MINI INTERVJU: SAŠO AVSENIK
S Sašom Avsenikom, enim od tistih, ki je iz sebe in svojega ansambla ustvaril "blagovno znamko", ki se izjemno dobro prodaja tako doma kot v tujini, smo se pogovarjali o njegovem dedku, največji slovenski legendi, trenutnem položaju narodnozabavne glasbe ter številnih nastopih, ki ansambel čakajo tudi v prihodnjih mesecih, ko bodo začeli s turnejo Oberkrain music we belive.
Katera stvar je tista, ki vam jo je »dal« vaš dedek Slavko Avsenik in v čem bi rekli, da ste mu najbolj in v čem najmanj podobni?
Poznal sem ga kot `starega ata` . Velik vzor mi je bil in mi še vedno je v smislu `mirnosti`. Dal mi je en svoj pogled na glasbo, ki je življenjski – da ni glasba samo za zaslužek oz. za zabavo –, ampak da lahko glasbo dejansko živiš in z njo izražaš čustva, od veselja pa vse do žalosti. Vesel sem, da mi je v vseh letih, kar sem ga lahko poznal, dal ogromno glasbenih in življenjskih nasvetov in izkušenj. Najmanj podoben oz. drugačen sem mu predvsem v času - on je moral začeti in delovati iz čistega začetka ter iz tega nekaj ustvariti, jaz imam pa seveda možnost nekaj ne začeti temveč posnemati, nadaljevati in ustvarjati naprej s podobno miselnostjo.
Naredili ste turistično šolo in, kakor rečeno v vaših prejšnjih intervjujih, nikoli niste načrtovali, da se boste ukvarjali z narodno-zabavno glasbo. Kako to, da ste se zanjo vseeno odločili in ali mislite, da vam je bilo, ker ste vnuk Slavka Avsenika, ob tem kaj lažje ali morda težje?
Odločitev niti ni nikoli padla sama od sebe. Najprej sem to glasbo igral kot hobi, kar se je kasneje spontano razvilo v moj poklic. Po nastopu na televizijski oddaji Musikantenstadl so se začela vrstiti povabila za gostovanja v tujini in ker sem ravno v tem času zaključeval srednjo šolo in ob vseh nastopih ni bilo časa za nadaljnje šolanje, sem odprl svoj s. p. in tako s svojim ansamblom začel stopati po profesionalni poti, kar se je izkazalo za pravilno odločitev.
Ob tem so mi bila vrata na tej sceni seveda odprta, na drugi strani pa kje drugje lahko tudi čisto zaprta zaradi klišeja, da igramo kmečko glasbo, ki paše le, če si pijan. Je pa to prineslo zraven veliko odgovornosti do 65-letne glasbene tradicije, do kvalitete, do tega, kar je že bilo ustvarjeno – smer je bila že dana, tako da ni takšne `svobode`, kot bi jo imel, če bi šel ustvarjati nekaj povsem svojega.
Kakšen je po vašem mnenju trenutno položaj slovenske narodno-zabavne glasbe in kako k tej najlažje pritegnete mlade, ki ji, predvidevam, vsi niso najbolj naklonjeni?
Narodno-zabavna glasba zelo spreminja položaj, lahko rečem, da na vsakih nekaj let. Ko sem bil še v srednji šoli, ta glasba ni imela tolikšne pozornosti, kot jo ima danes, ko se pojavljajo številni mladi ansambli, s tem pa prihaja tudi vedno več mlade publike. To pritegne vsak nov hit, veselice so odlično obiskane, tako da je v Sloveniji zaenkrat mladine za narodno-zabavno glasbo dovolj. Tudi koncerti po Sloveniji so razprodani, kar kaže na to, da imamo Slovenci to glasbo radi, v tujini pa je treba najti način, kako jih navdušiti – ali kot slovensko-alpsko kulturno izročilo ali kot plesno glasbo.
Kakšen je tempo vaših nastopov in kako se publika v Nemčiji in Avstriji razlikuje od domače?
V povprečju imamo nekje 12 nastopov na mesec – to so lahko koncerti, ki trajajo 3 ure, veselice z okoli 6-urnim programom in privatne zabave, poroke itd., ki trajajo tudi celo noč. Načeloma gledamo na to, da se dogovorimo za čim več nastopov, pri čemer moramo paziti edino na to, da se relacije izidejo ter da imamo dovolj spanca – to ni vedno možno, saj se nemalokrat zgodi, da je med dvema nastopoma tudi po skoraj 1000 km, tako da včasih noč preživimo kar v našem Tour busu, si pa zato vzamemo kak prost dan po vikendu.
Glede publike doma in v tujini pa jaz zmeraj rad poudarim, da čeprav je ta glasba v Sloveniji prisotna vsak dan, se je Slovenci ne naveličamo, zato se mi zdi enkratno, da v njej kljub pogostosti slovenska publika še vedno uživa, da nanjo rada zapleše in jo spodbuja. V tujini ta glasba pride v določen kraj mogoče le enkrat na leto ali pa je kak dan po televiziji in zato poslušalci takrat ob njej toliko bolj uživajo. Če igramo pa v kakšnem šotoru, pa je še vedno znano, da radi `ponorijo`, grejo na mize in si dajo duška.
Mateja Arnež
Katera stvar je tista, ki vam jo je »dal« vaš dedek Slavko Avsenik in v čem bi rekli, da ste mu najbolj in v čem najmanj podobni?
Poznal sem ga kot `starega ata` . Velik vzor mi je bil in mi še vedno je v smislu `mirnosti`. Dal mi je en svoj pogled na glasbo, ki je življenjski – da ni glasba samo za zaslužek oz. za zabavo –, ampak da lahko glasbo dejansko živiš in z njo izražaš čustva, od veselja pa vse do žalosti. Vesel sem, da mi je v vseh letih, kar sem ga lahko poznal, dal ogromno glasbenih in življenjskih nasvetov in izkušenj. Najmanj podoben oz. drugačen sem mu predvsem v času - on je moral začeti in delovati iz čistega začetka ter iz tega nekaj ustvariti, jaz imam pa seveda možnost nekaj ne začeti temveč posnemati, nadaljevati in ustvarjati naprej s podobno miselnostjo.
Naredili ste turistično šolo in, kakor rečeno v vaših prejšnjih intervjujih, nikoli niste načrtovali, da se boste ukvarjali z narodno-zabavno glasbo. Kako to, da ste se zanjo vseeno odločili in ali mislite, da vam je bilo, ker ste vnuk Slavka Avsenika, ob tem kaj lažje ali morda težje?
Odločitev niti ni nikoli padla sama od sebe. Najprej sem to glasbo igral kot hobi, kar se je kasneje spontano razvilo v moj poklic. Po nastopu na televizijski oddaji Musikantenstadl so se začela vrstiti povabila za gostovanja v tujini in ker sem ravno v tem času zaključeval srednjo šolo in ob vseh nastopih ni bilo časa za nadaljnje šolanje, sem odprl svoj s. p. in tako s svojim ansamblom začel stopati po profesionalni poti, kar se je izkazalo za pravilno odločitev.
Ob tem so mi bila vrata na tej sceni seveda odprta, na drugi strani pa kje drugje lahko tudi čisto zaprta zaradi klišeja, da igramo kmečko glasbo, ki paše le, če si pijan. Je pa to prineslo zraven veliko odgovornosti do 65-letne glasbene tradicije, do kvalitete, do tega, kar je že bilo ustvarjeno – smer je bila že dana, tako da ni takšne `svobode`, kot bi jo imel, če bi šel ustvarjati nekaj povsem svojega.
Kakšen je po vašem mnenju trenutno položaj slovenske narodno-zabavne glasbe in kako k tej najlažje pritegnete mlade, ki ji, predvidevam, vsi niso najbolj naklonjeni?
Narodno-zabavna glasba zelo spreminja položaj, lahko rečem, da na vsakih nekaj let. Ko sem bil še v srednji šoli, ta glasba ni imela tolikšne pozornosti, kot jo ima danes, ko se pojavljajo številni mladi ansambli, s tem pa prihaja tudi vedno več mlade publike. To pritegne vsak nov hit, veselice so odlično obiskane, tako da je v Sloveniji zaenkrat mladine za narodno-zabavno glasbo dovolj. Tudi koncerti po Sloveniji so razprodani, kar kaže na to, da imamo Slovenci to glasbo radi, v tujini pa je treba najti način, kako jih navdušiti – ali kot slovensko-alpsko kulturno izročilo ali kot plesno glasbo.
Kakšen je tempo vaših nastopov in kako se publika v Nemčiji in Avstriji razlikuje od domače?
V povprečju imamo nekje 12 nastopov na mesec – to so lahko koncerti, ki trajajo 3 ure, veselice z okoli 6-urnim programom in privatne zabave, poroke itd., ki trajajo tudi celo noč. Načeloma gledamo na to, da se dogovorimo za čim več nastopov, pri čemer moramo paziti edino na to, da se relacije izidejo ter da imamo dovolj spanca – to ni vedno možno, saj se nemalokrat zgodi, da je med dvema nastopoma tudi po skoraj 1000 km, tako da včasih noč preživimo kar v našem Tour busu, si pa zato vzamemo kak prost dan po vikendu.
Glede publike doma in v tujini pa jaz zmeraj rad poudarim, da čeprav je ta glasba v Sloveniji prisotna vsak dan, se je Slovenci ne naveličamo, zato se mi zdi enkratno, da v njej kljub pogostosti slovenska publika še vedno uživa, da nanjo rada zapleše in jo spodbuja. V tujini ta glasba pride v določen kraj mogoče le enkrat na leto ali pa je kak dan po televiziji in zato poslušalci takrat ob njej toliko bolj uživajo. Če igramo pa v kakšnem šotoru, pa je še vedno znano, da radi `ponorijo`, grejo na mize in si dajo duška.
Mateja Arnež
