem drugačen od vsega tistega, kar delam v teatru. No, sicer res velja 'nikoli ne reci nikoli', a moda je nekaj, kar mene kot ustvarjalca sploh ne zanima.

Želite povedati, da je bilo delo modnega oblikovalca v Milanu v 90. letih za vas slaba izkušnja oziroma napaka?
Ne, prav nasprotno. Zdi se mi velika sreča, da sem se preizkusil z delom na modnih revijah in delavnicah, skupaj s krojači in šiviljami ter z vsem, kar sodi zraven, saj sem tako ugotovil, da moda ni zame. Razjasnila se mi je slika in tako nisem naslednjih dvajset let preživel v dilemi in tuhtanju, kako bi bilo, če bi poizkusil s haute couture. Spoznal sem, česa ne želim početi.

Ne le kot kostumografa in modnega oblikovalca, označujejo vas tudi za antifashionista oziroma neljubitelja mode. Mar to pomeni, da se, recimo, ne bi predstavili na tednu mode?
Ne, ne bi se, in popolnoma nobenega stika nimam s tem. Zdi se mi sicer super, da teden mode sploh obstaja, in takšne dogodke je treba podpreti. Ni mi pa jasno, zakaj hkrati en, dva, trije tedni mode v tako majhnem prostoru, kakršen je naš. Tega ne razumem. Prav pa se mi seveda zdi, da je javnost o takih prireditvah obveščena, hkrati pa je to tudi odlična priložnost za vse, ki se ukvarjajo z modo. Mladi ali pa malo manj mladi dobijo priložnost, da se predstavijo, in to se mi zdi prav.

Kombinacije oblačil, ki jih nosite, so videti skrbno izbrane. Vedno ste urejeni do zadnje podrobnosti in barvno usklajeni. Kako komentirate dejstvo, da zaradi svojega videza enostavno izstopate iz množice?
Res je, da si v tem času in prostoru, v katerem smo, drugačen že, če si urejen (skomigne z rameni). Saj veste, kaj mislim? (smeh) Ampak mene to ne moti. Vendar jaz za svoj stil oblačenja vedno pravim, da je dolgočasen. Rad imam klasiko, tako da sem vedno v telovnikih, hlačah, čevljih in kravatah, vse je zelo podobno. Obstajata dva modela hlač, nekaj določenih modelov telovnikov, ki so iz različnih materialov, imajo paspulo ali pa ne. Res pa je, da so kravate in srajce velikokrat barvne. Najraje imam zeleno barvo, ki je ribja barva. Po horoskopu sem namreč riba … Potem ko vse to med seboj skombiniram, nastaneta čista klasika in totalni dolgčas. Vsaj jaz se tako vidim.

Lepota in estetika sta za vas nekaj povsem drugega kot za večino. Kako bi opredelili pojem fizične oziroma zunanje lepote?
Pri tem pa zame ni pravila. Po navadi je tako, da se meni tisto, kar naj bi bilo po nekaterih pravilih lepo, sploh ne zdi takšno. Lepote nikoli ne presojam na tak način. Menim, da imajo mediji močan vpliv na to in dajejo prednost določenemu tipu lepote. Meni osebno pa se ta ideal nikoli ni zdel lep. V bistvu se mi takšno pojmovanje zdi povsem zgrešeno. Zame je lepo tisto, kar ima neko napako. Nekaj mora biti drugačno, šele potem je zanimivo, dobi karakter in postane zato tudi lepo.

Mislite, da so ženske danes preveč obremenjene z ideali lepote in s popolnostjo, ki gleda z naslovnic modnih časopisov?
To so mediji. Ampak ne glede na naslovnice in medije, ki nas 'bombandirajo' z lepotnimi ideali, je odločitev, ali bo idealom sledil, še vedno v rokah vsakega posameznika. Veliko je odvisno od tega, kako smo vzgojeni, v kakšnem okolju in kako živimo. Sami se odločimo, ali bomo sprejeli vpliv medijev in mu sledili. Je pa kar zapleteno. Na nekatere mediji zelo vplivajo, na druge pač ne. Pomembno vlogo pri oblikovanju kritičnega pogleda na ideale pri dekletih, deklicah in tudi fantih pa ima seveda vzgoja.

Kaj mislite, po čem se čas vašega odraščanja in čas, v katerem živimo zdaj, najbolj razlikujeta? Edina stalnica današnjega časa so namreč spremembe.
Res je, da zdaj dihamo drugačen zrak, kot smo ga pred dvajsetimi leti. Pogledi na svet so se spremenili, ni več diktatov. Je veliko različnih vplivov in smernic, vendar to pomeni, da imamo tudi veliko več izbire. Zdi se mi, da je vse več ljudi mlajše generacije, ki znajo v poplavi možnosti izbrati tisto, kar jim ustreza kot posameznikom. Lahko so veliko bolj individualni in posebni. To se mi zdi prav in tisto, kar je najbolje v času, v katerem živimo. Dejstvo je, da imamo več svobode. To pa pomeni tudi več odgovornosti do odločitev, ki jih sprejemamo.

Vaš uspeh je očitno posledica pravilnih odločitev in prave izbire. Kaj pa sami menite o vseh svojih dozdajšnjih uspehih in velikih dosežkih?
Če vam povem po pravici, nisem nikoli razmišljal, ali mi bo uspelo, ali sem uspešen, ali je to uspeh ali ni. Na te stvari ne gledam kot na uspeh. Zame je uspeh nekaj popolnoma drugega. Človek je po mojem mnenju uspešen, če se uspe realizirati kot oseba, pa skozi karkoli že, če stoji trdno na tleh oziroma če ima zdravo pamet in je odprt. Je pa seveda res, da je delo tisto, kar me opredeljuje, in to je povezano z mojo osebnostjo. Ampak ne definira me govorjenje, da sem uspešen. Zavedam se, in za to sem res hvaležen, da sem eden redkih ljudi, ki opravljamo delo, ki nas veseli. Moje delo je tudi moj hobi in od njega tudi živim. Nima veliko ljudi te sreče, sploh ne. Tega se iskren ustvarjalec, uspešen na kateremkoli področju, zaveda vsak dan.

Verjetno ste zgled številnim mladim, ki želijo uresničiti svoje sanje. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi svoje znanje in izkušnje prenesli na mlajše generacije in jih naučili določenih spretnosti?
So me že velikokrat vprašali, ali bi imel predavanja, vendar me nekaj 'drži nazaj' – menim namreč, da ničesar ne znam, prav ničesar. Vsaka predstava je zame nov začetek, tako da ne vem, kaj bi mladim lahko sploh dal. Ne, ne predstavljam si, kako bi poučeval in kaj točno bi povedal.

Toda število predstav, filmov in drugih projektov, pod katerimi ste podpisani, je ogromno. Ali je moč kljub temu trditi, da je vsak vaš projekt nov izziv in da morate vsakič znova preizkusiti svoje sposobnosti?
Ja, točno tako. Vsak projekt je nov začetek. Kilometrina in izkušnje ti sicer olajšajo delo, vendar pa si vedno postavljen na začetek. In hvala bogu, da je tako! Nobenega projekta se ne lotim s prepričanjem, da vse znam in obvladam. V vsako delo se podam iskreno in brez vnaprej določenih poti. Sprašujem se, kaj želijo od mene in kako naj se prilagajam. Pri prav vsakem projektu padeš na malenkostih, ki so banalne. Tako se vedno znova učiš. Upam, da se bom vedno tako počutil.

Kot veliki ustvarjalec se gotovo pri marsikaterem projektu srečate z razhajanjem med svojim mnenjem in mnenji drugih sodelujočih. Kako pri izdelavi kostumov usklajujete svoje osebno mnenje in svoje odločitve z željami režiserjev?
Tako da sem profesionalec. Pri delu sem izredno profesionalen. Že od začetka svojega ustvarjanja nimam nobenih težav s prilagajanjem osebnega okusa in kreativnega ega. Svojih osebnih preferenc nikoli ne vpeljujem brez sodelovanja. Nikoli. Pri sodelovanju in delu sem ne stoodstotno, ampak šeststoodstotno profesionalen. Pri predstavah svoj osebni okus odmaknem od želja režiserja in zahtev, ki jih predme postavlja delo.

Za kanadsko cirkuško-gledališko skupino Cirque de Solei uporabljamo presežke in izraz megalomanstvo. Kakšna je razlika med delom doma in v tujini, natančneje v Sloveniji in pri predstavi Zarkana?
Med delom v tujini in doma ni posebne razlike. Igralci, režiserji, šivilje, krojači … vse je enako, tako pri nas kot na tujem. No, le to je drugače, da se mi, ustvarjalci, v Sloveniji med sabo zelo dobro poznamo. Smo majhni, tako da točno veš, kako z nekom ravnaš ti in kako drugi s tabo. Se pa tako kot pri nas tudi v tujini srečaš z egotripi in z ljudmi, ki imajo neprofesionalne zahteve. V osnovi pa delo poteka popolnoma enako. Cirque de Solei je pa druga zgodba. To ni le tujina, je drug univerzum in planet. Delo pri njih je milijon svetlobnih let oddaljeno od vsega, kar je značilno za druge teatre. Pri njih si nihče ne sme privoščiti kakšnega ustvarjalnega izpada, saj delujejo kot kakšna industrija in odstopanj preprosto ne dovolijo. Režiserjeva navodila je treba upoštevati dosledno, biti je treba popoln profesionalec. In jaz sem za predstavo Zakrane tudi bil. To pa pomeni, da je v predstavi veliko kostumov, ki jih sam kot kreativec ne bi nikoli postavil na oder. Ampak režiser to zahteva in ti se prilagajaš. Po eni strani imaš veliko prostora za sproščanje svoje kreativnosti, hkrati pa sem imel verjetno prav tokrat največ omejitev v vsem svojem dozdajšnjem delovanju. Naučiš se, kako nadzirati svoj ustvarjalni in tudi osebni ego.

Ker ste pri svojem delu disciplinirani in profesionalni, imate verjetno tudi svoj prosti čas skrbno načrtovan in premišljen. Kakšen pa je Alan, ko se sprosti in zabava?
Ah, joj … to je tako hecno vprašanje. Res ne vem, kako bi formuliral pojem zabava. Zabavam se ob vsakodnevnih stvareh, ki jih opravljam. Zabava poteka ob delu, ko recimo pomerjamo zanimive kostume. Zabavno se mi zdi, ko dobim tiramisu, ki ga imam blazno rad, in je brez navadnega sladkorja in kvasa. Zabavam se ob gledanju najbolj neumnega filma in čohanju mačke Zoje. Zabavno se mi zdi biti na letališču in čakati, ker se tam počutim kot na avtobusni postaji. Veste, kaj želim povedati? Ne potrebujem zabave zunaj, v lokalu z glasno glasbo in dvesto ljudmi okoli sebe. To zame absolutno ni zabava, ampak je mučenje.

Smo v času, ko se z vsako trohico moči večina bojuje za golo preživetje. Vi pa služite z delom, ob katerem uživate in se zabavate. Kakšen je recept za takšno srečo?
Če iskreno delaš na kateremkoli področju, prideš z leti, s prakso in z izkušnjami do določenih rezultatov. Če je to merilo uspeha, potem ti je uspelo. Vedno pa te rezultati peljejo do še zahtevnejših ciljev. Meni se to zdi normalna pot. Ne gre drugače. Predvsem pa je treba biti iskren. Ne maram blefiranja, zavajanja in hinavščine, obstajajo pa določeni ljudje, ki si z njimi pomagajo na vseh mogočih področjih. Ampak na takšen način lahko uspeš za zelo kratek čas. Meni se pa nikamor ne mudi. Nikoli ne razmišljam, katerega projekta bi se moral lotiti prej ali pozneje, saj je to tako zelo nepomembno. Vsaka stvar pride ob pravem času, in če imaš podstrešje 'pošlihtano' vsaj do določene mere, pride vse samo po sebi. Že s svojimi vibracijami pritegneš pravo zaporedje. Jaz sem šolski primer za to. Tako pač je.

Čas je skupen vsem nam in z njim seveda tudi staranje. Kje se vidite čez tri desetletja?
Pojma nimam (dolga tišina in visoko privzdignjena obrv). Veste, kje se vidim? Mogoče v nekem zelo velikem mestu, kjer se imam zelo lepo. Da delam, da živim, da ždim in da so mačke okoli mene. Tako kot zdaj. Morda s to razliko, da sem v drugem prostoru ali pa tudi ne. V bistvu je to tako nepomembno. Lahko se zgodi, da bom v domu za starejše občane. Kjer koli že bom, tam si bom naredil lepo in ustvaril dom. Upam pa, da bo življenjska pot potekala tako, kot je do zdaj. Seveda s plusi in z minusi, ki jih prinesejo zrelost in starejša leta.