ANA KARIĆ IN RADKO POLIČ

Ana Karić in Radko Polič sta tista igralca, katerih obraz, glas in stas je pred dvema desetletjema še kako dobro poznal vsak ljubitelj filma. Jugoslovanske kinematografije si pač brez njiju skorajda nismo mogli predstavljati. Potem pa ju na platnu kar na lepem ni bilo več, vse dokler ni hrvaški režiserski debitant Igor Mirković posnel filma Nočne ladje (Noćni brodovi), ki ga prvega marca pričakujemo tudi na naših platnih. Tem za pogovor bi bilo tudi brez tega prvenca o najstniški ljubezni dveh sedemdesetletnikov na pretek. In res se je pogovor najpogosteje sukal okoli ljubezni. To pa niti ne preseneča, saj igralski par, ki je film 'ustvaril', že vse, odkar je padla zadnja klapa, išče nove načine umetniškega spraševanja o tej najpomembnejši stvari na svetu. Bila je tema lanskega literarnega performansa v Ljubljani, z njo se ukvarjata tudi dve predstavi, ki ju pravkar pripravljata. Ana Karić in Radko Polič o ljubezni vesta res veliko …

Kot otrok sedemdesetih se vaju spominjam po številnih filmih, potem pa, kot da sta oba preprosto izginila iz filmskega sveta.
Ana Karić: Sama nisem več čakala na veliko filmsko vlogo, bila sem prepričana, da je nikoli več ne bom dobila. To pa me niti ni žalostilo, zavedam se, da smo preprosto premajhna država in premajhna kinematografija, naši režiserji pa se večinoma ukvarjajo z mladimi ljudmi. Pri mojih letih ste na platnu lahko samo mama, soseda ali babica, kar je v redu, nimam nič proti, če je le vloga dobra. Toda tudi takšnih vlog ni, vsaj meni jih niso ponujali. Bila sem izjemno presenečena, ko sta se dva mlada človeka, Elvis Bošnjak, ki je dal idejo za film, in režiser Igor Mirković, pojavila s sijajnim scenarijem za film Nočne ladje. To je zgodba o ljubezni dveh ljudi, brez patetike, a vendarle narejena z zanosom. Igor se je znal pošaliti, da je to najstniški film, ker govori o ljubezni, kakršno bi lahko doživeli tudi mladi ljudje.
Radko Polič: Moja zgodba je malo drugačna od Anine. Jaz točno vem, od kdaj nisem več na filmskem platnu. Od leta 1991, ko je razpadla nekdanja država. Sprva sem bil celo zmeden, ker sem do takrat veliko delal, en film do dva na leto, potem pa – nič. In ta nič je trajalo zelo dolgo, vse do klica Žike Pavlovića, ko sem dobesedno metal kocko, ali naj privolim v snemanje ali ne. In kocka je odločila, nazadnje pa je ta film, Država mrtvih, napol končal v bunkerju – na Hrvaškem ga niso prikazali, v Sloveniji pa se je odvrtel le na enem samem festivalu. Poleg tega sem imel le še eno manjšo vlogo v slovenskem filmu – in to je bilo v dvajsetih letih vse. Potem pa – nenadoma se je pojavil Mirkovićev scenarij. Ko me je poklical, je bilo prvo vprašanje, ki sem mu ga postavil, ali gre za vojni film. Odgovoril je, da ne, jaz pa sam mu odvrnil: »E, potem se pa lahko pogovarjava!« Ko sem začel brati scenarij, sem se zavedel, da gre za nekaj fantastičnega. Dobro napisana, preprosta zgodba – vanjo sem se zaljubil na prvi pogled!

Je Igor Mirković že od začetka vedel, da sta prav vidva pravi par za njegov film?
Ana Karić: Ne, jaz dolgo časa niti nisem bila v ožjem izboru.
Radko Polič: Igor je imel v mislih tri igralke, jaz pa sem mu že na začetku rekel, da v Zagrebu za to vlogo vidim samo Ano Karić. Odgovoril je, da noče zagrebške igralke, in se še sam lotil iskanja, od Reke prek Sarajeva do Beograda. Nazadnje me je le poklical in mi dejal, da ima igralko in da bom zelo presenečen.
Ana Karić: A ne, rekel je, da ima igralko, s katero boš poskusil. Takrat še nisem dobila vloge!
Radko Polič: Bilo me strah, katero je izbral, ker mi je bila vloga tako zelo všeč, vedel pa sem, da če med nama ne bo 'kemije' ...
Ana Karić: To je pač take vrste film. Ni režiserja, ki bi ustvaril dober film, če odnos med glavnima igralcema ne funkcionira. Tako kot pri Najinih mostovih.
Radko Polič: Kar odleglo mi je, ko sem izvedel, da je poklical Ano Karić, in že po komaj nekaj minutah prve vaje sem sam sebi rekel: 'Ali Ana ali nobena.' Igor pa je dvomil, mučil se je s to odločitvijo.
Ana Karić: Igor si je ogledal moje gledališke predstave in to me je kar malo začudilo, saj naši filmski režiserji ne hodijo prav pogosto v teater. Rekel mi je, da se mu zdim premlada za vlogo, da sem pre...
Radko Polič: … lepa!
Ana Karić: ... glamurozna in da imam preveč energije. (smeh) Presežek energije ni nikoli odveč – lahko ga je zmanjšati! Vsak dan smo delali, imeli smo poskusna snemanja ...
Radko Polič: In potem sem končno na glas povedal tisto, kar sem si mislil že od začetka: 'Ali Ana ali nobena druga!' Na srečo je Mirković to dojel.
Ana Karić: To je zanimivo: po navadi se moške vloge zelo hitro razdelijo, okoli ženskih pa je vedno veliko premišljevanja. Tako da se meni to niti ni zdelo nenavadno.

Za Igorja Mirkovića je to dolgometražni igrani prvenec, zato ne preseneča, da je bil zelo previden pri svojih odločitvah.
Radko Polič: Potem pa naleti na naju dva! Moram priznati, da nikoli nisem bil tako rad s kom v kadru kot prav z Ano v tem filmu. Takšno sodelovanje se ti, mislim, zgodi morda enkrat v življenju. Tako kot je rekla Ana, kako je mislila, da nikoli več ne bo posnela filma, tako sem se tudi jaz kdaj ujel pri razmišljanju – ali je to to, ali nikoli več ne bom dobil 'poštene' filmske vloge? In potem pridejo Nočne ladje, kot da je sam Bog poslal scenarij in naju nagradil za vsa ta leta nesnemanja.

Ste zadovoljni s končnim rezultatom?
Radko Polič: Nikoli ne veste, kakšen bo nazadnje film, toda ves čas snemanja sem imel občutek, da ne moremo narediti napake. Seveda, končnega rezultata ne morete predvideti, niso pomembni samo igralci, tu je tudi režija, pa montaža ... Seveda lahko tudi režiser naredi napako, toda če je Mirković tu kaj zgrešil, ga bom ubil! (smeh)
Ana Karić: Imeli smo šestintrideset dni snemanja, vsak dan smo delali najmanj dvanajst ur. Neverjetno naporno snemanje: jaz sem odhajala na infuzije, Radko je bil zelo bolan, snemal je s temperaturo štirideset stopinj. Toda gledalcev ne zanima, kako se v tako malo delovnih dneh posname film, oni želijo le dober izdelek. Pravzaprav je neverjetno, da je nama pri teh letih uspelo posneti ta film. Skoraj nenehno sva v kadru in če se nama ne bi zgodila to igralsko prepoznavanje in ta bližina, ne bi zdržala, preprosto bi se zlomila.
Radko Polič: Če ne bi bilo Ane, tega filma ne bi bilo! Jaz ga prvi brez nje ne bi uspel posneti. Ana me je s svojo energijo, svojim znanjem in z mirnostjo vodila skozi set.

V javnosti se že šušlja, da bodo Nočne ladje res poseben film, kot da je ljubezen rezervirana le za tiste pod petintrideset …
Ana Karić: To ni samo problem naše družbe. Morda je pri nas vse skupaj le bolj poudarjeno, ker so pri nas starejši ljudje pač po pravilu revni. Ne glede na to, kakšno kariero imajo za sabo, ne glede na to, ali so bili profesorji, igralci ali znanstveniki, ko gredo v pokoj, končajo na robu družbe. Danes je čas lepote, mladosti, silikona in denarja. To celo ni več čas erotike, pač pa samo seksa. Zaradi tega upam, da je v našem filmu tudi erotika, ne glede na leta glavnih igralcev.
Radko Polič: Upam, da smo uspeli pokazati, da tudi ljudje pri sedemdesetih čutijo enako kot mladi ljudje.

Morda pa je ta film res nekakšen mali čudež?
Ana Karić: Režiser Ivica Buljan, ki me zalaga s knjigami, mi vsake toliko prinese nekaj naslovov, naj jih preberem. Prav pred začetkom snemanja Nočnih ladij mi je prinesel roman Doris Lessing Love, Again o ženski približno mojih let, ki je mama, babica, uspešna producentka ter vdova in nikoli ni niti pomislila, niti pričakovala, da bi se ji lahko zgodilo 'nekaj'. Roman je neverjetno razburljiv, ker se glavna junakinja zaljubi. Napisan je odlično, dobesedno drhtela sem, ko sem ga brala in začenjala verjeti, da je nekaj takega mogoče. Mesec ali dva pozneje se je pojavil Mirković, jaz pa sem dobila priložnost doživeti prav to stanje. Tudi jaz se zaljubim, ne seveda v Radka, pač pa v njegov lik, v Jakova. Kot da mi je vse skupaj Bog poslal, najprej roman, da me pripravi, potem pa še film, skozi katerega sem doživela to vznemirjenje.

Ljubezenska tematika vama je očitno usojena. Po snemanju Nočnih ladij je namreč sledil literarni performans Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana.
Radko Polič: Naredila sva performans, čeprav ne maram te besede, na podlagi poezije Tomaža Šalamuna, za njegov sedemdeseti rojstni dan. In napravila mali čudež. Jaz sem imel neko dolgo pesem, Ana pa je, ne da bi vedela, katero pesem bom izvedel jaz, izbrala štiri pesmi.
Ana Karić: Pomembno je poudariti, da to ni bilo klasično govorjenje poezije, pač pa scensko, teatrsko postavljen ljubezenski odnos moškega in ženske.
Radko Polič: Te štiri pesmi, ki jih je Ana izbrala, s to mojo, edino, so ustvarile neverjeten in neponovljiv spoj. Vsakič, ko sem izgovoril verz, ki se ponavlja, Ubil te bom in pojedel tvoje srce, je Ana povedala eno izmed svojih pesmi. Še zdaj gredo skozme mravljici.
Ana Karić: Nekaj se je preprosto 'zgodilo' ... Nekateri v publiki so jokali. Radkov in moj izbor pesmi ni bil določen, a je imel učinek, kot da je skrbno in premišljeno narejen.
Radko Polič: Šalamun je rekel, da se mu je šele drugič v življenju zgodilo, da so se mu orosile oči, ko je poslušal svoje pesmi.

Ali zdaj, ko sta povem prepričana, da se tako človeško kot profesionalno izjemno dobro ujameta, pripravljata še kašen skupni projekt?
Radko Polič: Po tej neverjetni izkušnji sem dobil idejo in poslal sporočilo Ani: 'Narediva najboljšo predstavo najinega življenja z Ivico Buljanom.' Nato se je začelo iskanje primernega teksta, teksta za dva igralca, in zdaj smo v fazi ugotavljanja, ali smo dobro izbrali.
Ana Karić: Dogovorjeno je, da narediva dve predstavi zapored, z dvema različnima režiserjema. Eno izmed teh dveh predstav bo režiral Ivica Buljan, ki je tudi našel besedilo Petra Handkeja po Marguerite Duras, drugi projekt pa temelji na Ionescu, na njegovem Deliriju v dvoje. Vse pa se je začelo z enim samim sms-sporočilom, seveda navdahnjenim z izkušnjo v Ljubljani in na snemanju filma.
Radko Polič: Pomembno je, da je bilo to morda moje deseto sporočilo v življenju! (smeh) Evo, za petdeset let svojega igralskega dela v šali pogosto rečem: 'Privoščil sem si Ano Karić, da z njo delam, in skozi ta projekt sem sam sebi zaznamoval pol stoletja v igri. Če se me pa nihče drug ni spomnil ...'

Nauk je torej, da ni nikoli prepozno?
Radko Polič: Dve leti ustvarjava projekte, povezane z ljubeznijo v najrazličnejših oblikah – ljubezen v starosti, homoseksualna ljubezen, Handkejeva norost, erotična ljubezen. Kot da naju je nekdo na koncu okronal, da delava projekte o najpomembnejši stvari na svetu.
Ana Karić: Pravi mali čudež je, da kar štiri projekte o ljubezni delava prav midva, in to pri teh letih. Hvaležna sem za to.

Ste morda zdaj začeli drugače gledati na ljubezen?
Radko Polič: Po vseh teh projektih, ki sva jih naredila in ki jih še pripravljava, malo več razmišljam o svojem lastnem življenju; in to na drugačen način. Moje življenje je, kar se ljubezni tiče, katastrofa. (smeh Ane Karić) Trikrat sem se poročil, edino pravo ljubezen pa sem imel v Zagrebu. Ni pomembno, katero. (»To nisem jaz!« v smehu doda Ana Karić.) Ljubezen se mi verjetno ne bo več zgodila, zagrizen samec sem in bila bi katastrofa, če bi se poročil še četrtič. Toda Ana ...
Ana Karić: Ne, ne, hvala! (smeh)
Radko Polič: Tako se midva šaliva, tako sva si blizu, da bi lahko bila komu tudi sumljiva! (smeh) Mislim pa, da se človek samo enkrat v življenju resnično zaljubi.
Ana Karić: Jaz pa ne mislim tako. Zame je ljubezen prva, temeljna in edina pomembna stvar v življenju, v vseh življenjskih odnosih, ne samo v odnosu moški in ženska. Obstaja milijon ljubezni, vsaka je drugačna. Prepričana sem, da lahko ljubiš tudi dve osebi hkrati, mislim tudi, da se lahko človek zaljubi večkrat – čeprav ne pričakujem, da se bo to meni znova zgodilo. Ne živim v preteklosti, živim za danes. Imela sem lepo, razburljivo življenje. Imela sem veliko srečo z možem, otroki in družino. Danes sem sama, mož mi je umrl, potem ko sva bila od mojega šestnajstega leta štiriinpetdeset let skupaj. Prepustim se bolečini in se zjokam, ko mi je težko, in nato živim v današnjosti, odprta za vse novo, kar se mi lahko zgodi. Ne načrtujem, ne pričakujem, ne sanjarim. Dobro mi je. Zelo dobro se počutim sama s sabo.