RECIKLAŽA PAR EXCELLENCE
Poglej galerijo
4 Fotografij
Do hiše v ulici Padaro v kraju Carpinteria v ameriški zvezni državi Kaliforniji se obiskovalci pripeljejo med vrsto ozkih parcel. Tamkajšnja pokrajina modernistični arhitekturi ni prav posebej naklonjena in že sama po sebi ni zelo enovita. Nekdanji lastnik je objekt več desetletij slabo vzdrževal – prav tako tudi vrt ob njem – po prenovi pa so z načrtnim zasajanjem in vnovično uporabo odpadnega materiala na dvorišču in dovozu znatno povečali vrednost nepremičnine. Krajinski arhitekt Keith LeBlanc iz Bostona se je pri prenavljanju vrta opiral na dolge, ravne arhitekture linije objekta in ob njih ustvaril zanimive zunanje prostore za sproščanje in počitek.
Z okoliško pokrajino se tu uspešno spogledujejo trije pomembni arhitekturni elementi – rdečkasti les, kamen in steklo. To simbiozo je najlepše opazovati ob bazenu, kjer so vsi trije materiali položeni drug ob drugem in ustvarjajo presenetljiv kontrapunkt s hišo. Bazen je namreč postavljen na leseni verandi in jo dobesedno 'predira', uokvirja ga monolitni kamen, s steklenimi ploščicami na notranji steni pa so ustvarili očarljivo igro svetlobe in senc. Ti trije materiali se pojavljajo tudi na vrtu – rdeči les, kamniti skladi in prosojne steklene plošče so skrbno razmeščeni po vsej parceli in delujejo kot svojevrsten most med krajino in arhitekturo. Poleg tega dajejo zunanjih prostorom prav posebno arhitekturno naravo, zagotavljajo dovolj zasebnosti, uokvirjajo poglede in ustvarjajo preproste ploskve, ki jih vzorci svetlobe in sence, prihajajoči z rastlinja, dinamično preoblikujejo. Nekdanja garaža, denimo, je po prenovi postala studio, iz katerega steklena vrata vodijo na vrt. Vrt je po novem preurejen v kotiček za razmišljanje in zasebni dodatek k studiu, njegova posebnost pa je izvrstno brisanje meje med notranjščino in zunanjščino.
Odločitev novih lastnikov, da bo ob in po prenovi objekt tudi z okolico prijazen, je bila prvi korak do arhitekture in oblikovanja, ki jima je mar za okolje. Snovalcem, med njimi je bil tudi že omenjeni vodilni ameriški krajinski arhitekt Keith LeBlanc, je uspelo zmanjšati količino odpadnega materiala tako, da so ga vključili v preurejanje okolice hiše. Originalni betonski tlakovci so tako dobili novo uporabno vrednost, saj so jih preložili in zdaj oblikujejo dostopno vrtno pot, ki prečka glavno dvorišče in obiskovalce vodi v hišo; pa tudi notranji dvoriščni del je zdaj tlakovan s prepustnimi recikliranimi betonskimi tlakovci. Prav tako so vnovič uporabili odpadni les in steklene plošče, zavržene ob prenovi. Hkrati so pri načrtovanju novega vrta natančno popisali in kategorizirali že zasajena drevesa in grmičevje, jim našli nove prostore in jih presadili ter tako občutno zmanjšali nakup rastlinja, potrebnega za novo zasaditev. In čeprav so reciklirali skoraj vse, kar se je reciklirati dalo, se lastnikom vendarle ni bilo treba odpovedati modernistični estetiki. Ta je zdaj značilna za vse zasaditve, v katerih prevladujejo palme, trave in papirus. Te rastline so zasajene ob večjih površinah iz lesa in stekla, izbrali pa so jih zaradi njihovega jasnega, preprostega videza, enako zanimivega tako za obiskovalce kot za arhitektura.
Največje mogoče zmanjšanje neprepustnih površin na celotnem zemljišču je bilo še eden izmed poglavitnih ciljev krajinske prenove. Te naloge so se lotili na več načinov – nekdaj asfaltirani dovoz do hiše in prostor za parkiranje so odstranili ter ustvarili travnat dovoz s prepustnim tlakovanjem, odstranili so tudi betonsko tlakovanje okoli bazena ter zmanjšali število betonskih tlakovcev na osrednjem dvorišču. Za ozelenitev pa je v veliki meri zaslužna tudi zelena streha, ki zmanjšuje količino površinsko odtekajoče vode na tem delu, pomembno pripomore k zmanjševanju temperaturnih šokov, poskrbi za zaščito pred vremenskimi vplivi in znatno zmanjša stroške tako za ogrevanje kot za ohlajevanje. Zaradi vsega tega res ni presenetljivo, da je obmorska hiša po prenovi osupnila tudi strokovno žirijo ameriškega združenja krajinskih arhitektov. »Zunanjščina se izvrstno staplja z arhitekturo – izjemen dosežek,« so zapisali in glede tega jim lahko samo pritrdimo.
Z okoliško pokrajino se tu uspešno spogledujejo trije pomembni arhitekturni elementi – rdečkasti les, kamen in steklo. To simbiozo je najlepše opazovati ob bazenu, kjer so vsi trije materiali položeni drug ob drugem in ustvarjajo presenetljiv kontrapunkt s hišo. Bazen je namreč postavljen na leseni verandi in jo dobesedno 'predira', uokvirja ga monolitni kamen, s steklenimi ploščicami na notranji steni pa so ustvarili očarljivo igro svetlobe in senc. Ti trije materiali se pojavljajo tudi na vrtu – rdeči les, kamniti skladi in prosojne steklene plošče so skrbno razmeščeni po vsej parceli in delujejo kot svojevrsten most med krajino in arhitekturo. Poleg tega dajejo zunanjih prostorom prav posebno arhitekturno naravo, zagotavljajo dovolj zasebnosti, uokvirjajo poglede in ustvarjajo preproste ploskve, ki jih vzorci svetlobe in sence, prihajajoči z rastlinja, dinamično preoblikujejo. Nekdanja garaža, denimo, je po prenovi postala studio, iz katerega steklena vrata vodijo na vrt. Vrt je po novem preurejen v kotiček za razmišljanje in zasebni dodatek k studiu, njegova posebnost pa je izvrstno brisanje meje med notranjščino in zunanjščino.
Odločitev novih lastnikov, da bo ob in po prenovi objekt tudi z okolico prijazen, je bila prvi korak do arhitekture in oblikovanja, ki jima je mar za okolje. Snovalcem, med njimi je bil tudi že omenjeni vodilni ameriški krajinski arhitekt Keith LeBlanc, je uspelo zmanjšati količino odpadnega materiala tako, da so ga vključili v preurejanje okolice hiše. Originalni betonski tlakovci so tako dobili novo uporabno vrednost, saj so jih preložili in zdaj oblikujejo dostopno vrtno pot, ki prečka glavno dvorišče in obiskovalce vodi v hišo; pa tudi notranji dvoriščni del je zdaj tlakovan s prepustnimi recikliranimi betonskimi tlakovci. Prav tako so vnovič uporabili odpadni les in steklene plošče, zavržene ob prenovi. Hkrati so pri načrtovanju novega vrta natančno popisali in kategorizirali že zasajena drevesa in grmičevje, jim našli nove prostore in jih presadili ter tako občutno zmanjšali nakup rastlinja, potrebnega za novo zasaditev. In čeprav so reciklirali skoraj vse, kar se je reciklirati dalo, se lastnikom vendarle ni bilo treba odpovedati modernistični estetiki. Ta je zdaj značilna za vse zasaditve, v katerih prevladujejo palme, trave in papirus. Te rastline so zasajene ob večjih površinah iz lesa in stekla, izbrali pa so jih zaradi njihovega jasnega, preprostega videza, enako zanimivega tako za obiskovalce kot za arhitektura.
Največje mogoče zmanjšanje neprepustnih površin na celotnem zemljišču je bilo še eden izmed poglavitnih ciljev krajinske prenove. Te naloge so se lotili na več načinov – nekdaj asfaltirani dovoz do hiše in prostor za parkiranje so odstranili ter ustvarili travnat dovoz s prepustnim tlakovanjem, odstranili so tudi betonsko tlakovanje okoli bazena ter zmanjšali število betonskih tlakovcev na osrednjem dvorišču. Za ozelenitev pa je v veliki meri zaslužna tudi zelena streha, ki zmanjšuje količino površinsko odtekajoče vode na tem delu, pomembno pripomore k zmanjševanju temperaturnih šokov, poskrbi za zaščito pred vremenskimi vplivi in znatno zmanjša stroške tako za ogrevanje kot za ohlajevanje. Zaradi vsega tega res ni presenetljivo, da je obmorska hiša po prenovi osupnila tudi strokovno žirijo ameriškega združenja krajinskih arhitektov. »Zunanjščina se izvrstno staplja z arhitekturo – izjemen dosežek,« so zapisali in glede tega jim lahko samo pritrdimo.