Obožuje dragocene tkanine, zlato, poldrage kamne in starinske kose nakita, ki jih z veliko spretnostjo povsem ročno spreminja v kreacije, ki zaprejo človeku sapo. V klobuke vnaša sebe, svoja čustva in svoj značaj. Kot pravi sam, je vsak klobuk del njegove duše. Louisove nekonvencionalne kreacije, ki jih lahko v glamurjevih modnih zgodbah občudujete že kar nekaj časa, so na prodaj tudi v prestižni londonski veleblagovnici Harrods.

Gospod Mariette, ali se kdaj odločite oblikovati tudi klobuk, namenjen moškim?
Specializiral sem se za ženske klobuke, tako da niti ne. Moje izdelke nosijo dame visoke družbe, to pa seveda vključuje izredno profesionalen odnos, ki temelji na visoki stopnji diskretnosti. Povedati vam moram, da damam, ki želijo nositi moje klobuke, posvečam zelo veliko časa. Ko se dogovorimo za sestanek, me po navadi nadvse prisrčno sprejmejo, saj me imajo zaradi moje velike zaupnosti, ki jo ohranjam ves čas, za nekakšnega zaupnika. Čutim, da so te dame predane mojim izdelkom, moja velika želja pa je, da bi bile z njimi vedno tudi zadovoljne.

Rojeni ste v Afriki, vemo, da zelo radi potujete in v tujih deželah iščete nove navdihe. Kako se počutite v Londonu, kjer sicer živite?
V Londonu sem se ustalil zato, ker me je privlačila njegova energija. London je mesto za kreativne ljudi. Zlasti za mlade in svežih idej polne oblikovalce. A moje delo zahteva nenehno iskanje novih materialov, zgodb, če hočete. Obiskal sem že dvaintrideset dežel in na vsakem novem potovanju ugotovim, da sem popolnoma pod vplivom tistega kraja. Prepustim se toku tamkajšnjega življenja. Če bi me zdaj vprašali, kaj me nadvihuje, bi vam verjetno odgovoril, da pravzaprav vse. Ves čas oprezam in raziskujem. Nazadnje me je na primer očarala Himalaja, kjer sem naletel na izredno star brokat. Ta čudovita in dragocena tkanina je pozneje postala poglavitno vodilo moje kolekcije.

Vas razveseljuje misel na to, da bi preobrazili vse, kar vidite okoli sebe?
Oh, seveda! Hodim po ulici in opazujem ljudi, hiše, rastline. Vznemirja me predvsem snovanje novih stvari iz oblik, ki so že videne. Ustvarjalni ljudje imamo sposobnost spremeniti nekaj, kar vsi dobro poznajo, v nekaj popolnoma novega. V tem je čar oblikovanja. Ko oblikujem, nikdar ne posnemam drugih oblikovalcev. Vedno le opazujem dogajanje okoli sebe. To mi ponuja nešteto izzivov. Vprašam se, kaj če bi to, kar vidim, interpretiral po svoje in v izdelek vnesel svoja čustva? Najpomembnejša stvar, ki se je oblikovalec mora zavedati, je opazovanje sveta okoli sebe. Dovoliti je treba, da te stvari prevzamejo.

Kdaj ste se odločili, da boste postali oblikovalec klobukov?
Ne vem natančno. Spomnim se svoje otroške obsedenosti nad videzom Diane Ross in trenutkov, ko sem svoji mami vzneseno vzklikal: "Mami, mami, nekoč bom modni kreator!" Zdaj nisem prav daleč od tega, le da je usoda poskrbela, da svoje življenje posvečam klobukom. Čudovito, ne?

V čem je skrivnost vaših čudovitih klobukov?
Lepota mojih klobukov je v njihovi vsestranskosti. Klobuki, ki jih izdelujem, lahko blestijo tako na ulici kot na glamurozni zabavi. So majhni, elegantni in spektakularni.

Ali na svoje klobuke kdaj gledate kot na umetniške stvaritve, skulpture, ali vedno le kot na oblikovalski, modni izdelek?
Klobuk je mešanica obojega. Lahko govorimo o izdelku, katerega umetniška izpovednost se spretno prepleta z normativi sodobnega oblikovanja. Jaz k temu prištevam še filozofijo visoke mode. Poudarim pa naj, da je veliko odvisno od ženske, ki klobuk nosi. Ona poskrbi za to, da pride klobuk res do izraza. Spomnim se, da sem nekoč klobuk okrasil z metulji iz Brazilije. Učinek, ki sem ga dosegal, je bil fantastičen. Resnična skulptura, s prhutajočimi, nežnimi, lahnimi metulji. Kot bi bilo vzeto iz domišljijskega sveta, klobuk iz sanj. A ženska mora to znati nositi.

Mar vsak klobuk zahteva prav poseben, določen način nošnje?
Vse je vedno odvisno od značaja. Klobuk se nosi tako, kot se počuti oseba pod njim. Obstaja tisoč načinov. Vem pa, da je prednost mojih klobukov prav vsestranskost. Te pa ne bi bilo, če bi se loteval velikih, izrazito v oči bodečih oblik. Zato raje uporabljam majhne, ljubke forme, ki se laže prilagajajo. Hočem reči, z mojim klobukom je dama elegantna tako na poroki kot na pogrebu, pravzaprav povsod.

Verjetno ste zelo zadovoljni, ko vidite, da ženska, ki nosi vaš klobuk, izžareva povsem drugačno energijo.
Včasih mi kakšna dama navdušeno pripoveduje o zabavi, na kateri so vsi ostrmeli nad njenim klobukom: "Klobuk je popolnoma osvojil prostor, Louis!" (smeh) Naj vam povem ljubko zgodbo izpred nekaj let. Pri meni je klobuk kupovala prikupna mlada gospodična, ki je pozneje s takrat kupljenim klobukom pritegnila pozornost nekega gospoda. Čez tri tedne se je znova oglasila pri meni, tokrat z željo, naj izdelam klobuk za njeno poroko. Tako zelo je namreč prevzela omenjenega možaka. Zelo ganljivo.

Pravijo, da klobuk odkriva osebnost tistega, ki ga nosi.
Da, to je res. Če dobro pomislim, je vizualni vtis odvisen tako od klobuka kot od osebe, ki ga nosi. Oba nekaj sporočata. Dama, ki nosi klobuk, je lahko mirna ali temperamentna. To se opazi na tem, kako klobuk stoji na njeni glavi. A dejstvo je, da sramežljiva oseba s klobukom nima česa početi.

Kaj vas pri oblikovanju klobuka za določeno osebo najbolj pritegne?
Najprej razmišljam o gibanju te osebe, njeni mimiki, tudi o njeni garderobi. Pozneje, ko v izdelovanje vložim toliko ur dela in premišljevanja, pa se čutim nekako povezanega s to osebo. To me osrečuje. Vem, da bom za nekoga, ki je nekaj posebnega, naredil prav tako poseben klobuk.

Klobuke izdelujete ročno, kajne?
Da, izdelava vključuje tudi ročno izdelane vezenine, našitke in ročno barvanje. Nekaj materiala naredim celo sam, nekaj pa ga prinesem s potovanj. Dame, ki jih nosijo moje klobuke, znajo ceniti njihovo dragocenost. Z njimi ravnajo čudovito, zares jih spoštujejo. Vedo, da so klobuki, ki jih nosijo, namenjeni le njim. No, to jim dam tudi vedeti, pravim jim: "To je moja osebnost. To sem jaz. Če boste poškodovale klobuk, boste poškodovale mene."

Nam lahko zaupate ime svoje muze?
Pravzaprav sta dve. Zares bi užival, če bi lahko oblikoval za princeso Diano in za Audrey Hepburn. Vendar bodo to le moje večne sanje.

Kakšen način dela vam najbolj ustreza? Ste samotar, ki med ustvarjanjem potrebuje mir, ali ljubite vrvež in takrat lovite najdragocenejše miselne utrinke?
Ko kreiram, potrebujem mir in zasebnost. Ko se posvečam klobukom, jih rad oblikujem v duhu diskretnosti, zato se takrat rad malce umaknem. Kajti le tako se jim lahko popolnoma predam. Ko gledam svoje klobuke, vidim sebe. Včasih se počutim kot vohun, ki ždi na tujih glavah in opreza. (smeh)