Trgovina z belim blagom se v zadnjih nekaj letih najhitreje širi v državah nekdanje jugoslavije. srce balkanske poti je bosna in hercegovina, kjer je ta trgovina že prehitela tihotapljenje drog ali orožja. zgodbe deklet, ki so se po srečnem naključju rešile iz pekla, so grozljive.
Hrvatica Amela je stara štiriindvajset let. Do svoje polnoletnosti je s starši in z dvema mlajšima sestrama živela v Slavonskem Brodu. Čeprav je bila odlična učenka, po srednji šoli ni nadaljevala študija na fakulteti, temveč si je želela najti službo. Opravila je nekaj razgovorov, vsi pa so ji ponujali isto – neplačano poskusno delo in smešno nizko plačo, ki ne bi pokrila niti prevoza. Med iskanjem je naletela na privlačen oglas: »Marketinška agencija išče mlada, privlačna dekleta. Za namestitev in hrano je poskrbljeno, plačilo sedem tisoč kun.« Dovolj razlogov, da je poklicala. Prijazna agentka ji je ponudila delo v Sarajevu. Pospremila jo je do meje z Bosno in Hercegovino, potem pa jo je predala dvema moškima, ki sta ji po prestopu meje vzela dokumente. Namesto v Sarajevu je končala v vasici blizu Tuzle. »Izročila sta me nekemu človeku, ki jima je dal kuverto. Pozneje sem izvedela, da je bil to denar zame. Gospodar mi je jasno povedal, kaj pričakuje – kupil me je za petnajst tisoč evrov in ko bom zaslužila trideset tisoč, lahko grem. Zagrozil mi je, da se do takrat ne smem niti premakniti iz hiše. Popolnoma šokirana sem vprašala, kakšno bo moje delo, on pa se je le nasmehnil in pokazal na oder v barčku. Prvi teden sem morala plesati gola. Pijani in smrdljivi kmetje so se slinili ob vsakem mojem gibu. Po plesu jih je gospodar pripeljal v mojo sobo. Drugega za drugim. Včasih tudi po petnajst na večer. Izgubila sem občutek za čas in kraj pa tudi za lastno identiteto. Bilo je še nekaj deklet, dve iz Romunije, dve Bosanki, Albanka in neka Ukrajinka, ki je bilo pri svojih šestnajstih letih zaradi drog že popolnoma uničena. Dekleta so opravljala svoje delo, dobila pa niso niti prebite pare. Ves denar je šel gospodarju. Ponujal nam je droge, a jih jaz edina nisem hotela poskusiti. Najprej nisem imela občutka, koliko časa sem že ujetnica v tem peklu. Potem pa sem dojela, da moram zbrati vso svojo moč, da bom lahko čim prej ušla,« nam je pripovedovala Amela. Ko so jo prodali za sužnjo, je imela komaj osemnajst let. Grozo prisilne prostitucije je preživljala dve leti. Nekoč je poskusila pobegniti, a ni prišla daleč. Drugič je imela več sreče in skupaj z Albanko sta uspeli pobegniti. Tovrstna kriminalna dejanja so se sčasoma v Bosni in Hercegovini tako globoko zakoreninila, da se jim nihče ne more postaviti po robu, niti oblasti ne. Zakoni, ki so ta čas v uporabi, so polni lukenj. Vse več žensk postaja žrtev razvpite balkanske poti, ki svoje lovke razprostira od Turčije, prek Slovenije do Italije in Nemčije. Po isti poti tihotapijo tudi droge in orožje. Fadila Hadžić, predsednica skupine La Strada, ki se ukvarja s problemom trgovine z ženskami, opozarja na plodna tla za tovrstni kriminal: »Ustvarili so jih vojna, revščina in pripadniki mirovnih sil, ki so prišli na Balkan vzpostavit mir in se mimogrede še malo pozabavat. Poudarila bi, da si, če si hotel, lahko točno izvedel, kdo preprodaja dekleta ter jih sili v prostitucijo in kje. V nekaterih primerih so bili vpleteni celo lokalni prebivalci.« Fadila Hadžić se spominja primera nesrečne Ukrajinke, ki je v Mostarju umrla zaradi številnih bolezni – aidsa, sifilisa, tuberkuloze in hepatitisa C. Ko so ugotovili, da gre za prostitutko, so mediji začeli pozivali moške, ki so imeli spolne odnose z njo, naj se oglasijo pri zdravniku. Diskretnost je bila zanje zagotovljena, dekletovo ime in njeno zgodbo pa so obesili na veliki zvon. Nihče se ni vprašal, kdo je bil kriv, da je dekle končalo kot prostitutka. Toda dejstvo je, da so jo ukradli v rojstni Ukrajini, jo kot sužnjo prodali v Bosno in zadrogirali ter do smrti silili v prostitucijo. Čeprav ji je v zadnji fazi bolezni telo dobesedno razpadalo, jo je zvodnik prisilil, da je do zadnje minute svojega življenja služila denar. Z obdukcijo je bilo namreč ugotovljeno, da je imela tik pred smrtjo še spolni odnos. »Vprašamo se lahko, kaj je vzrok, da je javnost tako brezčutna do žrtev trgovine z ljudmi. Žrtve nimajo ne imena, ne doma, ne družine,« je zgrožena Fadila Hadžić, ki tudi opozarja, da je lahko žrtev trgovine z ljudmi vsakdo, tudi vaša hči ali najboljši prijatelj … »Ljudje po navadi mislijo, da so ženske same krive, ker so zabredle v prostitucijo. Toda verjemite mi, tu gre za tako hudo obliko kriminala in nasilja, da so srečne, če sploh ostanejo žive,« pojasnjuje. Neverjetno je, da so v svetu demokracije ter tehnološkega in intelektualnega napredka ljudje še vedno seksualni sužnji, prodajajo se kot kilogrami mesa. Izkoreninjenje organizirane trgovine z ljudmi je težaško delo, toda ne nemogoče. Začne se pri posamezniku, ki se mora zavedati, da lahko seksualna sužnja postane tudi njegova hči, prijateljica ali sestra.


