INTERVJU: LUCIJA ŠERBEDŽIJA

21.09.2018
Z Lucijo je vse tako zelo enostavno. Na vsakem koraku vzbuja vtis ženske, ki ji zlahka uspeva vse v življenju, karieri in materinstvu. Prijatelji in sodelavci jo obožujejo, režiserji jo ljubijo. Verjetno zaradi pozitivne energije, ki jo oddaja in ji preprečuje, da bi katerokoli stvar v življenju kdaj obžalovala. Uspešni igralki, katere ime se ni nikoli umazalo z ekscentričnimi škandali, je uspel veliki met, saj ji je kljub nenehnemu igranju, ustvarjanju, predsodkom in medijskemu pompu uspelo ostati  samosvoja – točno takšna, kakršna je vedno bila.

Pred več kot desetimi leti smo v Glossu obširno pisali o psih in njihovih lastnikih. Vaš štirinožni spremljevalec, ki je nedavno preminil, vas je vedno potrpežljivo čakal in bil pravzaprav podoben tistemu, ki je Odiseja čakal, da se po dolgih letih vrne na Itako. Sta si bila z Dalijem, ki vas je dolga leta spremljal na vseh življenjskih odisejadah, po vašem mnenju podobna? Mislite, da si ljudje nezavedno izbiramo z našim karakterjem ujemajoče se pse?
Tako je, z Dalijem sva bila prave sorodne duše, in to dolgih 20 let. Ljudje so prihajali in odhajali iz mojega življenja, on pa je bil zmeraj ob meni, zato me najbrž nič v življenju ni tako zelo prizadelo kot prav njegov odhod. Včasih sem se spraševala, kaj naju tako tesno povezuje, ne vem, ampak zagotovo sva imela kar nekaj skupnih točk. Dali je bil brezdomček, na tržnici sem ga našla in od takrat pa vse do konca je bil neverjetno dobrodušen, enostaven in preprost pes, to pa so lastnosti, ki deloma opredeljujejo tudi mojo osebnost. Iz letala se je videlo, da je to moj pes (smeh). Težko sem se spopadla z njegovo smrtjo in odločila sem se, da nikoli ne bom imela drugega psa, če pa se bo to že kdaj zgodilo, se bom odločila za nevarnega dobermana, da bom vsaj na prvi pogled ljudi pretentala glede tega, kakšna sem. Seveda se to ni zgodilo. Kakorkoli, Dali je bil res poseben pes, pobožal ga je sam dalajlama.

Resno?
Ja, ko je dalajlama gostoval v Splitu, sem tam sodelovala pri neki predstavi in bila tisti dan pred gledališčem, v katerem naj bi veliki modrec nastopil. Vstopnice so bile razprodane že mesece vnaprej in tudi prek zvez se ni dalo ničesar urediti, a sem se kljub temu odločila, da bom dalajlamo videla v vsakem primeru. Z Dalijem sva tako brez dežnika v največjem nalivu stala pred gledališčem in čakala na njegov prihod. Kmalu je prišel, obkrožen s strogimi telesnimi stražarji se je komaj prebil skozi množico ljudi in z eno nogo skoraj že vstopil v gledališče. Nenadoma se je obrnil in, ne da bi kanček pozornosti namenil množici, mamam z otroki, starejšim ali meni, prišel do Dalija, ga pobožal in odšel noter. Poznavalci vzhodnih kultur in religij so mi pozneje povedali, da je po teh verovanjih pes mešanec reinkarnacija moškega, ki mora v življenju biti sam in se ne sme na nikogar vezati. Po tem dogodku sem se odločila, da Dalija nikoli več ne bom privezala na povodec. In ga res nisem, vse do smrti.

No, pa je potem v vaše življenje vendarle kmalu pritekel nov pes.
Tako je, z mano je nov pes in tudi ta je prišel tako, da smo ga rešili z verige. Za 200 kun sem ga uspela odkupiti od nekega nasilneža, pa še to le zato, ker je rekel, da 'on tako ali tako ne laja'. Potem pa je po spletu okoliščin pač ostal pri meni.

Zdi se, da vam v življenju uspeva vse, česar se lotite, in to sami z dvema otrokoma. Predpostavljam, da torej mala odraščata tudi v gledališču.
Da. Na nočne vaje ju sicer nisem nikoli vozila, saj ju je vedno nekdo pazil, sicer pa sta bila v gledališču pogosto, tako da poznata prav vsak njegov kot, in to jima je všeč.

Kakšen pa je njun odnos do vašega poklica?
Pomagata mi. Včasih me vprašata: »Mama, o čem govori ta predstava?,« in ko jima skušam na čim bolj enostaven način razložiti, včasih ugotovim, da pravzaprav niti jaz ne poznam odgovora na to vprašanje. Če v kateri izmed vlog, ki jih igram, nisem najbolj prepričljiva in ne znam v dveh stavkih povedati, s čim se trenutno ukvarjam, vem, da to, kar delam, ni dobro. Tako sta mi otroka velikokrat pomagala, da sem se vprašala o svoji vlogi ali celotnem projektu, pri katerem sem v tistem trenutku delala. Otroka imata neverjeten občutek za gledališče, saj sta izredno odprta in igro sprejemata brez predsodkov in vnaprejšnjih pričakovanj. So tudi predstave, namenjene odraslim, ki jih ne razumeta, a jih kljub temu obožujeta, če so dobro narejene. Nekatere si ogledata tudi večkrat. Pri tistih malo manj dobrih pa mi po navadi že na generalki povesta, naj ju ne jemljem več s sabo, ker je predstava slaba.

Kako poteka usklajevanje kariere in materinstva, ko imaš pri hiši dva šolarja?
Predstave včasih trajajo do poznih večernih ur, pa še potem te vsaj nekaj ur preplavlja adrenalin, posledica nastopanja. Potreben je čas za umiritev, prihodnji dan pa je spet treba kljub vsemu vstati zelo zgodaj, je pa zdaj nekoliko laže, saj otroka hitro odraščata in sta že samostojna. Naj vam kljub temu zaupam skrivnost: ko se zjutraj zbudim, ju v pižami, plašču in sončnih očalih odpeljem v šolo, in če nisem še povsem zbujena, se nato vrnem pod rjuhe, da si ukradem še kakšno minuto spanca. Enkrat, ko me je v takšni opravi zagledal sosed, me je vprašal, kam se mi tako mudi, in odgovorila sem mu: Nazaj v posteljo (smeh). Ampak tudi te pavze so bolj kratke, saj se vaje začnejo že pred poldnevom.

Kakšno je delo v Zagrebškem mladinskem gledališču? Ali pogrešate dneve, ko ste delovali kot svobodna umetnica?
Dolga leta sem delala kot freelancerka, kar je izrazito nehvaležen, pri nas ne do konca razrešen, urejen, status. Morda je v nekaterih evropskih mestih laže, če so urejena vsa pravna vprašanja – državna podpora tem umetnikom, njihov status in podobno. Deset let sem delala kot svobodnjakinja in režiserji so se spomnili name takrat, ko so potrebovali nekoga za nadomeščanje koga iz igralske zasedbe, za to, da jim reši film ali predstavo. Velikokrat se zgodi, da kot svobodnjak igraš kar v dveh filmih zaporedoma, tako je tudi s predstavami, potem pa pride večmesečno obdobje, ko si brez dela, in to je lahko zelo težko. Enkrat nisem delala celo leto. Veliko napak imam, a ne problema z lastnim egom, zato sem se odločila vzeti življenje v svoje roke in v času lanskega božiča kljub vsemu nekaj zaslužiti. Moja sestrična dela za Chanel, zato sem jo poklicala in prosila za delo v prodajalnah z njihovimi izdelki. Dovolj sem imela tega, da nič ne počnem, v tisti pavzi sem ves čas samo 'delala na sebi' – lotila sem se vsega, od jezikovnih tečajev do joge in počasi mi je bilo dovolj tega 'nereda'. Skratka, za božič sem nato zares prodajala v parfumeriji v središču Zagreba, za sabo pa sem imela že dve zlati areni, polno glavnih vlog, nagrad in festivalov, skratka konkretno kariero. Kljub temu dela ni bilo, jaz pa sem si vseeno želela, da bi zvečer, utrujena od dela, lahko odšla na pivo, zato sem se odločila, da bom pač sprejela ponujeno. Vsekakor je bila to tudi nekoliko komična izkušnja, saj so ljudje v parfumeriji pogosto prihajali do mene in me spraševali, ali se to snema in kje je skrita kamera, a v resnici ni bilo prav nobene kamere. To sem bila samo jaz, prodajalka parfumov. Zelo sem bila ponosna nase. Tudi danes se rada spominjam te službe, saj sem ravno z njo opravila s predsodki in pričakovanji okolice, na neki način pa obračunala tudi z malomeščanstvom. Čeprav se sliši klišejsko, sem takrat spoznala, da v resnici drži, da je prav vsako delo častno.

V hrvaškem prostoru ste uspeli že zelo zgodaj. V zadnjih desetletjih se razmere spreminjajo in igralke, ki so bile včasih glavne zvezde rdečih preprog, morajo svoj prostor vedno bolj prepuščati še skoraj otroškim influencerjem, skupaj z njimi pa se prav vsi vrtimo v krogu vedno hitrejše konzumacije ljudi, idej in potrošnih dobrin. Kaj menite o tem?
Ali so res mediji tisti, ki z ustvarjanjem senzacionalističnih novic formirajo novo publiko in ustvarjajo nove, do še nedavnega anonimne starlete, ali pa si morda publika želi vedno novih obrazov in novih trendov? Morda ljudje niti poslušati nočejo več tistega, kar bi jim mi želeli povedati. Pravega odgovora ne poznam, saj z mediji nimam dobrih izkušenj. Velikokrat namreč ne govorijo resnice in objavljajo lažne intervjuje, zato sem se dolga leta samocenzurirala in postajala vse bolj previdna, saj sem spoznala, da se lahko vse, kar rečem, hitro obrne proti meni. Danes se prodaja mrhovinarstvo, to je odraz našega časa, razgaljanja intime v želji po čim večjem zaslužku – in odločila sem se, da se bom od tega distancirala.

No, paparaci zdaj vedo, kje vas lahko najdejo brez šminke in v pižami. Če damo šalo na stran, povejte, ali ste kdaj pod pritiskom glede svojega videza, imidža in večne mladosti, ki jo zapovedujejo lepotni standardi?
Ne, jaz sem to, kar vidite. Ne prenašam laži, zaradi česar se izogibam premieram in drugim družabnim dogodkom. Ne želim biti hinavka, zato na sceni, ki raste iz atmosfere fotografiranja in dobrikanja ljudem, ki jih v resnici ne maraš, ne želim biti navzoča. V šali včasih rečem, da se spreminjam v Igorja Mandića (op.a. hrvaški književni kritik, esejist, kolumnist, polemik in dolgoletni sodelavec številnih radijskih in televizijskih postaj). Intervjujev ne dajem veliko, skoraj vse hrvaške medije pa zavračam, nekatere tudi že več kot desetletje, saj jim ne morem oprostiti izkoriščanja intime. Sicer nisem maščevalna oseba, a za takšne stvari sem zelo občutljiva. Na hrvaški Gloss me na drugi strani vežejo lepi spomini in vesela sem, da me imajo vaši bralci radi.

Poletja bojda radi preživljate na hrvaških Brionih, tja zahajate že več kot desetletje. Kakšna so vaša tamkajšnja poletja?
Vse naokrog nenehno krožijo prijatelji, znanci in umetniki, kreativna energija je neverjetna, način življenja pa veliko bolj hipijevski in veliko manj glamurozen od tistega, kar bi si marsikdo lahko predstavljal. Življenje na tem otočju je zaradi narave in klime zares fantastično, je pa to tudi življenje brez kakršnegakoli luksuza, le naravna lepota in gledališka umetnost. Vsak s svojo odejo, ki jo prinesemo s sabo, spimo v tako imenovanih barakah. Brioni so zares poseben svet, oaza, ki brez sprememb prav dolgo ne bo več obstajala.

Se s svojimi najbližjimi tudi za praznike še vedno najraje zberete v mali istrski Barbarigi?
Tako je, tam se zbiramo, se družimo, igramo, kuhamo … Sestre so že odrasle – najmlajša, Mimi, je bila kot glasbena samoukinja sprejeta v liverpoolski Institute for Performing Arts Paula McCartneyja, kar je fantastičen uspeh. Za božič nam je tako sestavila pesem, s katero je najbolje opisala našo takratno situacijo: ona je bila študentka brez prebite pare, oče je igral sam sebi, Lenka se je edina veselila dedka Mraza, sestre so se kregale brez razloga, Danilo (op.a. igralkin brat) pa je bil slabe volje, ker jo to pač njegovo najbolj naravno stanje. Skratka, pesem je bila odlična, pravi hit. (smeh)

Pa saj vaš brat Danilo ni tak …
No, včasih ga res popolnoma spravimo ob živce, a nam je, ko se vsi skupaj zberemo, res zelo lepo, saj smo drugače kot čreda, izgubljena po vsem svetu. Lepo se imamo v Istri, prav zares, čeprav lani nismo bili vsi, saj je bila sestra Vanja v Avstraliji, Danilo pa je pričakoval otroka.

Kakšen pa je vaš odnos s sestrami?
Odličen, med sabo smo si različne, a smo si blizu, že odkar so se rodile. Vanja študira pravo, Nina se je vrgla v produkcijo, Mimi pa je kreativka. Oče Rade je trenutno na Reki, mama pa je na žalost že preminula. Nomadi smo. Priimek Šerbedžija na območju nekdanje Jugoslavije ne obstaja, če že, pa se tako piše le peščica. Na drugi strani pa je ta isti priimek zelo pogost v Gruziji, torej pri belih ciganih. Belih ciganih z modrimi očmi.

Kako je delati s svojo družino?
Ko smo skupaj delali film Osvoboditev Skopja, je bila to neverjetna izkušnja, ki nas je povezala še bolj, kot smo že bili. Danilo in Rade sta popolnoma nasprotna karakterja, saj je Rade strasten, cele noči ne bi spal, dopolnjeval bi scenarij in dodajal nove scene, Danilo pa v takšnih situacijah ostaja popolnoma hladen. Očeta na neki način vsakič znova postavi na trdna tla. Dobra ekipa smo. Za očeta sem še vedno majhna punčka, čeprav ima iz zakona z Lenko še tri hčerke, ki so od mene mlajše dvajset let. Zmeraj me opozarja: »Lucija, v posteljo moraš, pozno je,« medtem pa tri mlajše veselo hodijo naokrog. Mislim, da sem zanj še vedno najmlajši otrok. Tudi z Danilom sva si zelo blizu, vse si zaupava in si deliva tako lepe kot tudi malce manj lepe trenutke.

Kaj vas veže na Slovenijo? Tam ste veliko delali.
Res je, V Sloveniji sem veliko snemala, zato imam ogromno prijateljev med igralci in režiserji. Izjemno rada imam Jerneja Lorencija, saj je njegovo delo fenomenalno, res je talentiran, inteligenten in neverjetno domiseln. Največkrat grem na predstavo kar v Ljubljano, saj sem enostavno preveč vznemirjena, da bi čakala na trenutek, ko bo prišla v Zagreb.

Ste občutili krizo srednjih let?
Ne. Rodila sem se kot velika pozitivka in že takoj zmagala v težavnem prihodu na svet. Od takrat pa vse do danes se znam postaviti na noge in videti nekaj pozitivnega v vsaki, še tako krizni situaciji. Mama mi je velikokrat rekla: »Ti si kot mačka,« kar je res, rojena borka sem in najbolj od vsega se mi upira samopomilovanje. Sčasoma se tudi vedno bolj obračam k sebi – sicer sem še vedno za akcijo in druženja, včasih pa mi bolj od ljudi prija knjiga. Morda v teh letih tako pač je (smeh).

Veronika Ostojič
Fotografije: Filip Beusan



Preberi več >