Preberi več >
BRONJA ŽAKELJ: "VŠEČ MI JE, KAKO BESEDE ZAZVENIJO ENA ZRAVEN DRUGE."
»Kdaj točno sem se v pisanje zaljubila, ne vem, zdi se mi, da že od nekdaj preprosto rada pišem in uživam v ustvarjanju novega. Všeč mi je, kako besede zazvenijo ena zraven druge, kako se zlijejo v stavek in kakšen je njihov učinek, ko jim v stavku premešaš red. To je zame igra, ki sem se jo že od nekdaj rada igrala, sem se pa vedno upirala svoji mami, ki je od mene vsako soboto hotela imeti spis. Najtežje je bilo, ko je pred menoj odprla Zgodovino umetnosti 1, 2 ali 3, pokazala sliko ženskega obraza in rekla: 'Napiši mi nekaj o njej, samo ne, kakšne barve so njene oči, usta in lasje,'« o svojih pisateljskih začetkih in spominih na mamo začne pripovedovati Bronja, ki je pred kratkim izdala romaneskni prvenec Belo se pere na devetdeset. »V njem svojo zgodbo pripovedujem mami, ki sem jo izgubila pri štirinajstih. Govorim o svojem otroštvu v sedemdesetih in osemdesetih letih, o času Bojana Križaja in dokolenk z luknjicami, pa tudi o ljubezni in izgubah, saj je moje življenje po mamini smrti povsem spremenilo svoj tok. Po enem mesecu od izida knjige gremo že v ponatis, kar me izjemno veseli,« je navdušena Bronja, ki je tako kot njena mama zbolela za rakom, ko se ji je ta nedavno drugič ponovil, pa je zdravljenje potekalo brez kemoterapij. »Projekt 'napiši knjigo' je bil dolgo napisan na moji to-do listi, in sicer nekje med 'nabrusi nože' in 'popravi dežnik'. Knjigo mi je končno uspelo napisati, noži pa so še vedno topi,« v smehu pove po izobrazbi diplomirana novinarka, ki dela v bančništvu.
Celoten pogovor z Bronjo Žakelj ter ostalimi slovenskimi pisateljicami si preberite v aktualni številki Glossa.
Celoten pogovor z Bronjo Žakelj ter ostalimi slovenskimi pisateljicami si preberite v aktualni številki Glossa.
