Preberi več >
TOMAŽ PANDUR
Tomaž ima poseben lesk v očeh, s katerimi opazuje svet okoli sebe, lesk, s katerim je v devetdesetih najprej prevzel domačo, nato pa še evropsko gledališko sceno. Danes skoraj ni več mesta, v katerem ne bi režiral, od Madrida do Zagreba, in da pri tem ne bi buril duhov, izzival polemik in postal – prvorazredna kulturna senzacija.
Živite med Madridom, Zagrebom, St. Peterburgom in Dubrovnikom. Je naporno živeti na več naslovih hkrati?
Že sedemnajst let živim tako, da čas merim z naslovi projektov. Tako je bilo pred nemško Božansko komedijo in po španskem Hamletu in tik pred ruskim Faustom ... Režiserji imamo tudi poseben, omejen rok trajanja. Rok uporabe se nam praviloma izteče na dan premiere (smeh). Do začetka naslednjega projekta. Seveda je naporno, pa vendar je tak način življenja moja izbira in odločitev. Ko mi ne bo več ustrezalo stanovati tam, kjer delam, ga bom spremenil ...
Kako se kriza, brezposelnost in splošna kriza moralnih vrednot odražajo na delu v gledališču pa tudi v gledališču samem?
Kriza je v umetnosti in predvsem gledališču očitno imanentno stanje. Pravzaprav se ne spomnim, da bi kdaj ustvarjali zunaj te krizne kategorije. Torej ... Za teater velja znana Andrićeva misel, da lahko posamezniki in narod svojo svobodo ohranijo samo tako, da so ves čas, neprenehoma, budni, v vsakem trenutku na preži in na straži. Zdaj pa si predstavljate, kakšno življenje je to ... Strinjam se z Barthesom, ki pravi, da je umetnikova dejavnost vedno sumljiva, ker moti udobje etabliranih smislov, ker je hkrati zelo draga in zastonj in ker družba še vedno ne ve, kaj naj si misli o tem razkošju. Teater ne more ničesar rešiti, lahko samo opazuje, vznemirja, opisuje, moti ... In postavlja vedno nova vprašanja.
V kolikšni meri ima sodobno evropsko gledališče, ki mu pripadate tudi vi, politično odgovornost in/ali začenja dialog z resničnostjo? Ali obstajajo tudi kakšni vidni mikrotrendi v samih gledaliških poetikah in estetikah?
Roland Barthes je nekaj tednov pred smrtjo italijanskemu režiserju Antonioniju napisal poetično pismo, v katerem opisuje, katere lastnosti mora po njegovem mnenju imeti umetnik. Njegove besede z lahkoto prenesemo tudi na sodobno gledališče 21. stoletja. Po njegovem so to: budnost, razumnost in najbolj paradoksalna izmed vseh – krhkost. Budnost je ljubezenska budnost, budnost želje, mentalna budnost, razumnost pomeni, da umetnik ne zmeša smisla in resnice. Koliko zločinov je človeštvo zagrešilo v imenu resnice. Koliko vojn, represije, strahu, genocidov za zmago enega samega smisla! Umetnik ve, da smisel neke stvari ni njena resnica; to vedenje je razumnost, zaradi nje izstopa iz skupnosti, iz črede fanatikov in brezobzirnežev. Tretja lastnost je krhkost, ki jo predstavlja njegov občutljivi pogled na svet, to, da vidi stvari, ki jih drugi ne. Krhkost je zapisana že v esenco umetnikovega poslanstva, saj so številni prepričani, da lahko družba shaja brez umetnosti.
Če se ozremo nazaj na vaše minulo delo, dobimo vtis, da vas polovica Slovenije obožuje, druga pa prezira. Je težko živeti s tako deljenimi odzivi javnosti in medijev?
Ha, ha, ha ... Še vedno mi ostane torej kakšen milijon potencialnih gledalcev. Ha, ha ... Ta definicija, ki se je tako prijela, ta o moji kontroverznosti, je povsem izmišljena, plod slovenske senzacionalistične ali diletantske naravnanosti medijev in njihovih urednikov. Ampak vsaka družina je nesrečna na svoj način, pravi Tolstoj (smeh). Namesto kritike beremo opise in proste spise o dogodkih, brez argumentacije, strokovnosti in referenčnosti, povezane večinoma z osebnimi okusi, tudi osebnimi interesi in celo s političnim ozadjem. Danes v Ljubljani, recimo, članke in kritike piše tudi neka uslužbenka Ministrstva za kulturo in jih nemoteno objavlja v več slovenskih medijih. Vulgarnost in perverznost brez primere. Strokovna gledališka kritika je, veste, znanstvena, teatrološka disciplina, sestavni del kreativne gledališke komunikacije in zahteva strokovnjaka, ki pozna in razume gledališče v času in prostoru – le tako postane nepogrešljiv segment gledališkega ustvarjanja, ki lahko vodi in usmerja razvoj umetnosti.
Ko se obrnete vase, kaj vidite? Kdo je pravi Tomaž Pandur? Kaj so vaše vrline in kaj pomanjkljivosti?
Imam to srečo, da je ogledalo moje gledališče, v dobrem in slabem. Kakor se spreminjajo predstave, tako se spreminjam tudi sam. Ali si tega vsaj želim.
Razglašali so vas za gledališkega čarovnika, velikega esteta in erudita, nekateri tudi za larpurlartista. Kako pomembne so za vas v gledališču podobe in kako beseda?
Po definiciji mora v gledališču beseda meso postati. To je tudi naša Biblija. V gledališkem procesu so podobe in besede samo posledice izvorne misli predstave. Zanima me predvsem ta misel, dinamična aktivna misel, ki jo režiram v gledališkem polju. Gledališče je zame še vedno alkimistični proces.
Kako na vas vplivajo novi mediji, premične slike, filmska montaža in vizualne atrakcije, ki prevladujejo v današnjem svetu? Vas moti hiperprodukcija slik, informacij, zaslonov? In ali smo, kot ponoreli potrošniki tehnologije, na neki način postali onesnaževalci digitalnega okolja?
Ne. Vsaka slika, pa čeprav hiperproducirana, vsebuje v sebi razlog svojega obstoja, svojo zgodovino, svojo lepoto – tudi v grdoti, neko misel, čustvo ali idejo, ki opravičuje njen obstoj. Vsi smo priče pomembnosti obstoja teh slik. Poglejte samo Sikstinsko kapelo.
Ko pogledate svoje zgodnje predstave, ki so bile v številnih pogledih pred svojim časom, revolucionarne v obravnavi ideje gledališča, vas je kdaj strah ponavljanja ali morda nezmožnosti novega raziskovanja? Ali je lahko današnje gledališče, v takih gospodarskih in političnih sistemih, sploh še revolucionarno?
Danes je, recimo, moč v gledališču predvsem dobro poznavanje funkcij in namenov naših čutil. Pet nevroloških stopenj, prek katerih naši možgani procesirajo zunanje dražljaje, kar predstavlja fascinanten kibernetični stroj, s katerim je moč igrati na brezkončne načine in kombinacije.
Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost Zahoda? In kako bi ta ekonomska prihodnosti lahko vplivala na duhovno in estetsko?
Ne vem, res pa je, kot pravi Zwieg, da ni nič bolj groznega kot umetnik, ki se na koncu spremeni v pridigarja. Prava umetnost je sebična, ničesar drugega noče razen sebe in svoje popolnosti. Čisti umetnik mora misliti le nase in ne na človeštvo ... Ko je čustven, je umetnik, ko hoče pomagati, izboljšati, voditi, pridigati, izgubi njegova umetnost vso moč.
Živite med Madridom, Zagrebom, St. Peterburgom in Dubrovnikom. Je naporno živeti na več naslovih hkrati?
Že sedemnajst let živim tako, da čas merim z naslovi projektov. Tako je bilo pred nemško Božansko komedijo in po španskem Hamletu in tik pred ruskim Faustom ... Režiserji imamo tudi poseben, omejen rok trajanja. Rok uporabe se nam praviloma izteče na dan premiere (smeh). Do začetka naslednjega projekta. Seveda je naporno, pa vendar je tak način življenja moja izbira in odločitev. Ko mi ne bo več ustrezalo stanovati tam, kjer delam, ga bom spremenil ...
Kako se kriza, brezposelnost in splošna kriza moralnih vrednot odražajo na delu v gledališču pa tudi v gledališču samem?
Kriza je v umetnosti in predvsem gledališču očitno imanentno stanje. Pravzaprav se ne spomnim, da bi kdaj ustvarjali zunaj te krizne kategorije. Torej ... Za teater velja znana Andrićeva misel, da lahko posamezniki in narod svojo svobodo ohranijo samo tako, da so ves čas, neprenehoma, budni, v vsakem trenutku na preži in na straži. Zdaj pa si predstavljate, kakšno življenje je to ... Strinjam se z Barthesom, ki pravi, da je umetnikova dejavnost vedno sumljiva, ker moti udobje etabliranih smislov, ker je hkrati zelo draga in zastonj in ker družba še vedno ne ve, kaj naj si misli o tem razkošju. Teater ne more ničesar rešiti, lahko samo opazuje, vznemirja, opisuje, moti ... In postavlja vedno nova vprašanja.
V kolikšni meri ima sodobno evropsko gledališče, ki mu pripadate tudi vi, politično odgovornost in/ali začenja dialog z resničnostjo? Ali obstajajo tudi kakšni vidni mikrotrendi v samih gledaliških poetikah in estetikah?
Roland Barthes je nekaj tednov pred smrtjo italijanskemu režiserju Antonioniju napisal poetično pismo, v katerem opisuje, katere lastnosti mora po njegovem mnenju imeti umetnik. Njegove besede z lahkoto prenesemo tudi na sodobno gledališče 21. stoletja. Po njegovem so to: budnost, razumnost in najbolj paradoksalna izmed vseh – krhkost. Budnost je ljubezenska budnost, budnost želje, mentalna budnost, razumnost pomeni, da umetnik ne zmeša smisla in resnice. Koliko zločinov je človeštvo zagrešilo v imenu resnice. Koliko vojn, represije, strahu, genocidov za zmago enega samega smisla! Umetnik ve, da smisel neke stvari ni njena resnica; to vedenje je razumnost, zaradi nje izstopa iz skupnosti, iz črede fanatikov in brezobzirnežev. Tretja lastnost je krhkost, ki jo predstavlja njegov občutljivi pogled na svet, to, da vidi stvari, ki jih drugi ne. Krhkost je zapisana že v esenco umetnikovega poslanstva, saj so številni prepričani, da lahko družba shaja brez umetnosti.
Če se ozremo nazaj na vaše minulo delo, dobimo vtis, da vas polovica Slovenije obožuje, druga pa prezira. Je težko živeti s tako deljenimi odzivi javnosti in medijev?
Ha, ha, ha ... Še vedno mi ostane torej kakšen milijon potencialnih gledalcev. Ha, ha ... Ta definicija, ki se je tako prijela, ta o moji kontroverznosti, je povsem izmišljena, plod slovenske senzacionalistične ali diletantske naravnanosti medijev in njihovih urednikov. Ampak vsaka družina je nesrečna na svoj način, pravi Tolstoj (smeh). Namesto kritike beremo opise in proste spise o dogodkih, brez argumentacije, strokovnosti in referenčnosti, povezane večinoma z osebnimi okusi, tudi osebnimi interesi in celo s političnim ozadjem. Danes v Ljubljani, recimo, članke in kritike piše tudi neka uslužbenka Ministrstva za kulturo in jih nemoteno objavlja v več slovenskih medijih. Vulgarnost in perverznost brez primere. Strokovna gledališka kritika je, veste, znanstvena, teatrološka disciplina, sestavni del kreativne gledališke komunikacije in zahteva strokovnjaka, ki pozna in razume gledališče v času in prostoru – le tako postane nepogrešljiv segment gledališkega ustvarjanja, ki lahko vodi in usmerja razvoj umetnosti.
Ko se obrnete vase, kaj vidite? Kdo je pravi Tomaž Pandur? Kaj so vaše vrline in kaj pomanjkljivosti?
Imam to srečo, da je ogledalo moje gledališče, v dobrem in slabem. Kakor se spreminjajo predstave, tako se spreminjam tudi sam. Ali si tega vsaj želim.
Razglašali so vas za gledališkega čarovnika, velikega esteta in erudita, nekateri tudi za larpurlartista. Kako pomembne so za vas v gledališču podobe in kako beseda?
Po definiciji mora v gledališču beseda meso postati. To je tudi naša Biblija. V gledališkem procesu so podobe in besede samo posledice izvorne misli predstave. Zanima me predvsem ta misel, dinamična aktivna misel, ki jo režiram v gledališkem polju. Gledališče je zame še vedno alkimistični proces.
Kako na vas vplivajo novi mediji, premične slike, filmska montaža in vizualne atrakcije, ki prevladujejo v današnjem svetu? Vas moti hiperprodukcija slik, informacij, zaslonov? In ali smo, kot ponoreli potrošniki tehnologije, na neki način postali onesnaževalci digitalnega okolja?
Ne. Vsaka slika, pa čeprav hiperproducirana, vsebuje v sebi razlog svojega obstoja, svojo zgodovino, svojo lepoto – tudi v grdoti, neko misel, čustvo ali idejo, ki opravičuje njen obstoj. Vsi smo priče pomembnosti obstoja teh slik. Poglejte samo Sikstinsko kapelo.
Ko pogledate svoje zgodnje predstave, ki so bile v številnih pogledih pred svojim časom, revolucionarne v obravnavi ideje gledališča, vas je kdaj strah ponavljanja ali morda nezmožnosti novega raziskovanja? Ali je lahko današnje gledališče, v takih gospodarskih in političnih sistemih, sploh še revolucionarno?
Danes je, recimo, moč v gledališču predvsem dobro poznavanje funkcij in namenov naših čutil. Pet nevroloških stopenj, prek katerih naši možgani procesirajo zunanje dražljaje, kar predstavlja fascinanten kibernetični stroj, s katerim je moč igrati na brezkončne načine in kombinacije.
Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost Zahoda? In kako bi ta ekonomska prihodnosti lahko vplivala na duhovno in estetsko?
Ne vem, res pa je, kot pravi Zwieg, da ni nič bolj groznega kot umetnik, ki se na koncu spremeni v pridigarja. Prava umetnost je sebična, ničesar drugega noče razen sebe in svoje popolnosti. Čisti umetnik mora misliti le nase in ne na človeštvo ... Ko je čustven, je umetnik, ko hoče pomagati, izboljšati, voditi, pridigati, izgubi njegova umetnost vso moč.
Sorodni članki
Preberi več >
