ERIKA IN KLAUS MANN
Poglej galerijo
3 Fotografij
V takem okolju sta zakonca Thomas in Katia Mann, potomca stare nemške intelektualne družine ter judovskih intelektualcev in umetnikov, povila šest otrok, tri sinove in tri hčere. Prvi štirje, Erika, Klaus, Golo in Monika, so bili pisatelji, peti otrok, hči Elizabeth, je bila urednica in prevajalka, najmlajši Michael pa je bil glasbenik. Intelektualnemu duhu navkljub sta Thomas in Katia svojim otrokom pustila tudi nekaj 'okvarjenih' genov, ki so vsem skupaj otežili življenje. Oba starša sta izkusila istospolne nagibe, Katijina ljubeča povezanost z bratom dvojčkom pa se je, kot se je šepetalo, že nagibala h krvoskrunstvu. Je bila vsa ta zmešnjava kriva, da sta si kar dva njuna sinova, Klaus in Michael, v zrelih letih prezapleteno življenje skrajšala sama?
Najbolj znana potomca najslavnejšega nemškega pisatelja sta bila njegova prva dva otroka, leta 1905 rojena Erika in leto dni mlajši Klaus. Oče Thomas je bil sicer razočaran nad dejstvom, da je bil njegov prvorojeni otrok deklica, zato pa toliko bolj navdušen, ko mu je Katia povila dečka. Vendar se je nežni Klaus kmalu spremenil v veliko razočaranje, fantovska Erika pa je postala vir očetovega veselja. Oboževal je tudi najmlajšo hči Elisabeth in pri tem odkrito priznaval: »Če imaš šest otrok, ne moreš ljubiti vseh enako!« Klaus se je lotil popisovanja svojih misli, še preden se je naučil čvrsto držati svinčnik v rokah, svoja prva pisateljska 'dela' je narekoval Eriki. Pisanje je bilo od zgodnjih najstniških let zanj enako pomembno kot dihanje, potreba po izražanju je bila tako močna, da brez pisateljevanja ni znal živeti. Njegovo otroško navdušenje se je starejšim članom družine sicer zdelo pretirano in so ga – brez uspeha – skušali preusmeriti k drugim, po njihovem prepričanju za otroke primernejšim dejavnostim.
Erika in Klaus sta bila ves čas tesno povezana. Marsikdaj so jima rekli, da sta kot dvojčka, in vse dokler čez nekaj let niso prišli na svet drugi bratci in sestrice, sta bila sama sebi popolna družba. V prvem desetletju njunega življenja, ko si Mannovi še niso kupili velike hiše, sta si delila tudi sobo in si v njej za zaprtimi vrati ustvarjala lastni domišljijski svet z zgodbami, igrami in s šalami. Malce sta verjetno nehote posnemala tudi očitno navezanost med njuno materjo in njenim bratom dvojčkom, po katerem je Klaus dobil ime. Bratec in sestrica sta razvila tudi tiho medsebojno sporazumevanje, ne starši ne bratje in ne sestre se niso nikoli mogli vriniti med njiju. Če nista čepela v sobi, sta se potikala po bližnjih parkih in se pogovarjala v svojem skrivnostnem jeziku. Rada sta ponagajala bratom in sestram, jih pogosto strašila, s precej krutimi šalami sta si večkrat tudi privoščila služinčad. Do nikogar nista bila prav prizanesljiva, na tramvaju sta si, navidezno ne meneč se za druge, pripovedovala strašljive zgodbe o umorjenih živali in izginulih ljudeh. Nepoučeni so bili zaradi Erikinega deškega videza prepričani, da sta brata. Na Erikino pobudo sta v poznih najstniških letih s skupino prijateljev ustanovila amatersko gledališče, ki je v treh letih delovanja ustvarilo osem predstav, Klaus pa je pod psevdonimom objavil tudi svoje prvo delo, naslovljeno Die Weltbühne. V enem izmed poznejših romanov, v Escape to Life, ki sta ga z Eriko skupaj napisala in izdala leta 1939, sta priznala, da je bila njuna mladost 'magična' in samo njuna.
V letih po prvi svetovni vojni je zavladala gospodarska in družbena kriza. Klaus se je potikal po münchenskih in berlinskih kabaretih in barih ter svoja doživetja zapisoval v dnevnik. Za kratek čas si je našel redno službo gledališkega kritika, vendar je že kmalu dal odpoved in se dokončno odločil za klateško življenje svobodnega pisatelja. Pisal je kratke zgodbe, poezijo in kabaretne pesmi, medtem pa je Erika v Hamburgu, Berlinu in Münchnu študirala igralstvo ter začela nastopati v gledališčih v Berlinu in Bremnu. Leta 1924 se je Klaus zaljubil v igralko Pamelo Wedekind, hči znanega dramatika Franka Wedekinda. Z njo se je zaročil kljub temu, da se je zapletla v površno razmerje z Eriko. Zgodbo in svoja občutenja je Klaus popisal v svojem prvem odrskem delu, naslovljenem Anja in Ester. Pripoved o lezbični zvezi dveh deklet v popravnem domu so odigrali kar Erika, Pamela in Klaus sami. Na turneji po Nemčiji so doživljali zgražanje, saj je bila istospolna usmerjenost v tistih časih še tabuizirana. Klaus se je s Pamelo kmalu razšel in napisal svoje prvo resno književno delo Der fromme Tanz. Knjiga velja za prvo v Nemčiji s homoseksualno tematiko, v njej pa je odkrito priznal svoja nagnjenja, ki jih je odkril pri šestnajstih, ko se je navezal na enega izmed sošolcev in z njim doživel prvo ljubezensko izkušnjo. Strastno raziskovanje življenja je mladega avtorja čez čas zaneslo v Pariz, kjer se je literarno izklesal in se politično angažiral s pisanjem o položaju mlade duhovne Evrope.
Leta 1927 sta z Eriko odpotovala v ZDA, kjer sta kot literarna dvojčka Mann več mesecev gostovala po številnih univerzah, nato pa sta si vzela skoraj leto dni še za pot okoli sveta. Erika se je leta 1926 poročila s soigralcem v gledališču Gustafom Gründgensom (ta je Klausu pozneje služil kot model za roman Mefisto (Mephisto), v katerem je obsodil Gustafovo sodelovanje z nacisti), po ločitvi leta 1929 pa je skupaj z bratom zaplavala v istospolno usmerjene vode. Posnela je tudi prvi javno predvajani lezbični film – Mädchen in Uniform. Dekleta v uniformi, so dosegla kultni status in se okitila z nagradami v Cannesu in na Japonskem. Zapletla se je še v več lezbičnih ljubezenskih zvez, obdobje pa opisala kot strastno spolno izkušnjo z dodatkom močnega intelektualnega naboja. V njeni biografiji iz tistih let preseneča podatek, da je napisala celo nekaj knjig za otroke, s Klausom pa sta izdala tudi knjigo o potovanju okoli sveta Rundherum. Kako živahno je Erika, v nasprotju z bratom, dojemala življenje, priča podatek, da se je leta 1931 udeležila avtomobilske dirke 10.000 kilometrov po južni Evropi in … zmagala.
V odgovor na prebujajoči se nacizem sta Erika in Klaus ustanovila satirični kabaret Die Pfeffermühle, Mlinček za poper, v katerem sta uprizarjala kar svoja, večinoma izjemno ostra protinacistično usmerjena besedila. Posledica: ko so na oblast prišli nacisti, sta morala oba zapustiti domovino. Klaus se je na kratko zadržal v Parizu in Amsterdamu, kjer je izdajal revijo, za katero so pisali prodorni pisci najrazličnejših nazorov, od Jeana Cocteaua do Alberta Einsteina in Leva Trockega. Odpotoval je tudi do Moskve in si pod vtisom tamkajšnjega političnega utripa zamislil lastni politični program. Poimenoval ga je socialistični humanizem ali socialno usmerjena družba s poudarkom na skrbi za (razvoj) posameznika. Ker mu je nacistični režim odvzel državljanstvo, je prevzel češkoslovaški potni list. Celotna družina Mann se je na pragu druge svetovne vojne zbrala v Zürichu, kjer je bil Die Pfeffermühle v hotelu Hirschen kot najbolj znan protinacistični kabaret vedno poln nemških političnih izgnancev. Erika se je v tem času drugič poročila, zakon s homoseksualnim angleškim pesnikom Wystanom Hughom Audenom pa je bil zgolj pretveza, da si je Erika lahko priskrbela angleško državljanstvo. S soprogom nista nikoli živela skupaj, čeprav sta ostala poročena vse do njene smrti. Nazadnje se je družina Mann pred nacistično nevarnostjo zatekla še v ZDA. Klaus in Erika sta tudi tam oživila svoj kabaret, Klaus je izdal svoj šesti in najznamenitejši roman, delo Mefisto, temu pa je sledil Der Vulkan, ki velja za najboljši roman o nemških izgnancih v času druge svetovne vojne. Mefista si v tistem obdobju ni upal izdati niti en sam nemški založnik, še huje, v Nemčiji niti po vojni ni izšlo niti eno delo Klausa Manna.
V Evropo sta se brat in sestra vrnila poročat o španski državljanski vojni kot dopisnika za različne ameriške in angleške časopise, Erika pa je mimogrede še v angleščini napisala knjigo School for Barbarians, v kateri je opisala grozljiv nacistični šolsko-prevzgojni sistem. Dopisnikovala sta tudi med drugo svetovno vojno, Klaus si je pridobil tudi ameriško državljanstvo, se javil v vojsko in služil v Italiji. Po vojni je Erika iz domovine za ameriške medije poročala o povojni Nemčiji in pripravah na nüremberški proces. Kljub vsej dokazani predanosti 'pravi strani' pa sta tako Klaus kot Erika postala tarča preiskave FBI o njunih političnih prepričanjih in istospolni usmerjenosti. To je bil verjetno tudi eden izmed razlogov, da se je Klaus, ki je bil pri dobrih štiridesetih letih še vedno finančno večinoma odvisen od očeta, pa tudi od drog – hašiša, morfija in kokaina – vrnil v Evropo. Prvi poskus samomora še v ZDA je nakazoval njegovo temačno razpoloženje, nekaj mesecev se je izgubljeno potikal po Evropi, se tu in tam ustavil pri katerem izmed prijateljev, nato pa se je leta 1949 umaknil v Cannes, da bi se lotil novega romana. Mučila ga je huda depresija, ki so jo še okrepili težavne politične razmere v svetu, moreča hladna vojna, ki ni puščala prostora za intelektualno neodvisnost, in dušeča intimna razmerja. Njegovi zapisi, ki so nastali v zadnjih mesecih njegovega življenja, pričajo, da je bil povsem na tleh. Že dalj časa mu pisateljevanje ni šlo od rok in tako je nekega majskega dne obupan vzel prevelik odmerek uspavalnih tablet. Po štiriindvajsetih urah kome je 21. maja umrl v bolnišnici. Star je bil 42 let. Staršev na pogreb ni bilo, izmed bratov in sester pa ga je na zadnjo pot pospremil le najmlajši Michael. Nečak Frido je odnos Mannovih do stričevega samomora opisal z besedami: »Za družino je bilo značilno, da so ustvarjali tabuje. Kot osemletnik sem slišal, da je stric umrl zaradi odpovedi srca. Šele čez sedem let sem si o stričevi smrti upal povprašati mamo. Bila je šokirana, da nisem vedel za samomor.« Eriko je bratov samomor silovito potrl, saj se je čutila odgovorno za njegovo smrt, poleg tega pa se že dolgo nista videla. Umaknila se je iz umetniških krogov in se leta 1952, tudi zaradi McCarthyjevega preganjanja, s starši dokončno vrnila v Švico in začela delati kot očetova pomočnica. Po Thomasovi smrti je urejala očetovo in bratovo književno zapuščino, in to vse do svoje smrti leta 1969. Pestile so jo napredujoča atrofija mišic ter kronične bolečine v kosteh in glavi, njeno razpoloženje je nihalo, bila je prepirljiva in zagrenjena. Umrla je leta 1969 v Zürichu zaradi možganskega tumorja, stara 63 let. Pokopali so jo ob očetu, ki ji je pogosto pravil 'moj nadarjeni otrok'. A očetovi senci navkljub sta tako Erika kot Klaus postala prepoznavna in 'resno vzeta' pisatelja in politična vizionarja, njuna literarna zapuščina pa niti s časom ni izgubila svojega sijaja.
Najbolj znana potomca najslavnejšega nemškega pisatelja sta bila njegova prva dva otroka, leta 1905 rojena Erika in leto dni mlajši Klaus. Oče Thomas je bil sicer razočaran nad dejstvom, da je bil njegov prvorojeni otrok deklica, zato pa toliko bolj navdušen, ko mu je Katia povila dečka. Vendar se je nežni Klaus kmalu spremenil v veliko razočaranje, fantovska Erika pa je postala vir očetovega veselja. Oboževal je tudi najmlajšo hči Elisabeth in pri tem odkrito priznaval: »Če imaš šest otrok, ne moreš ljubiti vseh enako!« Klaus se je lotil popisovanja svojih misli, še preden se je naučil čvrsto držati svinčnik v rokah, svoja prva pisateljska 'dela' je narekoval Eriki. Pisanje je bilo od zgodnjih najstniških let zanj enako pomembno kot dihanje, potreba po izražanju je bila tako močna, da brez pisateljevanja ni znal živeti. Njegovo otroško navdušenje se je starejšim članom družine sicer zdelo pretirano in so ga – brez uspeha – skušali preusmeriti k drugim, po njihovem prepričanju za otroke primernejšim dejavnostim.
Erika in Klaus sta bila ves čas tesno povezana. Marsikdaj so jima rekli, da sta kot dvojčka, in vse dokler čez nekaj let niso prišli na svet drugi bratci in sestrice, sta bila sama sebi popolna družba. V prvem desetletju njunega življenja, ko si Mannovi še niso kupili velike hiše, sta si delila tudi sobo in si v njej za zaprtimi vrati ustvarjala lastni domišljijski svet z zgodbami, igrami in s šalami. Malce sta verjetno nehote posnemala tudi očitno navezanost med njuno materjo in njenim bratom dvojčkom, po katerem je Klaus dobil ime. Bratec in sestrica sta razvila tudi tiho medsebojno sporazumevanje, ne starši ne bratje in ne sestre se niso nikoli mogli vriniti med njiju. Če nista čepela v sobi, sta se potikala po bližnjih parkih in se pogovarjala v svojem skrivnostnem jeziku. Rada sta ponagajala bratom in sestram, jih pogosto strašila, s precej krutimi šalami sta si večkrat tudi privoščila služinčad. Do nikogar nista bila prav prizanesljiva, na tramvaju sta si, navidezno ne meneč se za druge, pripovedovala strašljive zgodbe o umorjenih živali in izginulih ljudeh. Nepoučeni so bili zaradi Erikinega deškega videza prepričani, da sta brata. Na Erikino pobudo sta v poznih najstniških letih s skupino prijateljev ustanovila amatersko gledališče, ki je v treh letih delovanja ustvarilo osem predstav, Klaus pa je pod psevdonimom objavil tudi svoje prvo delo, naslovljeno Die Weltbühne. V enem izmed poznejših romanov, v Escape to Life, ki sta ga z Eriko skupaj napisala in izdala leta 1939, sta priznala, da je bila njuna mladost 'magična' in samo njuna.
V letih po prvi svetovni vojni je zavladala gospodarska in družbena kriza. Klaus se je potikal po münchenskih in berlinskih kabaretih in barih ter svoja doživetja zapisoval v dnevnik. Za kratek čas si je našel redno službo gledališkega kritika, vendar je že kmalu dal odpoved in se dokončno odločil za klateško življenje svobodnega pisatelja. Pisal je kratke zgodbe, poezijo in kabaretne pesmi, medtem pa je Erika v Hamburgu, Berlinu in Münchnu študirala igralstvo ter začela nastopati v gledališčih v Berlinu in Bremnu. Leta 1924 se je Klaus zaljubil v igralko Pamelo Wedekind, hči znanega dramatika Franka Wedekinda. Z njo se je zaročil kljub temu, da se je zapletla v površno razmerje z Eriko. Zgodbo in svoja občutenja je Klaus popisal v svojem prvem odrskem delu, naslovljenem Anja in Ester. Pripoved o lezbični zvezi dveh deklet v popravnem domu so odigrali kar Erika, Pamela in Klaus sami. Na turneji po Nemčiji so doživljali zgražanje, saj je bila istospolna usmerjenost v tistih časih še tabuizirana. Klaus se je s Pamelo kmalu razšel in napisal svoje prvo resno književno delo Der fromme Tanz. Knjiga velja za prvo v Nemčiji s homoseksualno tematiko, v njej pa je odkrito priznal svoja nagnjenja, ki jih je odkril pri šestnajstih, ko se je navezal na enega izmed sošolcev in z njim doživel prvo ljubezensko izkušnjo. Strastno raziskovanje življenja je mladega avtorja čez čas zaneslo v Pariz, kjer se je literarno izklesal in se politično angažiral s pisanjem o položaju mlade duhovne Evrope.
Leta 1927 sta z Eriko odpotovala v ZDA, kjer sta kot literarna dvojčka Mann več mesecev gostovala po številnih univerzah, nato pa sta si vzela skoraj leto dni še za pot okoli sveta. Erika se je leta 1926 poročila s soigralcem v gledališču Gustafom Gründgensom (ta je Klausu pozneje služil kot model za roman Mefisto (Mephisto), v katerem je obsodil Gustafovo sodelovanje z nacisti), po ločitvi leta 1929 pa je skupaj z bratom zaplavala v istospolno usmerjene vode. Posnela je tudi prvi javno predvajani lezbični film – Mädchen in Uniform. Dekleta v uniformi, so dosegla kultni status in se okitila z nagradami v Cannesu in na Japonskem. Zapletla se je še v več lezbičnih ljubezenskih zvez, obdobje pa opisala kot strastno spolno izkušnjo z dodatkom močnega intelektualnega naboja. V njeni biografiji iz tistih let preseneča podatek, da je napisala celo nekaj knjig za otroke, s Klausom pa sta izdala tudi knjigo o potovanju okoli sveta Rundherum. Kako živahno je Erika, v nasprotju z bratom, dojemala življenje, priča podatek, da se je leta 1931 udeležila avtomobilske dirke 10.000 kilometrov po južni Evropi in … zmagala.
V odgovor na prebujajoči se nacizem sta Erika in Klaus ustanovila satirični kabaret Die Pfeffermühle, Mlinček za poper, v katerem sta uprizarjala kar svoja, večinoma izjemno ostra protinacistično usmerjena besedila. Posledica: ko so na oblast prišli nacisti, sta morala oba zapustiti domovino. Klaus se je na kratko zadržal v Parizu in Amsterdamu, kjer je izdajal revijo, za katero so pisali prodorni pisci najrazličnejših nazorov, od Jeana Cocteaua do Alberta Einsteina in Leva Trockega. Odpotoval je tudi do Moskve in si pod vtisom tamkajšnjega političnega utripa zamislil lastni politični program. Poimenoval ga je socialistični humanizem ali socialno usmerjena družba s poudarkom na skrbi za (razvoj) posameznika. Ker mu je nacistični režim odvzel državljanstvo, je prevzel češkoslovaški potni list. Celotna družina Mann se je na pragu druge svetovne vojne zbrala v Zürichu, kjer je bil Die Pfeffermühle v hotelu Hirschen kot najbolj znan protinacistični kabaret vedno poln nemških političnih izgnancev. Erika se je v tem času drugič poročila, zakon s homoseksualnim angleškim pesnikom Wystanom Hughom Audenom pa je bil zgolj pretveza, da si je Erika lahko priskrbela angleško državljanstvo. S soprogom nista nikoli živela skupaj, čeprav sta ostala poročena vse do njene smrti. Nazadnje se je družina Mann pred nacistično nevarnostjo zatekla še v ZDA. Klaus in Erika sta tudi tam oživila svoj kabaret, Klaus je izdal svoj šesti in najznamenitejši roman, delo Mefisto, temu pa je sledil Der Vulkan, ki velja za najboljši roman o nemških izgnancih v času druge svetovne vojne. Mefista si v tistem obdobju ni upal izdati niti en sam nemški založnik, še huje, v Nemčiji niti po vojni ni izšlo niti eno delo Klausa Manna.
V Evropo sta se brat in sestra vrnila poročat o španski državljanski vojni kot dopisnika za različne ameriške in angleške časopise, Erika pa je mimogrede še v angleščini napisala knjigo School for Barbarians, v kateri je opisala grozljiv nacistični šolsko-prevzgojni sistem. Dopisnikovala sta tudi med drugo svetovno vojno, Klaus si je pridobil tudi ameriško državljanstvo, se javil v vojsko in služil v Italiji. Po vojni je Erika iz domovine za ameriške medije poročala o povojni Nemčiji in pripravah na nüremberški proces. Kljub vsej dokazani predanosti 'pravi strani' pa sta tako Klaus kot Erika postala tarča preiskave FBI o njunih političnih prepričanjih in istospolni usmerjenosti. To je bil verjetno tudi eden izmed razlogov, da se je Klaus, ki je bil pri dobrih štiridesetih letih še vedno finančno večinoma odvisen od očeta, pa tudi od drog – hašiša, morfija in kokaina – vrnil v Evropo. Prvi poskus samomora še v ZDA je nakazoval njegovo temačno razpoloženje, nekaj mesecev se je izgubljeno potikal po Evropi, se tu in tam ustavil pri katerem izmed prijateljev, nato pa se je leta 1949 umaknil v Cannes, da bi se lotil novega romana. Mučila ga je huda depresija, ki so jo še okrepili težavne politične razmere v svetu, moreča hladna vojna, ki ni puščala prostora za intelektualno neodvisnost, in dušeča intimna razmerja. Njegovi zapisi, ki so nastali v zadnjih mesecih njegovega življenja, pričajo, da je bil povsem na tleh. Že dalj časa mu pisateljevanje ni šlo od rok in tako je nekega majskega dne obupan vzel prevelik odmerek uspavalnih tablet. Po štiriindvajsetih urah kome je 21. maja umrl v bolnišnici. Star je bil 42 let. Staršev na pogreb ni bilo, izmed bratov in sester pa ga je na zadnjo pot pospremil le najmlajši Michael. Nečak Frido je odnos Mannovih do stričevega samomora opisal z besedami: »Za družino je bilo značilno, da so ustvarjali tabuje. Kot osemletnik sem slišal, da je stric umrl zaradi odpovedi srca. Šele čez sedem let sem si o stričevi smrti upal povprašati mamo. Bila je šokirana, da nisem vedel za samomor.« Eriko je bratov samomor silovito potrl, saj se je čutila odgovorno za njegovo smrt, poleg tega pa se že dolgo nista videla. Umaknila se je iz umetniških krogov in se leta 1952, tudi zaradi McCarthyjevega preganjanja, s starši dokončno vrnila v Švico in začela delati kot očetova pomočnica. Po Thomasovi smrti je urejala očetovo in bratovo književno zapuščino, in to vse do svoje smrti leta 1969. Pestile so jo napredujoča atrofija mišic ter kronične bolečine v kosteh in glavi, njeno razpoloženje je nihalo, bila je prepirljiva in zagrenjena. Umrla je leta 1969 v Zürichu zaradi možganskega tumorja, stara 63 let. Pokopali so jo ob očetu, ki ji je pogosto pravil 'moj nadarjeni otrok'. A očetovi senci navkljub sta tako Erika kot Klaus postala prepoznavna in 'resno vzeta' pisatelja in politična vizionarja, njuna literarna zapuščina pa niti s časom ni izgubila svojega sijaja.
Sorodni članki
Preberi več >
Preberi več >