NAJLEPŠI SLOVENSKI SLAPOVI IN IZVIRI
Kakšen sončen vikend, ko nimate dovolj časa za odhod na morje, izkoristite za pobeg v neokrnjeno naravo, v kateri vas bosta očarala 2 čudovita slapova. Še več jih najdete v knjigi Poti k izvirom avtorja Francija Horvata ter v aktualni številki Glossa.
IZVIR GLJUNA IN SLAP VIRJE PRI BOVCU
Bovška kotlina je že od nekdaj znana po svojem pestrem življenju – poleg železne dobe, kulture Ilirov in Keltov, Rimljanov, starih Slovanov, goriških grofov ter Habsburžanov, je območje najbolj znano po soški fronti, eni izmed štirih front prve svetovne vojne. Ostanke iz teh časov je najti v bližnji in daljni okolici, v Bovcu pa si lahko ogledate značilne enonadstropne hiše, zgrajene v značilnem bovškem slogu, se ustavite pri župnijski cerkvi sv. Urha ali pa pri prekrasnih poslikavah, ki malce pred mestom krasijo cerkev Marijinega vnebovzetja. V krajih na potresnem območju ne manjka niti naravnih znamenitosti, ki jih s pridom izkorišča turizem; najbolj priljubljeno je nedvomno raftanje na reki Soči, ki ima v Bovški kotlini številne pritoke, med najbolj priljubljene pa spada potok Gljun. Izvira pri zaselku Plužna na nadmorski višini 435 m. Gre za kraški izvir, ki ga napajajo vode s Kaninskega pogorja in Rombona, zaradi številnih kraških jam, iz katerih priteče hladna voda (5 °C), pa je zeleno povirje izjemno slikovito in spokojno. Pravi lepotec je tudi dvopramenski slap Virje, ki, visok okoli 18 m, leži nekoliko pod izvirom v nekakšni idilični globeli. Njegov desni krak je po navadi bolj vodnat, levi pa je takšen le ob hudih nalivih ali spomladi, ko se na Kaninskem pogorju topi sneg. Skalna pregrada med obema pramenoma slapu je bogato porasla z mahom, pod slapom pa je prekrasen tolmun, za katerega značilno zeleno barvo poskrbijo alge. Pot, ki je nezahtevna in za katero boste, če jo želite prehoditi v celoti, potrebovali približno eno uro, je najbolje začeti v Bovcu, od koder se odpravite do vasi Plužna, kjer vas smerokaz usmeri k slapu Virje oziroma izviru Gljuna. Za celotno pot boste potrebovali približno eno uro nezahtevne hoje, med katero je treba biti pozoren predvsem ob daljših deževjih, ko so tla spolzka in razmočena, kar je posebej nevarno pri spustu do slapu Virje.
SLAP BOKA
Slap, ki izvira 385 m nad dnom Soške doline in se 35 m kasneje mogočno izlije v Sočo, spada med najlepše in najmogočnejše slovenske slapove, k čemur pripomore predvsem luknjasta kraška narava, posebej zanimiv pa je tudi zaradi dejstva, da je eden redkih, ki še vedno raste. Svoje ime naj bi po nekaterih teorijah dobil na podlagi nenavadnega izgleda – v italijanščini bocca pomeni usta –, saj daje vtis, kot da so v steni odprta velikanska usta, iz katerih se v globok prepad spušča vodnat jezik. Izvir Boke je stalen, njegova izdatnost pa močno niha; v sušnih obdobjih lahko celo presahne, največ vode pa je konec pomladi, ko se na Kaninu topi sneg.
Za ogled lepotca, ki ni tako poznan kot nekateri drugi slovenski slapovi in se nahaja ob cestni povezavi Bovec–Žaga, se lahko povzpnete do razgledišča, kar predstavlja najmanj zahtevno in naporno izbiro. Do njega vodi označena pot, ki se nahaja v bližini mostu, kjer lahko parkirate avto, speljana pa je po poraščenem in na nekaterih mestih precej strmem hrbtu. Steza vodi mimo manjših razgledišč, iz katerih se slap občasno odkrije, eden najlepših razgledov pa vas pričaka, ko ste po približno 40 minutah hoje v višini izvira slapa. Druga možnost je, da se do njega ob manjšem pretoku Boke odpravite po suhi rečni strugi, kjer na začetku sledite stezici, nadaljevanje pa bolj kot na kaj drugega spominja na iskanje najboljših prehodov. Najlepši pogled na slap je s krnice, ki leži pod njim, hoja do nje pa je zmerno naporna in traja uro in pol. Tretja in najnapornejša možnost je, da se povzpnete prav do izvira, kar je primerno le za najbolj izkušene pohodnike, saj je zadnji del poti precej izpostavljen in delno zavarovan z jeklenico.
Mateja Arnež po knjigi Poti k izvirom
IZVIR GLJUNA IN SLAP VIRJE PRI BOVCU
Bovška kotlina je že od nekdaj znana po svojem pestrem življenju – poleg železne dobe, kulture Ilirov in Keltov, Rimljanov, starih Slovanov, goriških grofov ter Habsburžanov, je območje najbolj znano po soški fronti, eni izmed štirih front prve svetovne vojne. Ostanke iz teh časov je najti v bližnji in daljni okolici, v Bovcu pa si lahko ogledate značilne enonadstropne hiše, zgrajene v značilnem bovškem slogu, se ustavite pri župnijski cerkvi sv. Urha ali pa pri prekrasnih poslikavah, ki malce pred mestom krasijo cerkev Marijinega vnebovzetja. V krajih na potresnem območju ne manjka niti naravnih znamenitosti, ki jih s pridom izkorišča turizem; najbolj priljubljeno je nedvomno raftanje na reki Soči, ki ima v Bovški kotlini številne pritoke, med najbolj priljubljene pa spada potok Gljun. Izvira pri zaselku Plužna na nadmorski višini 435 m. Gre za kraški izvir, ki ga napajajo vode s Kaninskega pogorja in Rombona, zaradi številnih kraških jam, iz katerih priteče hladna voda (5 °C), pa je zeleno povirje izjemno slikovito in spokojno. Pravi lepotec je tudi dvopramenski slap Virje, ki, visok okoli 18 m, leži nekoliko pod izvirom v nekakšni idilični globeli. Njegov desni krak je po navadi bolj vodnat, levi pa je takšen le ob hudih nalivih ali spomladi, ko se na Kaninskem pogorju topi sneg. Skalna pregrada med obema pramenoma slapu je bogato porasla z mahom, pod slapom pa je prekrasen tolmun, za katerega značilno zeleno barvo poskrbijo alge. Pot, ki je nezahtevna in za katero boste, če jo želite prehoditi v celoti, potrebovali približno eno uro, je najbolje začeti v Bovcu, od koder se odpravite do vasi Plužna, kjer vas smerokaz usmeri k slapu Virje oziroma izviru Gljuna. Za celotno pot boste potrebovali približno eno uro nezahtevne hoje, med katero je treba biti pozoren predvsem ob daljših deževjih, ko so tla spolzka in razmočena, kar je posebej nevarno pri spustu do slapu Virje.
SLAP BOKA
Slap, ki izvira 385 m nad dnom Soške doline in se 35 m kasneje mogočno izlije v Sočo, spada med najlepše in najmogočnejše slovenske slapove, k čemur pripomore predvsem luknjasta kraška narava, posebej zanimiv pa je tudi zaradi dejstva, da je eden redkih, ki še vedno raste. Svoje ime naj bi po nekaterih teorijah dobil na podlagi nenavadnega izgleda – v italijanščini bocca pomeni usta –, saj daje vtis, kot da so v steni odprta velikanska usta, iz katerih se v globok prepad spušča vodnat jezik. Izvir Boke je stalen, njegova izdatnost pa močno niha; v sušnih obdobjih lahko celo presahne, največ vode pa je konec pomladi, ko se na Kaninu topi sneg.
Za ogled lepotca, ki ni tako poznan kot nekateri drugi slovenski slapovi in se nahaja ob cestni povezavi Bovec–Žaga, se lahko povzpnete do razgledišča, kar predstavlja najmanj zahtevno in naporno izbiro. Do njega vodi označena pot, ki se nahaja v bližini mostu, kjer lahko parkirate avto, speljana pa je po poraščenem in na nekaterih mestih precej strmem hrbtu. Steza vodi mimo manjših razgledišč, iz katerih se slap občasno odkrije, eden najlepših razgledov pa vas pričaka, ko ste po približno 40 minutah hoje v višini izvira slapa. Druga možnost je, da se do njega ob manjšem pretoku Boke odpravite po suhi rečni strugi, kjer na začetku sledite stezici, nadaljevanje pa bolj kot na kaj drugega spominja na iskanje najboljših prehodov. Najlepši pogled na slap je s krnice, ki leži pod njim, hoja do nje pa je zmerno naporna in traja uro in pol. Tretja in najnapornejša možnost je, da se povzpnete prav do izvira, kar je primerno le za najbolj izkušene pohodnike, saj je zadnji del poti precej izpostavljen in delno zavarovan z jeklenico.
Mateja Arnež po knjigi Poti k izvirom