INTERVJU: DAVID GARRETT

12.10.2018
Z nadarjenim nemškim glasbenikom, ki briše meje med Mozartom in Metallico, smo se se pogovarjali, malce preden je nastopil v ljubljanskih Stožicah. Ste vedeli, da je bil priljubljeni crossover izvajalec že prej dvakrat v Sloveniji?

David, violino ste brez kakršnegakoli učitelja začeli igrati že pri štirih letih. Kako je prišlo do tega in ali je šlo za 'ljubezen na prvi dotik'?
Moj dve leti starejši brat je takrat ravno začel z igranjem violine in kakor je v teh letih v navadi, sem hotel imeti vse, kar je imel on. Tako sem starše zanjo prosil še jaz, se je pa na koncu izcimilo tako, da brat zanjo ni pokazal pretiranega interesa, zato sem jo dobil jaz in se potem zelo hitro naučil igrati.  

Vaša glasbena pot se je razvijala z vrtoglavo hitrostjo. Pri sedmih letih ste že študirali na konzervatoriju v Lubecku, pri devetih ste imeli solo koncerte. Se spomnite svojih takratnih občutkov, ste sploh vedeli, kaj se vam dogaja?
Ne, pravzaprav ne zares. Vem samo, da se mi je vedno zdelo, da imam 'normalno' življenje, saj sem bil ves čas okrožen s podobnimi otroki, ki so imeli tako kot jaz ves svoj fokus usmerjen na glasbo, igranje določenega inštrumenta. Zraven so bili ves čas tudi številni izjemno priznani učitelji, okoli njih pa je bila – si lahko predstavljate – vedno velika množica mladih, željnih znanja. Ja, vse to se mi je zdelo popolnoma normalno, takšen je bil pač moj svet.

V enem od intervjujev ste povedali, da ste bili šokirani, ko ste kasneje poslušali svoje posnetke iz vašega otroškega obdobja, saj ste igrali tako dobro. Koliko je poleg talenta po vašem mnenju pomembna vaja?
Zelo je pomembna. Seveda moraš najprej imeti talent – pri igranju violine sta pomembna predvsem fizični talent ter dober glasbeni instinkt -, toda da tega lahko razviješ, moraš vaditi, in to veliko.

Ko ste bili mlajši, ste vadili sedem ur na dan. Je tudi danes tako?
Ne, sedaj ne vadim več toliko. Ko si mlajši in začenjaš z igranjem, je izjemno pomembno, da razviješ svoje tehnične sposobnosti za igranje, kasneje pa se stvari malce umirijo in toliko vaje ni več potrebne.

Se vam je, ker ste bili že od nekdaj vpeti v profesionalne glasbene vode, kdaj zazdelo, da ste 'zamudili' svoje otroštvo?
Določeni deli mojega otroškega življenja sicer verjetno res niso bili najbolj 'normalni', toda sam nisem pogrešal prav ničesar. Sedaj ko gledam nazaj, res ni šlo za 'običajno' otroštvo, toda takrat ko sem bil otrok, se mi je vse skupaj zdelo povsem normalno. To je vse, kar šteje.

Do 14. leta ste poslušali samo klasično glasbo, nato pa ste prišli v srednjo šolo, kjer ste 'zabredli' v pop in rock. Kaj ste najraje poslušali? Je imelo to obdobje velik vpliv na vašo nadaljnjo kariero?
To je bilo obdobje, ko sem, kar se glasbe tiče, postal izjemno radoveden, zanimati so me začele različne zvrsti, a takrat še nisem imel tako velikega vpliva na svoj glasbeni okus. Na moj nadaljnji karierni razvoj je bolj vplivalo obdobje, ko sem na Julliardu študiral glasbeno kompozicijo. Takrat se je moja perspektiva tega, kaj z inštrumentom lahko počnem, popolnoma spremenila.

Svoj umetniški talent ste podedovali po svoji mami, ameriški primabalerini Dove Garrett. Kljub temu vaša starša nista želela, da študirate na Julliardu. Zakaj ne oz. zakaj ste si vi tako zelo želeli oditi? V enem od intervjujev omenjate, da je bil vaš oče izjemno ambiciozen.
Mislim, da je bila težava v tem, da starša nista hotela, da sva oba z bratom daleč od doma, saj je tudi on takrat že študiral v ZDA. Verjetno me nista želela ves čas pogrešati, sam pa sem želel oditi predvsem zato, ker sem se želel znebiti njunega vpliva ter spoznati glasbenike svojih let. Sploh si ne znate predstavljati, kakšno olajšanje je bilo, ko sem prišel na Julliard in me kar naenkrat nihče več ni obravnaval kot čudežnega otroka …

V New Yorku ste delali tudi kot fotomodel in maneken. Kako ste se znašli v teh vodah in ali bi se, če ne bi bilo violine, torej najraje ukvarjali z manekenstvom?
Da sem si lahko plačal šolnino, sem imel poleg študija številne priložnostna dela, eno od njih pa je bilo tudi, da sem delal kot fotomodel in maneken. V tem sem kar užival, toda že od nekdaj mi je bilo jasno, da je zame glasbena pot edina prava, vse ostalo pa sem počel zato, da sem si to svojo pot lahko privoščil.

Poleg vašega neverjetnega talenta je dobro opažen tudi vaš edinstven slog oblačenja. Ali imate svojega stilista? Na kakšne kose oblačil sicer prisegate?
Ne, stilista nimam. Čez vsa ta leta se mi je pač nabralo veliko oblačil. Če sem iskren, oblekam ne namenjam pretirane pozornosti. Kaj bom oblekel, vedno izberem nekako po občutku in o tem ne razmišljam. Pravzaprav nikoli ne bi rekel, da imam dober stil. Ker sem veliko na poti, mi je pri oblačilih najpomembnejše udobje, vse ostalo pride zatem.

Bi se kot crossover violinist, če bi morali izbrati, odločili za rock ali klasično glasbo?
To je tako, kot bi moral izbrati med sluhom in vidom. Tako klasična kot rock glasba sta pomemben del mene in če bi moral izbrati, se ne bi mogel odločiti le za eno od njiju.

Violine so vaša velika strast. Ste tisto, za katero ste dvignili milijon dolarjev kredita, nato pa se vam je zlomila na šest delov, že preboleli?
Oh, ja (smeh). Škoda pravzaprav ni bila tako velika, kot se je zdelo, saj je bila violina kasneje restavrirana in je tudi potem zvenela zares neverjetno. Kljub temu sem bil ob tem dogodku zelo pretresen, zato sem se odločil, da jo bom prodal. Šlo je za vrhunsko violino in prepričan sem, da tisti, ki jo ima, v njej neverjetno uživa.

Ali ste že kdaj bili v Sloveniji?
Ja, dvakrat. Pred petnajstimi ali šestnajstimi leti sem imel koncert v Ljubljani. Od tega je res že dolgo, a se neverjetno dobro spomnim, saj je bilo občinstvo zelo entuziastično, poleg tega pa sem imel tudi kar nekaj časa in sem si lahko v miru ogledal staro mestno jedro, ki je zares čudovito. Drugič sem v Ljubljani skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije igral pred desetimi leti. Tudi takrat je bilo občinstvo zares izjemno, ljudje pa na vsakem koraku prijazni in gostoljubni.

Vse svoje življenje ste bili neverjetno uspešni. Ali je danes sploh še kaj kar vam predstavlja izziv?
Mislim, da moraš izzive iskati vsak dan. Če ne drugega, je izziv že to, da se vsak dan trudiš sprejeti dobre, produktivne odločitve, ki te vodijo bližje k cilju. Trdno verjamem v to, da moraš ves čas izzivati samega sebe, če bi hotel, pa bi verjetno res lahko dal vse štiri od sebe in le užival, toda pri ustvarjanju udobje ni dobra začetna točka.

Mateja Arnež
Preberi več >