Svoj studio in trgovino si odprla na Hoxton Squaru. Zakaj prav tam?
To je predel, kjer se zadnje čase dogaja veliko novega. Veliko umetnikov ima tam svoje galerije, veliko glasbenikov svoje studie, veliko je klubov in barov. Včasih se je to dogajalo v Sohu, zdaj pa je Soho postal turističen in zelo gejevski. Kar se tiče novih stvari, se je vse preselilo na Hoxton Square. In ker sem tja zahajala in ker imam dosti prijateljev, ki imajo tam studie, je bilo zelo naravno, da sem pristala tam. Srečo sem imela, da sem tam našla ustrezen prostor.
Angleži naj bi veliko vlagali v nove 'centre', ki nastajajo v revnejših področjih in jih na ta način razvijajo ...
Ja, dobi se veliko štipendij. Zdi se mi, da je preprosto začeti neki projekt. Od občine ali iz drugih virov lahko dobiš štipendijo. Zdi se mi, da se take stvari odpirajo. Mesto določi področja, ki so nerazvita, in nato za ta območja ponudijo štipendije, s katerimi privabijo ljudi, da bi začeli delati. Ponavadi je tako, da na ta področja najprej pridejo umetniki, dizajnerji in galerije, začnejo odpirati še bari in klubi, potem pa prihaja čedalje več ljudi in vedno več infrastrukture, cene stanovanj se dvignejo, nato pa se začnejo priseljevati ljudje, ki imajo več denarja.
Dvakrat na leto ustvariš novo kolekcijo – pred kratkim si najnovejši nakit predstavila na pariškem tednu mode. Kaj se bo nosilo letos?
Veliko je verižic, ki so zelo fluidne, lesketajoče se. Potem je veliko tekstur, srebra, vzorcev, ki izvirajo iz narave. Ena kolekcija je sestavljena iz kroglic, zelo spacey, drugače pa je tudi veliko geometrije. Zelo pomembno pri tej kolekciji je gibanje - da se vse premika in se ustvarjata gibanje in zvok. Opazila sem, da je ljudem zelo všeč, če se lahko z nečim igraš, da ni vse fiksno. In tudi meni je všeč.
Najverjetneje pri oblikovanju nakita slediš trendom na področju oblačenja?
Moreš se zgledovati po njihovih trendih, ker ti ne veš, kaj pripravljajo za določeno sezono. Če pa se zgleduješ po trendih, ki so jih postavili prejšnjo sezono, si že izgubil tekmo s časom. Zato v bistvu oblikovalci ne vedo, kaj ustvarjajo drugi, čeprav vsi ustvarjajo v istem času. Se pa ustvarjajo isti trendi. Vsi vedo, kakšni so bili trendi prejšnjo sezono in jih razvijajo naprej. Podobno velja za nakit. Vidiš, kaj je funkcioniralo prejšnjo sezono, kaj je bilo popularno in potem idejo razvijaš naprej oziroma ji slediš.
Kako kominiciraš z drugimi dizajnerji, na primer z Julienom McDonaldom, s katerim tudi sodeluješ?
Saj ne, razen če skupaj delamo revije. Drugače ne komuniciramo, razen če niso to pač tvoji prijatelji, s katerimi se pogovarjaš. Drugače pa se ne komunicira v tem smislu. Ne veš, kaj drugi delajo. Imaš lahko samo občutek.
Delala si že z velikimi modnimi hišami, kot so Gucci, Cartier in Shiseido. Za katero veliko modno hišo ne bi delala in zakaj?
Na to vprašanje težko odgovorim. Za vse bi delala. Vedno se najde izziv. Vsaka modna hiša ima drugačen stil in meni se zdi zelo zanimivo, če svoj stil lahko prilagodim njihovemu ter s tem ustvarim nov stil, ki ga mogoče ne bi pričakovala od same sebe.
Kateri izziv je bil največji in kateri stil najboljši, ki se je razvila iz tega sodelovanja?
Zadnje sodelovanje mi je bilo zelo všeč. Delala sem za mladega oblikovalca Raphaela Lopeza, Brazilca, ki živi v Londonu. Koncept je bil nakit kot del obleke, oziroma da nakita ne moreš nositi samega, pa tudi obleke brez nakita ne, ker je vse skupaj zašito. V bistvu je bil nakit konstrukcija obleke. In to je bilo nekaj, kar sem si od nekdaj želela delati in sem bila zelo navdušena, ker sem ponavadi kritična do svojih stvari. Ampak to mi je pa bilo zelo všeč.
Moda po eni strani izraža družbeno ideologijo – kakšna je tvoja, glede na to, da svojega nakita nisi želela posoditi Spice Girls, ni ti bilo všeč, ker ga je nosila Britney Spears?
Določenih pop ikon nisem zavračala zaradi tega, ker so pop ikone, temveč zaradi tega, ker ne cenim njihovega dela. Te pevce sfabricirajo producent, sfabriciran je tudi ves njihov imidž - to je morda v redu zanje, toda sama bolj cenim ljudi, ki sami nekaj najdejo. Tako kot Roisin Murphy iz zasedbe Moloko, ki sama poišče svoj stil, sama gre do oblikovalca. Kar vidiš, to je ona, medtem ko drugi podobo kupijo. To se mi ne zdi 'fer', ker kupujejo od ljudi, ki si imidž zares zamislijo. Na Hoxton Squaru je recimo ima veliko ljudi imidža, ki se imenuje Hoxton look. Ta look je underground in zaradi tega zelo cool. Potem pa hočejo ti sfabricirani bendi dobiti cool credus in si hočejo videz sposoditi. Najamejo stiliste, ki hodijo do dizajnerjev in si sposojajo. Če je neki bend res cool, se mi zdi to ok, če pa je bend totalno potrošen pop brez vsebine, se to ne sklada z mojim sporočilom. Jaz cenim kreativne ljudi, ki ustvarjajo, ki niso produkt neke glasbene industrije. Če bi Spice girls delale svojo muziko in same pisale komade, če bi imele svojo lastno identiteto, in ne tisto, ki jim jo dajo drugi, potem bi to imelo drugačen pomen. Ni se mi potrebno prodati na tak način, saj bi s tem izgubila svoje kupce, ki jih zanima njihov lasten imidž in ne bi radi stvari, ki jih kupijo pri meni, videli še na Spice girls.
Sprva si oblikovala prstane iz fimo mase, zdaj ustvarjaš s popolnoma drugačnimi materiali. Na podlagi česa se odločaš za nove materiale in kako jih najdeš?
Ja, zdaj sem z novimi materiali malo bolj previdna, ker sem skušala uvajati tolik različnih, ki pa niso bili dolgotrajni, kar pomeni, da so zelo hitro razpadali. Če ljudje izdelek kupijo, hočejo, da traja, zato zdaj večino stvari večinoma izdelujem iz kovine, iz srebra in iz pozlačene medenine. Z novimi materiali pa je tako - zdaj delam veliko raziskav in kličem različna podjetja, kaj je novega.
Visoka moda na neki način odraža družbeno neenakost. V smislu dostopnosti. Tudi ti si včasih delala cenovno dostopnejše stvari, zdaj pa tvoji izdelki za povprečnega potrošnika niso prav poceni ...
Ja, to me je včasih zelo motilo. Hotela sem, da bi ljudje imeli moj nakit. Ampak kaj potem ugotoviš – stvari, ki so narejene poceni, npr. oblačila, kot so Top Shop ali H&M so poceni zato, ker jih proizvajajo v ogromnih količinah v deželah tretjega sveta. Če ne v tretjem svetu, pa v tovarnah, ki so veliko cenejše. Cenejše pa so zato, ker zelo slabo plačajo svoje delavce, in na koncu s tem, ko kupiš tak izdelek, podpiraš družbeno neenakost. Če bi bili ljudje v tisti državi pravilno plačani, bi bili izdelki dražji. In glede na to, da mi ves nakit naredimo v londonskem studiu, morajo zaposleni dobivati normalno plačo. Še zmeraj pa po mojem mnenju niso plačani dovolj. In to mora na koncu plačati potrošnik. Če bi jaz za svoje delo računala, kot bi morala, bi bili izdelki dvakrat dražji. Tako pa so moji izdelki še vedno podcenjeni.
Tudi moda je pomemben kazalec tega, kar smo, kar postajamo. Kako nam nošenje nakita lahko pokaže, kakšen je sodoben človek?
Ja, ljudje smo taki, da v enemu življenju živimo več življenj. In nisi dokončna oseba, vedno imaš možnost, da začneš znova. Moj nakit odraža individualno vizijo, kaj bi ženska v tem prostoru lahko nosila. Odraža vizualno identiteto tega prostora, kar pomeni, da je dovolj moderno, dovolj grafično, da je dovolj nosljivo in lahko. Sama sem taka, da mi je bila ročna izdelava nakita zmeraj mučna. Nimam potrpljenja. Najraje bi videla, če bi bilo vse čimprej narejeno. Zato pri svojem dizajnu upoštevam uporabo moderne tehnologije tega časa, da ljudem prihranim čas in da za en kos ne porabijo toliko časa. To se odraža tudi na mojem nakitu, saj pri izdelavi uporabljamo napredne tehnološke procese.
Delaš za specifičen tip ženske ali za več različnih tipov?
Za več tipov. Sicer pa prodajamo izdelke na različne trge, recimo na Japonsko, v ZDA in Evropo - na vsaki celini imajo svoj okus. Izdelki drugače izgledajo in je prirejen za različne tipe žensk – od mlajših do starejših. Dostikrat ima moj nakit pridih klasičnega, navdihujejo me stari kosi nakita, recimo iz obdobja art decoja, zato moj nakit privlači več generacij. Na Japonskem bolje prodajajo manjše stvari, luštne, v Ameriki pa bolj preproste. Pri nakitu se najbolje prodajajo manjše stvari, zapestnice, prstani in uhani.
Se priljubljenost različnih kosov nakita spreminja s časom?
Ja. Prej so bili bolj priljubljeni uhani. Odvisno od mode, od tega, kako se nosijo lasje ... Broške recimo so precej nepriljubljene, čeprav se že nekaj sezon trudim, da bi jih vpeljala. Broška se mi zdi zelo funkcionalen kos nakita, lahko jo nosiš na torbi, na pasu, na oblekah, lahko si kaj spneš.
Kaj pa nakit za moške?
Za moške sem sedaj prvič naredila nakit. Za ženske je veliko laže delati, ker sem sama ženska. Pri moških sta pomembni preprostost in teža. Pri ženskah je obratno. Moški imajo radi material, pri katerem se pozna vrednost. Če kupujejo nakit za žensko, kupujejo takega, da sta kamen in vrednost čim višja. Moškim sta pomembni vrednost in stabilnost, ki bo držala veliko let, medtem ko je za ženske bolj pomembno, da nakit ustreza njihovemu videzu v določenem času.
