MINI INTERVJU: DOMINIK IN ALJOŠA BAGOLA
Edinstvena in izjemno prepoznavna `Made in Slovenia` brata živita za zgodbe, pa naj jih pripovedujeta skozi glasbene hite ali udarne oglaševalske kampanje. V kratkem intervjuju sta nam zaupala, kaj je za uspešno zgodbo sploh potrebno in kje se je začela njuna …
V enem od skupnih intervjujev sta povedala, da se je pri vaju vse začelo v domači »oštariji«, na Cankovi v Prekmurju. Na kakšen način je ta pripomogla k vajinim kariernim uspehom v glasbenih oz. oglaševalskih vodah? Kaj sta od tam »odnesla«?
Aljoša: Ogromno tega, kar vsakodnevno rabim v oglaševanju, sem se naučil v domači gostilni, saj moraš v njej znati dobro poslušati, hkrati pa biti pripovedovalec zgodb, diplomat, psiholog in prodajalec. Če torej znaš res biti natakar, ti to lahko zelo pomaga pri marsikateri karieri, ki ima opravka s trženjem, komuniciranjem in psihologijo.
Dominik: Požrtvovalnost in potrpežljivost ter trmo, da tudi takrat, ko `zagusti`, stvari speljeva do konca, obenem pa tudi veliko mero komunikacijskih veščin, saj je gostilniški poklic zelo povezan z neposrednim trženjem. Moraš se znati prilagajati željam in potrebam različnih ciljnih skupin in jih nagovoriti na pravi način, da se počutijo dobro in se radi vračajo nazaj.
Glede na to, da oba delata v oglaševanju ter sta – eden profesionalno, drugi ljubiteljsko – zapisana tudi glasbi, me zanima, kaj je tisto, kar, Aljoša, tebi lahko da oglaševanje, pa ti glasba ne more, in obratno vprašanje, Dominik, kaj si našel v glasbi, kar pogrešaš pri delu v kreativni agenciji?
Aljoša: Meni se zdi, da je možnost uresničevanja svojega talenta ena najlepših stvari v življenju. Kot pravi Aristotel, je tvoj poklic tam, kjer se tvoj talent srečuje s potrebami sveta. Po že skoraj dvajsetih letih dela v oglaševanju se mi zdi pri meni ta presečna množica še vedno dovolj izpolnjujoča, čeprav se – bolj za šalo kot zares – spogledujem s kakšnimi drugimi možnostmi in kakšnimi drugimi talenti, moj glasbeni talent pa se pri tem srečuje z mojimi potrebami in ne s potrebami sveta. Moja glasba je le za moje sproščanje.
Dominik: Glasba ni služba, je pa že od nekdaj moja najboljša družba. Tam sem našel bolj svoboden način kreativnega izražanja, ker v glasbi kot pisec skladb ali kantavtor načeloma slediš zgolj svojim umetniškim vzgibom, navdihu, redkeje se prilagajaš zahtevam drugih, razen ko imaš seveda `naročnika`, ko torej pišeš za druge. Vseeno tudi takrat bolj slediš umetniški celovitosti, ki glasbeni osnutek privede do idealnega zvočnega paketa, kot tržnim analizam, strategijam, itd. Glasbeno ustvarjanje je na nek način precej bolj prvinsko, kar se kaže tudi pri nastopanju. Tam feedback, odgovor občinstva dobiš takoj, v oglaševanju pa počakaš na analitike ali nagrade.
Kaj je po vajinem mnenju recept za dobro zgodbo in kako to najbolje povedati v oglaševanju oz. glasbi?
Aljoša: Dobre zgodbe ni brez konflikta, tega pa se naročniki velikokrat ustrašijo. Brez zgodbe ni niti oglasov, so samo prodajna obvestila, zato bi morali svoje konflikte na pravi način obravnavati v oglasih, zgodbah, romanih, nadaljevankah, mi pa jih danes raje živimo. Konflikt pri tem ne pomeni nujno le surovosti, lahko je tudi humor, lahko je drugačnost. Konflikt je predpogoj za vpogled vase in priložnost, da se tega zaveš in postaneš boljši.
Dominik: Iskrenost, drznost, jasnost in potrpežljivo klesanje odvečnega. Dobro zgodbo mora biti vredno povedati in vklesati v kamen. Dobro muziko mora biti vredno posneti in vrezati v vinil.
Na kateri uspeh v svoji karieri sta najbolj ponosna in kakšni so cilji za naprej?
Dominik: Na oba izdana samostojna albuma in na nosilni skladbi iz obeh Če bi in Zlati časi. Predvsem slednja je stalna spremljevalka radijskih valov. Obenem pa, da se še zmeraj rad učim in da me še vedno navdušujejo dobre, preproste in lepe stvari – tako v glasbi kot v oglaševanju oz. nasploh v življenju.
Aljoša: Svojih dosežkov si ne urejam v lestvico. Super mi je, da skozi svojo kariero ostajam strokovno relevanten, učinkovit in da se še vedno učim novih stvari tako o stroki kot o življenju. Vse ostalo je pa posledica sledenja neki svoji ohlapni viziji, a hkrati tudi prepuščanja toku stvari.
Glede na to, da oba delata na Pristopu, ki je tako kot večino preteklih let, tudi letos postal agencija leta, me zanima, kako je delati skupaj z bratom? Kako pri snovanju različnih kampanj sklepata kompromise med tistim, v kar verjameta, in tistim, kar želi naročnik oz. kaj naredita, če dobre ideje ni in ni?
Aljoša: Glede na to, da nas je v vseh naših pisarnah skoraj sto, bi težko rekel, da delam skupaj z bratom. Greva pa rada skupaj na kosilo, saj je to edini trenutek, ko se v službi v resnici srečava. Kar se sklepanja kompromisov tiče, pa jih nikoli ne sklepam na račun kakovosti. Ko ustvarim vizijo ali želim povedati določeno zgodbo, moram, kot je lepo povedal Dominik, odvreči odvečno in to nato spraviti v življenje. Za to je pa nemalokrat treba veliko komunikacije, potrpežljivosti, vztrajanja in zaupanja. Dober oglas je vedno seštevek predanosti, strokovnosti in znanja kopice zelo talentiranih ljudi in to je treba spoštovati. Dobre ideje pa vedno so – če pa tudi preživijo, je odvisno od veliko faktorjev.
Dominik: Redko delava skupaj. Vsak ima svoje projekte in svoje naročnike. Tudi za uspešno sodelovanje s slednjimi je pomembno, da smo po svoje `pobrateni`. Zaupati in verjeti v to, kar skupaj ustvarjamo, je nujno, če želimo, da nastane zares dober izdelek. Kar se tiče idej, pa je bolje kot o tem, ali so dobre ali slabe, presojati o tem, ali so ustrezne. Za to, da najdemo ustrezne, z ustreznimi strokovnjaki, ekipami in procesi v okviru Pristopa naredimo to, kar je treba. Če kdaj pride do blokade, pa tako kot pri muziki ... Pustimo, da nekaj časa zori, staknemo glave, preverimo riff in delamo na njem, dokler refren ni točno tak, kot bi želeli, da si ga na ves glas poje občinstvo.
Intervju z Dominikom in Aljošo Bagolo o Sloveniji kot blagovni znamki si preberite v majski številki revije, ki bo na prodajnih policah od 18. 5.
Mateja Arnež
Foto: Nejc Pernek @ Fotoatelje Dean Dubokovič
V enem od skupnih intervjujev sta povedala, da se je pri vaju vse začelo v domači »oštariji«, na Cankovi v Prekmurju. Na kakšen način je ta pripomogla k vajinim kariernim uspehom v glasbenih oz. oglaševalskih vodah? Kaj sta od tam »odnesla«?
Aljoša: Ogromno tega, kar vsakodnevno rabim v oglaševanju, sem se naučil v domači gostilni, saj moraš v njej znati dobro poslušati, hkrati pa biti pripovedovalec zgodb, diplomat, psiholog in prodajalec. Če torej znaš res biti natakar, ti to lahko zelo pomaga pri marsikateri karieri, ki ima opravka s trženjem, komuniciranjem in psihologijo.
Dominik: Požrtvovalnost in potrpežljivost ter trmo, da tudi takrat, ko `zagusti`, stvari speljeva do konca, obenem pa tudi veliko mero komunikacijskih veščin, saj je gostilniški poklic zelo povezan z neposrednim trženjem. Moraš se znati prilagajati željam in potrebam različnih ciljnih skupin in jih nagovoriti na pravi način, da se počutijo dobro in se radi vračajo nazaj.
Glede na to, da oba delata v oglaševanju ter sta – eden profesionalno, drugi ljubiteljsko – zapisana tudi glasbi, me zanima, kaj je tisto, kar, Aljoša, tebi lahko da oglaševanje, pa ti glasba ne more, in obratno vprašanje, Dominik, kaj si našel v glasbi, kar pogrešaš pri delu v kreativni agenciji?
Aljoša: Meni se zdi, da je možnost uresničevanja svojega talenta ena najlepših stvari v življenju. Kot pravi Aristotel, je tvoj poklic tam, kjer se tvoj talent srečuje s potrebami sveta. Po že skoraj dvajsetih letih dela v oglaševanju se mi zdi pri meni ta presečna množica še vedno dovolj izpolnjujoča, čeprav se – bolj za šalo kot zares – spogledujem s kakšnimi drugimi možnostmi in kakšnimi drugimi talenti, moj glasbeni talent pa se pri tem srečuje z mojimi potrebami in ne s potrebami sveta. Moja glasba je le za moje sproščanje.
Dominik: Glasba ni služba, je pa že od nekdaj moja najboljša družba. Tam sem našel bolj svoboden način kreativnega izražanja, ker v glasbi kot pisec skladb ali kantavtor načeloma slediš zgolj svojim umetniškim vzgibom, navdihu, redkeje se prilagajaš zahtevam drugih, razen ko imaš seveda `naročnika`, ko torej pišeš za druge. Vseeno tudi takrat bolj slediš umetniški celovitosti, ki glasbeni osnutek privede do idealnega zvočnega paketa, kot tržnim analizam, strategijam, itd. Glasbeno ustvarjanje je na nek način precej bolj prvinsko, kar se kaže tudi pri nastopanju. Tam feedback, odgovor občinstva dobiš takoj, v oglaševanju pa počakaš na analitike ali nagrade.
Kaj je po vajinem mnenju recept za dobro zgodbo in kako to najbolje povedati v oglaševanju oz. glasbi?
Aljoša: Dobre zgodbe ni brez konflikta, tega pa se naročniki velikokrat ustrašijo. Brez zgodbe ni niti oglasov, so samo prodajna obvestila, zato bi morali svoje konflikte na pravi način obravnavati v oglasih, zgodbah, romanih, nadaljevankah, mi pa jih danes raje živimo. Konflikt pri tem ne pomeni nujno le surovosti, lahko je tudi humor, lahko je drugačnost. Konflikt je predpogoj za vpogled vase in priložnost, da se tega zaveš in postaneš boljši.
Dominik: Iskrenost, drznost, jasnost in potrpežljivo klesanje odvečnega. Dobro zgodbo mora biti vredno povedati in vklesati v kamen. Dobro muziko mora biti vredno posneti in vrezati v vinil.
Na kateri uspeh v svoji karieri sta najbolj ponosna in kakšni so cilji za naprej?
Dominik: Na oba izdana samostojna albuma in na nosilni skladbi iz obeh Če bi in Zlati časi. Predvsem slednja je stalna spremljevalka radijskih valov. Obenem pa, da se še zmeraj rad učim in da me še vedno navdušujejo dobre, preproste in lepe stvari – tako v glasbi kot v oglaševanju oz. nasploh v življenju.
Aljoša: Svojih dosežkov si ne urejam v lestvico. Super mi je, da skozi svojo kariero ostajam strokovno relevanten, učinkovit in da se še vedno učim novih stvari tako o stroki kot o življenju. Vse ostalo je pa posledica sledenja neki svoji ohlapni viziji, a hkrati tudi prepuščanja toku stvari.
Glede na to, da oba delata na Pristopu, ki je tako kot večino preteklih let, tudi letos postal agencija leta, me zanima, kako je delati skupaj z bratom? Kako pri snovanju različnih kampanj sklepata kompromise med tistim, v kar verjameta, in tistim, kar želi naročnik oz. kaj naredita, če dobre ideje ni in ni?
Aljoša: Glede na to, da nas je v vseh naših pisarnah skoraj sto, bi težko rekel, da delam skupaj z bratom. Greva pa rada skupaj na kosilo, saj je to edini trenutek, ko se v službi v resnici srečava. Kar se sklepanja kompromisov tiče, pa jih nikoli ne sklepam na račun kakovosti. Ko ustvarim vizijo ali želim povedati določeno zgodbo, moram, kot je lepo povedal Dominik, odvreči odvečno in to nato spraviti v življenje. Za to je pa nemalokrat treba veliko komunikacije, potrpežljivosti, vztrajanja in zaupanja. Dober oglas je vedno seštevek predanosti, strokovnosti in znanja kopice zelo talentiranih ljudi in to je treba spoštovati. Dobre ideje pa vedno so – če pa tudi preživijo, je odvisno od veliko faktorjev.
Dominik: Redko delava skupaj. Vsak ima svoje projekte in svoje naročnike. Tudi za uspešno sodelovanje s slednjimi je pomembno, da smo po svoje `pobrateni`. Zaupati in verjeti v to, kar skupaj ustvarjamo, je nujno, če želimo, da nastane zares dober izdelek. Kar se tiče idej, pa je bolje kot o tem, ali so dobre ali slabe, presojati o tem, ali so ustrezne. Za to, da najdemo ustrezne, z ustreznimi strokovnjaki, ekipami in procesi v okviru Pristopa naredimo to, kar je treba. Če kdaj pride do blokade, pa tako kot pri muziki ... Pustimo, da nekaj časa zori, staknemo glave, preverimo riff in delamo na njem, dokler refren ni točno tak, kot bi želeli, da si ga na ves glas poje občinstvo.
Intervju z Dominikom in Aljošo Bagolo o Sloveniji kot blagovni znamki si preberite v majski številki revije, ki bo na prodajnih policah od 18. 5.
Mateja Arnež
Foto: Nejc Pernek @ Fotoatelje Dean Dubokovič
