YAYOI KUSAMA - UMETNOST JE ZDRAVILO

V umetnost, v beg iz resničnosti, so jo potisnile razmere doma, v njeni družini. Starši, sicer premožni trgovci z drevesnimi sadikami in nepremičninami, so 'poskrbeli' za njeno kaotično odraščanje v manjšem kraju na Japonskem. Če je vedno zaposlena gospa Kusama svoje tri otroke obravnavala razmeroma 'normalno', je nad četrtim, Yayoi, rojeno leta 1929, stresala vso svojo nejevoljo. Psihični teror se je izmenjeval z rednim pretepanjem, sosedom pa je besna mati ponavljala, da se Yayoi sploh ne bi smela roditi. Pri šestih se ji je prek možganov prvič spustila zavesa, jo objela, prekrila in zatemnila, da je njena duša hotela pobezljati od utesnjenosti. Iz prta na mizi se je nenadoma dvignilo cvetje. Namesto pomirjujoče besede je dobila enako terapijo – odmerek novih udarcev, kričanja in šikaniranja. Oče, sicer mehka duša, se je pred gospodovalno materjo, od katere je bil denarno odvisen, saj je bil posel že stoletje v rokah ženine družine, pogosto zatekal v objem drugih žensk. Ker je bil veliko zdoma, ga je morala Yayoi pogosto poiskati, ga po materinem nalogu zalezovati in ji poročati, kaj počne. Ker pa dekletce materinih pritiskov ni zmoglo prenesti, se je njena podzavest med odraščanjem že kmalu umaknila v vzporedni svet, njena duša pa si je skrivališče poiskala v risanju.
Mati je seveda ponorela ter Yayoijine risbe in slike potrgala in uničila ter jo, 'da bi prišla k pameti', med vojno, čeprav družina ni trpela pomanjkanja, poslala delat v tovarno padal. Mala Yayoi je večkrat pomislila, da bi na tak ali drugačen način rada izginila s tega sveta. »Zaradi nenehnega maltretiranja sem bila izčrpana. Počutila sem se negotovo, najraje bi kar umrla, se kar ubila,« se Yayoi spominja svoje mladosti. Prvi pobeg od doma ji je omogočil vpis v šolo v Kjotu. Šola je bila izjemno konzervativna in se je držala starodavnih japonskih tradicij, tako da Yayoi niti pomisliti ni smela, da bi 'se šla' kakšne novotarije, kaj šele, da bi umetniško ustvarjala. To se za tradicionalno japonsko žensko vendar ni spodobilo! K pouku ni hodila redno, raje je ostajala v internatu in risala ali slikala. Umetnost je zanjo postajala vse bolj pobeg v svet halucinacij, ki so jo odmikale od neželene vsakdanjosti. »Vedela sem, da to ni najbolj naravno stanje, zato sem se skozi umetnost skušala znebiti nenehnega stresa in občutka negotovosti.« Kaže, da tovrstna terapija ni bila najbolj učinkovita. Konec najstniških let je doživela hud živčni zlom ter bila prvič predana resnejši psihiatrični obravnavi.
Okoli leta 1950 so pike, ki jih po navadi vidimo na otroških oblačilih, postale njen zaščitni znak. Velike, majhne, srednje ali ogromne je nanašala na platna, vnašala v prostor ali z njimi barvala kožo svojih modelov. Veliko let pozneje je pripovedovala: »Pike imajo obliko sonca, to pa daje energijo vsemu življenju v vesolju. So tudi takšne kot Luna, ki pomirja. Pike so pot v neskončnost.« Seveda ni bilo moč pričakovati, da bi se po koncu šolanja vrnila domov. Ker je bila Japonska takrat še zelo nedovzetna za umetniška iskanja in novotarije sodobnega časa, je bil Yayoijin odhod z obrobja v nekoliko bolj svetovljanski Tokio, nato pa v tradicionalno zatočišče umetnikov, v Pariz, ter nato pri sedemindvajsetih v New York logična pot njenega iskanja.
Ob dokončnem slovesu od doma je uničila več tisoč svojih del. »Prepričana sem bila, da bi bila preveliko breme za moje ustvarjanje v novem svetu. Pričakovala sem, da bo tam vse drugače, in nisem hotela biti obremenjena z delom v preteklosti. Danes mi je za to uničenje seveda žal. Ta dela so predstavljala globino mojega srca med odraščanjem, izpoved o zanikanju mene kot osebe,« se je potopila v tiste čase pred več kot pol stoletja, ko se je iz svojega malega pikčastega sveta podala v svet. Mati ji je za popotnico dala nekaj denarja in ji zabrusila, naj nikoli več ne prestopi praga njene hiše. Kozmopolitski in vse spremljajoči New York je bil pravi kraj zanjo. Prišla je ravno ob času divjanja revolucionarnih umetniških procesov. Hipiji, popart, Andy Warhol, akcijsko slikanje, danes že uveljavljeni umetniki, kot so Donald Judd, Joseph Cornell, Eva Hesse in Claes Oldenburg, so bili njena druščina, nekateri izmed njih tudi zelo intimna. Premagovala je še en strah, ki sta ga vanjo vsadila starša – strah pred seksom. Njene pike so se znašle tudi na predmetih falične oblike, makaroni, ki so rasli iz tal, in špageti vseh barv, ki so viseli s stropa, so bili odsevi njenega strahu pred spolnostjo.
Manično se je vrgla v ustvarjanje, od jutra do jutra je iz nje, končno brez omejitev, vrela umetnost. Leto in pol po prihodu v Ameriko je že razstavljala svoja dela in dosegla velik uspeh. Primerjali so jo z Jacksonom Pollockom, prvakom abstraktnega ekspresionizma. Čeprav telesno in miselno izpraznjena in izčrpana, je bila srečna. Našla je povezavo in uskladila ravnovesje med avantgardno umetnostjo in halucinacijami, ki so jo preganjale, a tudi navdihovale. Mediji, tudi evropski, so jo postavili med vodilne ustvarjalce sodobne umetnosti. Njeni performansi, recimo pohod golih, s pikami poslikanih ljudi po newyorških ulicah in postavitve halucinogenih instalacij, ki so napolnile celotno sobo in jo spremenile v umetniško stvaritev, so ljudi prežemali z različnimi občutki. Naslove del, kot je denimo Self-Obliteration oziroma Samoizbrisanje, je razlagala kot vračanje v neskončnost vesolja. Ime Yayoi Kusama je bilo redno natisnjeno na prvih straneh medijev, njena dela so razstavljali v številnih uglednih galerijah. Kjer je bila umetnost, naj si bo glasba ali gledališče ali poezija, tam je bila tudi drobna Japonka. Se je pa ime Yayoi Kusama pogosto pojavljalo tudi na zdravstvenih kartonih tamkajšnjih psihiatrov, saj je bila telesa izčrpanost botra psihični.
Leta 1973 se je nenadoma vrnila domov, na Japonsko. Časopisi so pisali, da se je psihično popolnoma zlomila, drugi so namigovali, da je zbolela za rakom in da je prišla domov le umret. »Nič od tega ne drži,« je govorice zavrnila v enem izmed intervjujev. »Newyorški zdravniki so narobe diagnosticirali mojo bolezen. Prepričani so bili, da hočem s svojimi izpadi in svojim slabim počutjem le pritegovati pozornost. Morala sem proč od divjega tempa, v katerem sem živela. Na Japonskem so ugotovili, da imam težave s ščitnico in cisto na maternici, ki so jo nato izrezali. Pozdravili so me, vendar sem bila zaradi psihične izčrpanosti čez dve leti sprejeta še v psihiatrično bolnišnico. Tam mi je postalo všeč in na kliniki sem prostovoljno ostala tudi po tem, ko bi že zmogla živeti zunaj nje. Tako v njej bivam že več kot trideset let. Omislila sem si studio, ki je le nekaj minut sproščujoče hoje proč, in v njem delam vsak dan od jutra do večera. Zdaj živim umirjeno, urejeno življenje.« Priznava tudi, da se ji zdi življenje na Japonskem zapleteno, zaradi česar raje živi na tak način.
Neko obdobje se je intenzivneje posvečala pisanju proze in poezije in tudi v pisani besedi izvorno prikazala zapleteno valovanje v globinah svoje duše. Čeprav je izdala kar trinajst knjižnih naslovov, jo imajo ljubitelji umetnosti predvsem za slikarko in provokatorsko performerko. Redno se udeležuje številnih razstav in bienalov, prav to pomlad so bila njena dela prikazana v znameniti londonski galeriji Tate Modern. Japonska in francoska vlada sta njen prispevek k razvoju kulture nagradili z visokimi državnimi odlikovanji. Seveda tudi moda ni mogla brez nje, v zadnjem letu zagnano sodeluje tudi z modno hišo Louis Vuitton, za katero je na pobudo Marca Jacobsa s svojimi pikami okrancljala oblačila, čevlje, ure in modne dodatke, hiša pa je finančno podprla tudi njeno londonsko razstavo. Sama o svojih zadnjih knjigah pravi: »Pišem o temnih straneh družbe. O njenih svetlih so dovolj pisali že številni znani konzervativni avtorji. Opisujem temačna življenja outsiderjev, gejev, prostitutk, ljudi z roba, izgubljene problematične mladine, odvisnikov.« V slikarstvu preizkuša nove tehnike, povezane z razvojem novih materialov. »Uporabljam tudi nove kemijske spojine. Hočem še dolgo ustvarjati in hočem, da so moja dela obstojna dooolgo časa, da jih bodo lahko gledale še poznejše generacije. Z umetnostjo ne zdravim samó sebe, ampak jo ustvarjam, da bi zdravila celotno človeštvo.«