INTERVJU: CAMILLE

13.04.2018
Leta 1978 rojena Camille Dalmais, ki svoj glas kleše že od malih nog, je ena najbolj prepoznavnih predstavnic sodobne francoske popularne glasbe v novem tisočletju. Dama, ki je pred nedavnim za skladbo Seeds s svoje zadnje plošče prejela nagrado za najboljši živi nastop Victoires de la Musique 2018, je prvo veliko pogodbo v svoji glasbeni karieri podpisala na začetku novega tisočletja, danes pa občinstvo po vsej Evropi osvaja že s petim albumom, poimenovanim OUÏ. Poleg doslednega solističnega ustvarjanja so za njeno popularnost zagotovo zaslužna tudi nekatera mednarodna sodelovanja, med drugimi tudi ustvarjanje z zasedbo Nouvelle Vague, ki je s svojevrstno reinterpretacijo skladb iz kanona rokovske, punk in druge popularne glasbe v veliki meri zaznamovala sodoben kakovostni pop. S pevko smo se pogovarjali pred njenim nastopom, ki bo 18. aprila v ljubljanskem Cankarjevem domu.



Bi pretiravali, če rečemo, da je glasba bistvo vašega življenja?
Ne. Že od nekdaj sem bila glasbenica. Že kot majhna deklica. Takrat sicer še nisem bila del zabavne industrije, sem pa pela. Od sedemnajstega leta naprej pa sem vedela, da želim biti pevka. Na vprašanje, kaj počnem v življenju, sem odgovarjala: pevka sem. Študirala sem sicer literaturo in politologijo, petja se pa nisem učila, sem popolna samoukinja. Pri 17 sem s fantom svoje sestrične, ki je bil basist, začela pisati pesmi in snemati prve demo skladbe. Štiri leta pozneje sem podpisala pogodbo z založbo Source Virgin in izdala album Le Sac Des Filles. Začela sem koncertirati in se razvijati kot glasbenica. Z nastopi na koncertih sem se veliko naučila in našla svojo pot. Moj drugi album, poimenovan Les Fil, je doživel velik uspeh, zato številni ljudje mislijo, da je to pravzaprav moj prvi album. Od takrat naprej sem posnela še nekaj albumov in sodelovala z različnimi umetniki z vseh glasbenih vetrov, denimo z Nouvelle Vague, z raznimi didžeji, hip hop izvajalci, jazzovskimi glasbeniki, producenti elektronske glasbe ... Glasba je zame sreča in zabava.

Vaš novi album se imenuje OUÏ. Zakaj da?
OUÏ pomeni različne reči. Pomeni da, pomeni biti slišan. To besedo sem izbrala, ker je sestavljena iz samih samoglasnikov. Francoščina je polna soglasnikov in včasih zveni kot kr tr mr nr. Francozi so znani po tem, da so 'proti vsemu'. Po tem, da pogosto rečejo ne. Protestirajo na ulicah proti temu in onemu. Jaz pa mislim, da moramo zgraditi nov način razmišljanja, novega duha v prostoru, kjer živimo, zato sem hotela reči da. V zadnjem času smo obkroženi s tolikšnim nasiljem. Upam, da se bodo razmere na tem področju izboljšale, nisem prepričana, a si tega resnično želim. Prav zato želim reči da, mislim, da je biti pozitiven najboljši način upora. Realističen, a pozitiven. Drugi pomen mojega OUÏ pa je biti slišan. Poslušati in slišati je najboljši način življenja v sožitju – in glasba je poslušanje. Ta album je tudi moj prvi, ki ga moj oče ne bo nikoli slišal. Umrl je leta 2012. Upam, da me skozi glasbo lahko sliši, kjerkoli že je.

Žiga Pucelj

Celoten intervju s Camille si preberite v aprilski številki Glossa.