KATHARINA WINKLER: "NAVZOČNOST LJUBEZNI NE VARUJE PRED NASILJEM."

13.03.2018
»Ko bom velika, bom tudi jaz modra ženska,« pravi Filiz, mlada Kurdinja iz odročne vasi v dolini vzhodne Anatolije, ko gleda poročene sovaščanke. Sto jih je, ki namesto poročnega prstana nosijo dobro vidne modrice v najrazličnejših odtenkih. Na primer kot medaljon v vboklini pod vratom, ali okrog vratu kot ogrlico, modra se kaže na zapestjih in gležnjih ali pa ostaja nevidna pod debelo plastjo oblačil in rut. Ta nakit, ki je lahko tudi modro-črn in večen, nosi podpise moških. »Orodje, poleno ali železna palica, in pa število udarcev, vse to določa odtenek modrine,« pravi Filiz. Ve, kaj jo čaka. Vendar upa, da bo njen odtenek svetlo moder, takšen, kot je kot zimsko nebo.

Toda Filiz kmalu uvidi, da je njeno upanje nično. Temu spoznanju se sprva ne more postaviti po robu, saj se je z Yunusem, ki je obema, tako njej kot sebi, obljubil kavbojke in tujino, torej boljše življenje, poročila iz pristne ljubezni. Zaradi lepega zelenookega fanta zapusti varno, a prav tako nasilja polno družinsko okolje, ter se ulovi v življenje, polno ponižanja, materialne odvisnosti in stopnjevanega nasilja, v katerem do besede 'ne' nima nobene pravice.
O izročenosti na nemilost in milost družinskemu nasilju v prvencu Modro okrasje, ki je v prevodu Ane Jasmine Oseban nedavno izšel pri založbi Modrijan, piše avstrijska pisateljica Katharina Winkler. Sicer vsestranska umetnica, rojena leta 1979 na Dunaju, kjer je študirala germanistiko, gledališče in glasbo, je resnično zgodbo Kurdinje in njenih treh otrok več kot desetletje nosila v sebi in za opis preživetega nasilja našla izjemno poetičen jezik, ki ponekod zazveni kot pesem, pogosteje pa odmeva v ritmu tepeža in spolnega nasilja. Prebiranje romana Modro okrasje boli, a je predvsem zgodba o junaštvu in preživetju.

Roman ste napisali po resnični zgodbi. Kako je nastajal?
Imela sem privilegij, da sem Filiz, glavni lik te zgodbe, dejansko srečala. Ko sem bila stara trinajst let, je v podeželsko zdravniško ordinacijo mojih staršev vstopila popolnoma zakrita ženska. Stala je tam pred menoj, prvič v življenju sem videla takšno žensko, zakrito od nog do glave, in ta vtis je bil temeljen. Začutila sem, da se pod zakritostjo dogaja nekaj eksistencialnega. To zakritost sem pravzaprav dojela kot krinko v pravem pomenu besede, kot strašni kozmos, ki je bil zame nekaj popolnoma tujega. Moja mama je takrat takoj dojela, da gre za žensko v hudi stiski, pod oblačili je bila namreč polna modric. Z njo je previdno in obzirno vzpostavila in zgradila globok odnos, spodbujala jo je k emancipaciji in jo skozi proces emancipiranja tudi spremljala. Manjši del zgodbe o 'modrem okrasju' sem, čeprav z obrobja, spremljala in sodoživljala tudi sama.

Kdaj ste začutili, da morate zgodbo napisati? In kako ste našli pravi jezik zanjo?
Poem ko se je njena emancipacija posrečila, sem 'Filiz' zaprosila, naj mi zaupa svojo zgodbo. Preprosto ohraniti sem jo hotela. Za en teden sva se umaknili v vrtno uto, kjer mi je s presunljivo odprtostjo pripovedovala svojo zgodbo. Posnela sem za šestdeset ur tonskega gradiva. Toda takrat sem bila na začetku dvajsetih in zavedala sem se, da še ne obvladam jezika, v katerem bi lahko to zgodbo povedala na ustrezen način. Poleg tega pa do takrat še nisem napisala nobene knjige, Filiz pa še nobene ni prebrala – okoliščine za nastanek knjige preprosto niso bile prave. Toda že takrat sva si obe želeli, da bi ta zgodba našla prostor v knjigi. Pisati sem začela deset let pozneje. Trenutek, v katerem sediš pred računalnikom in tipkaš, je dejansko le vrh ledene gore. Večji del je neviden. In v nevidnem svetu delam najmanj toliko kot v vidnem.

Roman ste napisali v poetičnem jeziku, ki je v izrazitem nasprotju z brutalnostjo vsebine. Zakaj ste izbrali tak jezik? Kaj naj bi po vašem zazvenelo v njem?
Moj prozni jezik se je razvil iz moje lirike, ki je muzikalična, ritmična, predvsem pa čutna. Enostavna, trda sintaksa v Modrem okrasju se je porodila iz ritma udarcev resnične zgodbe. S tem, da sem v romanu nasilje in brutalno realnost podala s poetičnim jezikom, sem hotela pokazati, da lahko lepota in poetičnost obstajata tudi ob nasilju, surovosti realnega, in da živita, ne da bi to surovost realnega zanikala ali se ji morala podvreči. Takšna pripovedovalska drža se sklada tudi z mojim glavnim likom. Njena nezlomljiva življenjska moč, vera v življenje, njen življenjski pogum se skozi celotno zgodbo groze in strahu vlečejo kot rdeča nit, vzdolž katere si lahko upamo iti skozi pekel. Poetični jezik nasilju nasproti postavi lepoto in vero v življenje. Tako se knjiga v določenem smislu estetsko upre nasilju. Se mu postavi po robu.

V nekem pogovoru ste dejali, da je Modro okrasje v resnici ljubezenska zgodba. Pri tolikšnem nasilju je to kar drzna izjava! Ljubezen na neki način nasilje dopušča, ga omogoča?
Navzočnost ljubezni v bistvu ne varuje pred nasiljem. Tudi ljubeč človek lahko postane nasilen. Stranski učinki ljubezni lahko sprožijo nasilje. Ljubosumje je na primer pogosta motivacija za nasilna dejanja.

Filiz že od začetka ve, da jo čaka usoda modre ženske. Tudi sicer jo vsepovsod obdaja nasilje: doma, v šoli, v vasi. Nasilje je navzoče v vseh porah domačega in družbenega življenja. Toda kdaj se dojemanje, da gre za pač takšno normalnost, obrne v ozaveščeno dojemanje brutalnosti?
Menim, da gre za počasen, skorajda neopazen proces ozaveščanja. Meje lastnega bolečinskega praga, zmožnosti prenašanja trpljenja pri tem zagotovo niso odločilne.

Eden najmočnejših odlomkov v knjigi je opis stotih modrih žensk oziroma barvne lestvice njihove modrine. Pretresljiva je njihova nejevolja ob tako imenovani breznebesni – ženski brez modrice. »Tudi take so, na žalost,« reče Filizina mama. Je modro okrasje nekakšen sistem? In ali ženske ta sistem sooblikujejo?
Te ženske svoje modro okrasje vsekakor dojemajo kot samoumevni del sistema, ki mu pripadajo. V tem pogledu sistem podpirajo vsaj pasivno.

Nasilje je stalnica vsake patriarhalne strukture. Kaj bi, po vašem mnenju, ta sistem vsaj malo zmehčalo? Bi si morda morali tudi moški priznati, da so žrtve tega sistema?
Le emancipacija ženske lahko razlomi z nasiljem prežeto patriarhalno strukturo. Odločilna pa je tudi reinterpretacija nasilja. Drugačno razumevanje, drugačna razlaga nasilja. Nasilja po mojem mnenju ne smemo razumeti v njegovi grozljivosti in moči, ampak ga je treba dojeti v njegovi klavrnosti in nezmožnosti. V Modrem okrasju vidimo nasilje v podobi nesposobnosti. Vidimo, da nasilju spodleti. Kajti Yunusu, Filizinem možu, spodleti poskus, da bi se skozi nasilje uveljavil in potrdil kot moški, da bi imel žensko v popolni oblasti, da bi skozi nasilje vzpostavil družinsko življenje in tako skupaj držal svojo družino. Nazadnje je namreč moči in oblasti popolnoma oropan, Filiz mu reče: »Lahko me pretepeš do smrti, a mi ne boš prišel blizu.« In nasilje do žensk in otrok se v Modrem okrasju izkaže kot obupan in klavrn poskus ljubiti in živeti.

Kako pravzaprav vi vidite Yunusa?
Yunus, nasilni moški, se ne izkaže le kot storilec, temveč tudi kot žrtev – žrtev samega sebe, lastnih deficitov, družbenih mehanizmov. Živi v okolju, prežetem z nasiljem, okolju, ki iz njega dela klavrno, človeka nevredno eksistenco.

S to knjigo nam otežite jasno razlikovanje med žrtvijo in storilcem. Kako vam je uspelo, da niste zavzeli nobenega vrednostnega stališča? Ste se na začetku pisanja k temu morda vendarle nagibali?
Zelo sem hvaležna, da mi pri pisanju ni treba zavzeti stališča. Zavzemanje stališč, vrednotenje, se mi večkrat zdi metoda za 'držanje' življenja stran od sebe. Stvari, na katere naletimo, skušamo čim prej popredalčkati, že kar takoj, da se hitro prepletejo z našimi obstoječimi miselnimi vzorci in da nas ne začnejo ogrožati. Kajti ko bi si jih pobliže ogledali petič, šestič ali desetič, bi nemara morali ugotoviti, da so zadeve vendarle bolj kompleksne. Potem bi morali svoje miselne vzorce razbiti, razširiti, spremeniti – ali celo sprejeti, da je življenje preveliko, da bi ga doumeli. Pri pisanju življenja nočem krčiti do te mere, da bi se ujemalo z našimi nezadovoljivimi miselnimi in vrednostnimi sistemi. Želim si, da bi se bralec z vsako stranjo moje knjige potopil globlje v nedoumljivi življenjski svet mojih likov, da bi za sabo pustil klišeje in okostenela mnenja in da bi se njegovo čudenje nad kompleksnostjo življenja večalo. Modro okrasje opisuje življenje kot samoumevnost. Bralcu ponuja košček življenja. Toda ne za površno opazovanje od zunaj, ampak za emfatično doživljanje od znotraj. Nisem hotela, da bi bralcu pojasnila, kazala, izhod iz doživljanja v golo razumevanje, nisem hotela refleksij, ki bi razvrednotile dogajanje. Brez pomoči pri razumevanju lahko dejstva ohranijo nasilje v najčistejši obliki. In vrh tega sem hotela izključno govoriti iz dna duše svojega glavnega lika, Filiz. V nobenem trenutku nisem kot pripovedovalka hotela stati med njo in bralcem.

Roman je izšel v družbenopolitično napetem ozračju. Kakšen del bralstva bi si morda mislil, ali pa si celo želel misliti, da vaša knjiga potrjuje marsikateri kliše. Toda v vašem romanu nasilje ni destilacija kulture, religije in politike, še več – religije ne omenite niti enkrat. Ste se ji mogoče izognili zavestno? Ste se morda bali, da bi lahko vašo knjigo zlorabili v politične namene, jo razumeli kot politično knjigo?
Zgodbo o Modrem okrasju vidim primarno lokalizirano v človeški psihi. Njena geografska, kulturna ali verska umestitev je zame drugotnega pomena. Takšna zgodba se lahko dogaja povsod, kjer moški mislijo, da lahko vladajo ženskam, in kjer so ženske od teh moških odvisne. V mojem romanu v središču stojijo arhaični mehanizmi, ki presegajo vsakršne geografske meje in so daleč nad kulturnimi ali verskimi konteksti.

Kaj ste pravzaprav v prvi vrsti hoteli doseči s to knjigo?
V Modrem okrasju sem hotela spregovoriti iz duše glavne junakinje. Zame je bilo pomembno, da Filiz prisluhnemo in ji na ta način izkažemo spoštovanje, ki ji ga realnost ni mogla prinesti. Zame je bil v tem pogledu proces dela tudi svojevrsten popravek realnosti. Da bi lahko opisala njena duševna stanja, sem se morala vanjo čim bolj poglobiti, se umakniti vanjo. Iskala sem arhaične vzorce in hkrati neko splošno veljavnost. In če se vse to prekriva z nečim splošno človeškim, je to prava sreča, saj se lahko bralec enači z likom iz povsem drugačnega kulturnega okolja, rodi se empatija, ki bralcu pomaga razumeti tudi kulturni kontekst, iz katerega junak prihaja.

Kako vaša knjiga odmeva pri bralcih?
Zelo me veselijo dozdajšnji senzibilni in raznoliki odzivi! Toda vsakič je šokantno, ko mi ženske – iz različnih geografskih in kulturnih kontekstov! – rečejo, da sem natančno opisala razpoloženje razmer, v kakršnih živijo.

Kako pa je knjigo brala in sprejela resnična Filiz?
Resnična Filiz je knjigo opisala kot preobrazbo trpljenja v luč – v nekaj lepega.

Roman se konča v čistem nasilju, toda sama knjiga se izteče v happy end. Glede na to, da ste roman napisali po resničnih dogodkih – bi ga napisali tudi brez realnega srečnega konca? Bi imeli to moč, da bi si takšen konec izmislili? Bi sploh občutili potrebo po tem?
Zame se roman primarno ne konča v nasilju, pač pa v pracelici emancipacije: »Lahko me pretepeš do smrti, a mi ne boš prišel blizu« – v zadnjem prizoru v knjigi se Filiz posreči notranja odreka, notranja osvoboditev, notranja emancipacija, torej pracelica emancipacije sama po sebi, iz katere se pozneje rodi zunanja emancipacija in posledično happy end. To je zame odločilno. Brez odrešujočega konca Modrega okrasja ne bi bila nikoli napisala. Brez odrešilnega konca ne bi ne od sebe in ne od bralca zahtevala prenašanja tolikšne brutalnosti. Toda konec spremeni zahtevo v spodbudo. In prav to je zame temeljno.

Kristina Jurkovič
Fotografija: Stefan Klüter / Suhrkamp Verlag