Naslednji članek
Prejšnji članek

MATIJA FERLIN - PLESALEC ŠTEVILKA ENA

Vlatka Kolarović Fotografije: osebni arhiv  |  25.04.2013
Medtem ko sva se dogovarjala za intervju, je bil ob koncu šestega slovenskega sodobnoplesnega festivala Gibanica nagrajen kot najboljši koreograf in z eno nogo že v Nottinghamu, z drugo pa v Firencah. Pred dvema letoma ga je prestižna newyorška revija za modo in umetnost V Magazine razglasila za najbolj obetavnega koreografa, njegove predstave so vedno razprodane, občinstvo pa ob končnem aplavzu nikoli ni ravnodušno. Mitja Ferlin je umetnik z veliko začetnico in ta hip na področju sodobnega plesa številka ena v regiji.

Pred kratkim so vas na Gibanici nagradili kot najboljšega koreografa. Kaj vam pomeni to priznanje stroke? Vas je presenetilo?
Lagal bi, če bi rekel, da nisem bil presenečen. Iskreno priznam, da me je ganilo. Vsako priznanje, to pa še posebej, saj prihaja iz relevantnega regionalnega plesnega središča, v meni rojeva globoko zahvalo in elan za nadaljnje delo. Gledališki kritik Igor Ružić je zapisal, da kljub političnim prerekanjem hrvaška kultura, še posebej pa gledališče, najbolje in najpogosteje sodeluje prav s svojo severno sosedo; sam lahko samo dodam, da sem resnično srečen in da cenim dejstvo, da sem tudi jaz del tega dialoga, tega sodelovanja, in da so mi zanj dodelili tudi priznanje.

Nekatera vaša dela se neposredno naslanjajo na slovensko kulturo, predstava Sad Sam Lucky recimo konkretno na poezijo Srečka Kosovela. Kako ste ga sploh odkrili?
Z delom Srečka Kosovela sem se prvič srečal pred nekaj leti, ko sem sodeloval pri predstavi Serata artistica giovanille. Avtorica predstave Maja Delak je izrazila željo, da bi utelešal Srečkov lik. Že pri branju prvih pesmi sta me globoko ganila imaginarij in aktualnost verzov. Vsaka naslednja pesem ali črtica iz njegove biografije je še poudarila željo po podrobnejšem dialogu. Kosovelova zbirka pesmi Integrali se je tako kot večina drugih pesnikovih del na unikaten način ujemala z mojim lastnim raziskovanjem, z diskurzom o emocijah v konceptualni umetnosti, ki se mu sam že vrsto let posvečam in ga s svojim delom raziskujem.

Več let ste navzoči tudi na evropski pa tudi na svetovni umetniški sceni. Kakšna je danes 'klima' za koreografe?
Zanimanje zahoda za vzhod, in k vzhodu prištevam tudi nas, je večje, kot je bilo še pred desetletjem. Na evropskih festivalih svoje delo predstavlja vse več umetnikov iz vzhodne Evrope – iz Romunije, Bolgarije, Srbije in tudi iz drugih držav v regiji. Že samo dejstvo, da je splošni pogled usmerjen na nas, imam za ugodno. Prepričan sem, da vzhod idejno ni tako zelo izčrpan kot zahod in da je ta obrat logična posledica.

Kaj je najteže v poklicu, s katerim se ukvarjate?
Voziti po avtocesti Reka–Zagreb in hkrati odgovarjati na vaša vprašanja (smeh). Pred nekaj leti, ko so mi postavili diagnozo hernije diskusa, sem imel tridnevno popolno paralizo lumbalnega dela hrbtenice in ta izkušnja je od mene zahtevala odprtost in razumevanje svojega telesa ter dejstva, da se spreminja. Sprejeti telesno nemoč in zaradi nje spreminjati svoje navade je po mojih izkušnjah zelo težavna naloga. Primanjkuje mi namreč tiste discipline, ki jo lahko pogosto najdemo pri športnikih.

Od kod črpate ideje za koreografije?
Iz raziskovanja. In iz tega, da sem nenehno odprt do sveta okoli sebe. Da ne neham poslušati, prisluškovati, spraševati, brati, gledati, biti pripravljen na dialog.

V svojih delih si postavljate tudi temeljna filozofska vprašanja, vprašanja o svobodi, samoti, delu, skupnosti … So to tista vprašanja, ki se vas kot umetnika še posebej dotaknejo? In kaj je tisto, kar ta hip v tem spoznavnem smislu zavzema največ vašega časa?
Trenutno sem v fazi odprtosti. Vsak proces, poleg tega, da ima za rezultat končni projekt, prinaša nova spoznanja, ki so rezultat raziskovanja. Svoje delo delim na dva toka, na tistega neoromantičnega (solo) in drugega, ki se ukvarja s formalizmom (skupina). Mislim, da je že čas, da pri naslednjem projektu pokušam združiti oba diskurza. A se to pred prihodnjim letom ne bo zgodilo. Leto 2013 je namreč v znamenju turnej.

Imate na odru tremo?
Ne, trema me je povsem zapustila pred nekaj leti ali pa sem se morda po šestem letu, ko sem se kot otrok prvič povzpel na oder, pa do danes, ko je od takrat minilo že štiriindvajset let, preprosto naučil spopadati se z njo in je niti ne opazim več.

Kdo je vaš najostrejši kritik?
Brat Mauricio.

Prav z bratom Mauricijem, ki je dizajner, režiser in scenograf, sodelujete pri številnih projektih. Kako je od blizu videti vajino skupno delo?
Kot organska celota, saj je logično nadaljevanje dobrega bratskega odnosa. Mauricio je, zame osebno, najprej izjemen avtor, neverjetno slojevit in izjemno vsestranski umetnik, ki mi med procesom dela uliva popolno zaupanje. Imam ga za svojega najdragocenejšega sodelavca in zagotovo za enega izmed razlogov, zakaj še živim in delam v Pulju. Prepiri? Rekel bi, da je najin odnos lahko tudi dinamičen, poln močnih argumentov, tako kot pri delu z drugimi sodelavci. Toda z Mauricijem v timu je vse skupaj lažje. Raven iskrenosti in bližine je višja.

Za svojega so vas vzeli tako publika kot sodelavci in kritiki. Je bil pri vašem delu talent ključnega pomena za to, da so vas prepoznali tudi v tujini?
Stanislavski je nekoč dejal, in teh besed se spomnim vedno, ko je govora o talentu, da nadarjenost pomeni en odstotek, volja pa devetindevetdeset odstotkov. Ta stavek sem neštetokrat slišal, ko sem med srednjo šolo obiskoval dramski studio v Pulju, navdihnil me je k vztrajnosti in trdemu delu, predvsem pa k delu s samim seboj. Moje 'prepoznavanje' v tujini se je zgodilo vzporedno s 'prepoznavanjem' doma, talent pa sem v tem času do določene mere že pokazal. Nadarjenost je dobro pokazati in iskati priložnosti za njeno uporabo, toda tudi za to sta potrebna volja in delo. No, ta en odstotek je izjemno pomemben, ker brez njega postanete ultimativni wannabe z močno voljo, to pa je lahko precej naporno.

Sta delo in disciplina res tako pomembna? Koliko ur na dan delate?
Naj vam na vaše vprašanje odgovorim s primerom iz zadnjega projekta Istovremeno drugi, Drugi sočasno. Za potrebe predstave se nas je šest sodelavcev, plesalci, dramaturg in jaz, odpravilo v avtokamp Tašalera. V bližini Premanture smo tri tedne pripravljali predstavo. Čas, ki smo ga preživeli v naravi, v šotorih, v diskretni, a opazni odtujenosti, nam je ponudil odgovore na temeljna vprašanja o delu in disciplini. Zbujali smo se skupaj, brez budilke, zajtrkovali in večerjali skupaj, brez urnika. Imeli smo večurne vaje in do potankosti smo se o vsem dogovorili kar tam, na kraju bivanja, brez frustracije. Da se razumeva, nismo bili na dopustu. Delali smo štiriindvajset ur na dan, celo med dremanjem. Ko pripravljate predstavo, ki se ukvarja z raziskovanjem skupnosti, je težko določiti, kaj je pravzaprav delo. Kako kuhanje kosila v konstelaciji šestih sodelavcev vpliva na samo predstavo? Zelo. Proces je bil izjemno bogat in sama izkušnja je dala veliko sadov za konkretno realizacijo predstave. Disciplina ni bila povezana s prehrano, z urnikom ali rutino. Disciplina te vrste je zahtevala nenehno odprtost do danih razmer, do 24-urnega sobivanja in želje, da se povsem prepustiš procesu.

Temelj vašega dela je seveda telo. Kako ste ozavestili svoje telo in kakšen je vaš odnos do meja, ki nam jih telo postavlja? Ali se trudite te meje premakniti? Ste kdaj nezadovoljni s svojim telesom?
Iskreno povedano, po štirih diagnosticiranih hernijah diskusa, ki so razlog za nezadovoljstvo, nimaš več potrebe, da bi premikal meje svojega telesa, pač pa raje vstopaš v globlji dialog z njim. Ozaveščeno telo je brez dvoma odlično orodje za katerokoli izvedbeno umetnost, toda mene je virtuoznost v tistem klasičnem plesnem smislu nehala zanimati že v zgodnjih dvajsetih. Po študiju sem želel artikulirati koreografske koncepte, ki telo uporabljajo kot orodje za premikanje meja gledališča in odnosa s publiko, ne pa telesa samega. Nezadovoljstvo je lahko včasih rezultat nestrpnosti, ampak po nekem projektu spoznaš, da predstave ne boš več delal manj kot devet tednov zgolj zato, da ne bi izgubil bitke s časom.

Kakšen pa je vaš odnos do Istre, do Pulja? Številni kreativci, ki so odraščali v tem mestu, priznavajo, da gre za zmes ljubezni in sovraštva.
Ljubim Pulj in Istro. Tako kot v vsaki čustveni zvezi se moraš, če želiš, da bo vez uspešna, naučiti sprejemanja. Pulj boleha za vsemi tistimi sindromi, za katerimi boleha vsako drugo hrvaško mesto, manjše ali večje. Ne iščem njegovih napak, raje se ukvarjam s sprejemanjem. Pulj mi morda jemlje tisto, kar so mi dali Berlin, Amsterdam ali Toronto, toda daje mi tisto, česar mi ni uspelo dati niti eno izmed teh mest, čeprav so se trudila. To je 'biti' ali 'postati' dom. Velika večina med temi številnimi kreativci je zapustila Pulj in to se mestu seveda pozna. Povsem razumem, zakaj ljudje Pulj ljubijo in zakaj ga sovražijo. A kot sem rekel, vsaka zveza potrebuje obojestranski trud. Tudi jaz govorim s položaja tistega, ki se je v Pulj nenehno vračal, ker ga je nenehno zapuščal, je pa neizpodbitno dejstvo, da je Pulj moj dom. Morda mesto malce bolj ljubim, kot ga sovražim.

Ena izmed odlik vašega dela je tudi humor, prefinjen absurd. Kako ga ustvarite?
Humor je božji dar, prefinjen absurd pa je stvaritev tega istega humorja. Moram priznati, da kot avtor v svojih delih vedno precej varčno ravnam s humorjem, ko pa kot izvajalec gostujem v drugih produkcijah, ta ventil odprem do konca. Že večkrat so mi rekli, da sem rojen komik, zato verjamem, da je to del talenta, ki sem ga z bratom in s starši vadil, odkar vem zase.

Kako bi s petimi besedami opisali samega sebe?
Predan, egocentričen, iskren, domiseln, družaben. In suh.

Vaš življenjski moto?
Ujeti človeško slojevitost v enem samem stavku je zelo težavna naloga. Morda bi lahko citiral svojega triletnega nečaka, ki je pred nekaj meseci izjavil: »Kdor deli, ima, kdor nima – nima.«
Preberite tudi
Njegovo ekscentričnost označujeta...
Preberi več >>
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več informacij »
.