MARKO VIDOJKOVIĆ

Gordana Manojlović Fotografije: Dimitrije Nedeljković 17.11.2012
Mladi up srbske literarne scene je s svojim petim romanom, poimenovanim Kremplji (Kandže) osvojil vse srbske lestvice najbolje branih knjig, leta 2005 pa tudi sam vrh najbolje prodajanih domačih knjižnih naslovov. Roman o beograjskih protestih pozimi med letoma 1996 in 1997 (tistih proti Miloševićevi volitveni kraji in proti demonstracijam v vodjevo podporo) se je okitil tudi z literarno nagrado Zlati bestseler 2004. Marko Vidojković, sicer tudi pevec punk hardcore metal benda On the Run, je z nami delil svoje misli o jugoslovanski konfederaciji, beograjskem šarmu in seksu kot sestavnem delu balkanske psovalske tradicije, pa tudi o tem, zakaj je ime jezika, v katerem govori, postalo politična kategorija.

Kako se zgodi, da panker postane pisatelj?
Problem tega vašega vprašanja je, da samega sebe nimam za pankerja, pač pa za človeka, ki predvsem posluša to zvrst glasbe in igra v pankerskem bendu zaradi hobija. Ko pa je bil čas za pank, torej ko mi je bilo šestnajst let, sem se pankersko celo obnašal. Na glavi sem imel čirokano ali irokezo, kot se temu lepše reče, po stopniščih sem se klatil mrtvo pijan in šprical pouk. Potem sem se vpisal na pravo, zato bi mi navsezadnje lahko postavili tudi vprašanje, kako pravnik postane pisatelj. Najboljši odgovor na ti in podobna vprašanja je dal Charles Bukowski. Takole: »Preprosto, nekega večera se uležeš v posteljo kot vodoinštalater, prebudiš pa se kot pisatelj.« Tako to po navadi gre v umetnosti.

Ob vašem imenu se poleg oznake pisatelj vedno znajde tudi oznaka politični aktivist. Se še spomnite Marka, na katerega ime predsednika države ali premiera ni imelo nikakršnega učinka?
Nazadnje sem ga videl danes zjutraj v ogledalu. Na zadnjih volitvah sem prečrtal vse tri lističe in tako bom naredil tudi na prihodnjih. Nihče izmed politikov, ki upravljajo Srbijo, name nima nikakršnega vpliva. To so samo kloni, politične uši, ki so si med seboj vse bolj podobne, saj je njihovo edino delo to, da grabijo bogastvo za domače tajkune in tuje korporacije ter si morda pri tem še zase priskrbijo kakšno dvosobno stanovanje v Novem Beogradu. Sistem, ki smo si ga z velikimi mukami 'priborili', se danes kaže v svoji pravi luči – kot sistem prezadolženih držav in narodov ter udrihanja s tomahavki in z bombami po tistih, ki motijo poti nafte, plina in drog.

Eden vaših osrednjih motivov je urbani Beograd. Ali so se tudi ulice srbskega glavnega mesta v zadnjih petnajstih letih spreminjale z enakim ritmom, kot so se spreminjali njegovi prebivalci?
Tisto, kar se spreminja na bolje, je Novi Beograd, predvsem zato, ker nikoli ni bil do temeljev razrušen v bombardiranju, kar pa ne velja za Beograd na drugem bregu Save. Novi Beograd ima tako vse možnosti, da se na logičen način širi in razvija. Stari del Beograda pa je bil najprej iznakažen med bombardiranji v času druge svetovne vojne, pozneje zadušen z neokusno socrealistično zidavo, nazadnje pa še dodatno pogršan s ponorelimi nadzidavami v devetdesetih. V Beograd se je v zadnjih stotih letih večkrat 'zlilo' ogromno prebivalcev različnih slojev in iz različnih strani, najprej po prvi vojni, pa po drugi, nato pa še med vojno v devetdesetih. Očitno je to njegova tradicija, ki jo je treba spoštovati. Čeprav sta se tako moj oče kot moja mama rodila v Beogradu, pa se dedka in babici niso. Šarm Beograda pa je v tem, da bodo otroci vseh, ki pridejo sem, postali pravi mali Beograjčani. Oni so tisti, ki bodo dali novo dušo mestu in njegovim ulicam, in o tej duši sploh ne dvomim. Samo čas je potreben.

Ste ponosni, da ste iz Beograda?
Vedno sem bil s ponosom Beograjčan. Zame ni lepšega mesta na svetu, mislim pa si, da tako za svoje mesto čutijo ljudje kjerkoli na svetu. V drugih mestih vedno iščem kotičke, fasade, dvorišča, strehe in ulice, ki me spominjajo na Beograd. Nisem pa zadovoljen z ljudmi, ki vodijo mojo državo, pa ne le mojo, pač pa tudi druge države, naprej v regiji in na celini, potem pa tudi po vsem svetu. Živine, ki je pripravljena razgrajati in ljudem otežiti življenje, je povsod dovolj, tako v Beogradu kot v katerem koli drugem velemestu. V Beogradu so denimo pokopani Ivo Andrić, Josip Broz Tito in Zoran Đinđić, ne pa tudi tisti človek, ki je v devetdesetih iz njega naredil simbol zla, Slobodan Milošević. Ta nepovabljeni gost mojega mesta je najzaslužnejši, da Beograd ne velja več za mesto odprtega srca in odprtih vrat za vse, ki prihajajo. Ta škoda, ki je bila mestu narejena v desetih letih, se ne more kar čez noč popraviti, še posebej, ker je oblast takšna, kakršna je.

Kako pa vi vidite utrip v drugih mestih nekdanje skupne države?
Celotno regijo so enako zjebali in prevarali 'veliki' Zahod in domače opice. Pogosto se z žalostjo spomnim Mesićevega predloga o jugoslovanski konfederaciji, ki ga je Milošević pred vojno gladko zavrnil in ki je v zadnjem obdobju znova aktualen. Imam občutek, da je jugoslovanskim narodom usojeno, da živijo drug ob drugem, na tak ali drugačen način, samo vojne rane se morajo zaceliti. To pa lahko opravi le čas. Potem ko bodo pomrli vsi vojni veterani na vseh straneh, preveč ponosni, da bi priznali, kako so jih vlekli za nos naravnost v vojno, se bodo njihovi otroci zavedli, da govorijo isti jezik kot oni čez reko ali hrib, in potem bo šlo spet vse 'Jovo na novo'. Upam, da ne tudi z novimi vojnami, čeprav najverjetneje prav z njimi.

Roman Kremplji velja za vaše najuspešnejše delo do zdaj. Kakšen odnos imate danes do te knjige? Ste ji hvaležni?
Res je, Kremplji so najboljša knjiga, kar sem jih napisal do zdaj. V Srbiji se je roman pojavil v pravem trenutku in po desetih ponatisih s skupno naklado več kot dvajset tisoč primerkov se še vedno dobro prodaja. Žal mi je, da nam na Hrvaškem ni uspelo objaviti dela Sve crvenkape su iste, saj sem več pisem podpore dobil iz Hrvaške od ljudi, ki so se nekako dokopali do te knjige, kot pa od onih, ki so prebrali Kremplje in bili navdušeni nad njimi. Za to obstaja razlog – Hrvaška je svojega pokojnega diktatorja ljubila in nanj gledala kot na osvoboditelja, mi pa smo našega sovražili in ga nazadnje zrušili. Kaj za vraga bo torej Hrvaški srbski roman o demonstracijah leta 2006!? Sicer pa sem Kremplje pred kratkim znova vzel v roke in sem z njimi zelo zadovoljen.

Bralci vaših romanov se pogosto znajdejo pred vprašanjem, kje se pri vas konča fikcija in kje začne realnost.
Vsi romani so fikcija, jaz samo tako prepričljivo pišem, da ima bralec občutek, da se je vse tudi zares zgodilo. Do ljudi, ki so mi služili kot navdih za fiktivne like, bi bilo nepravično, če bi imel svoje romane za resnične. Že tako imamo vsi pisatelji kompleks boga, ker se iluzija, da ustvarjaš nov svet, ki živi v glavah tvojih bralcev, spreminja v stvarnost.

Še nečesa so polne vaše knjige – seksa. Zakaj vas seks tako zelo intrigira?
Seks je sestavni del človekovega življenja in najpogostejši način, na katerega ljudje prihajamo na svet, seks je naraven in vsenavzoč. Čuditi se, ker nekdo odkrito piše o njem, je del tradicije naše vaške in licemerne družbe, pa pri tem nimam v mislih le Srbije. Seveda je seks kot stilska figura navzoč v vseh mojih romanih, ker mora pač vedno nekdo nekoga jebati, to je navsezadnje sestavni del naše balkanske psovalske tradicije, ki jo vsi radi uporabljamo, tudi jaz. Prav v Krempljih glavni junak kot nor jebe glavno junakinjo, ki ji ni po naključju ime Nada, na koncu pa tudi sam najebe.

Smemo torej vaše romane označiti za ljubezenske?
Vsi moji romani, do zadnjega, so ljubezenski, prav v tem moško-ženskem, erotičnem smislu. Sam se nenehno zaljubljam v punce, že od vrtca. Ženske so pogosto moje muze, še posebej tiste, s katerimi preživim več let. Do danes so bile takšne tri. Nihče ti namreč ne more dati takšnega navdiha kot sorodna duša. Dovolj je že, da sedi poleg tebe in da te ljubi, pa se ti že porodi kakšna genialna zamisel. Dovolj je tudi, da skupaj gledata film, in že samo ta nežnost lahko rodi jutrišnjo kolumno. Toda to je samo del tistega ideala, po katerem vsi hrepenimo in ki je tako zelo redko in kratko idealen v tisti pravi, idealni meri. Po drugi strani pa smo vsi sami, le da se vmes kitimo z drugimi ljudmi, da bi pobegnili pred tem dejstvom. Treba je spoštovati ta prvi vdih zraka, ki je bil samo tvoj, in tisti poslednji, ki bo prav tako samo tvoj. Tvoja življenjska pot je samo tvoja, tako kot življenjska pot druge osebe. Pogosto se te poti na silo prepletajo, namesto da bi tekle, tako kot čudovite hrvaške avtoceste, po dveh ravnih hitrih trasah. Sam trdno verjamem, da mi mora biti moja partnerica enakopravna, jaz pa njej.

Ste eden izmed tistih pisateljev, ki neposredno prisluhne svojim bralcem. Kako njihovo odziv vpliva na vašo ustvarjalnost?
Bralci imajo tudi pametne zamisli. Včasih ti kdo pove, kaj si s knjigo pravzaprav hotel povedati, saj je že samo izmetavanje umetniškega dela iz sebe dovolj težaško in zapleteno delo, kaj šele, da bi ves čas poskušal tolmačiti to svoje notranje umetniško bitje, ki poveljuje tvojemu delu. Bralci, ki te berejo, so tisti, ki te držijo pokonci, ko si najbolj izmučen, pomagajo ti, da rineš naprej. Seveda pa nam, pisateljem, nikoli ni dovolj pisem, v katerih ti ljudje sporočajo, da obožujejo to ali ono tvojo knjigo. Imam to srečo, da živim v času, ko mi lahko tisti, ki moja dela bere, takoj sporoči, kaj mu je všeč.

Kje ob vsem svojem delu najdete največjo sprostitev? Ali imate kot človek, ki mu beseda služi kot delovno orodje, dovolj poguma, da o ničemer ne razmišljate in se prepustite trenutku?
Ne znam ne razmišljati. Odpočijem si tako, da počnem tisto, kar rad počnem, in pazim, da si življenje spremenim v velik in lep ustvarjalni delovni oddih, čeprav je to dejansko živo sranje, v katerega si pahnjen proti svoji volji in iz katerega boš, prav tako proti svoji volji, tudi izvržen. Če se sam prej ne ubiješ.

Če bi vam zlata ribica lahko uresničila eno željo, kaj bi si raje izbrali – da vam vsaka beseda prinese cekin ali da vaše delo doživi odrsko postavitev?
Nikoli nisem sanjal o tem, da bom postal pisatelj, ker pa se mi je to že zgodilo, sem sanjal o tem, da bom pisatelj, ki ga bodo ljudje radi brali. Ker se mi je tudi to uresničilo, zdaj več ne živim življenja, pač pa svoje sanje. Ne poznam termina želja, pač pa samo cilj, vse drugo pa je odvisno zgolj od močne volje in dobrega načrta, da do tega cilja tudi pridem. Biti pisatelj je super poklic, ker imaš vedno isti cilj, to pa je, da bo tvoja naslednja knjiga še boljša od prejšnje. In nova knjiga vedno tudi je boljša, če le ne napišeš še boljše in potem pogledaš nazaj ter sam sebi rečeš, da je ena izmed knjig vendarle malce slabša od drugih, toda v času, ko je izšla, je bila pa vendarle boljša od vseh prejšnjih.

Kaj menite, se bo še kdaj pisalo, bralo in govorilo srbohrvaško?
V šoli sem se učil srbohrvaško, zdaj pa govorim srbsko predvsem zato, ker se je večina ljudi na tem prostoru po svoje potrudila, da ta jezik razdvoji. Ime jezika, v katerem se govori, je tako ali tako politična kategorija, dovolj je, da se ljudje med sabo razumemo. Jezik je živa stvar, ki se vsak dan spreminja, včasih sam po sebi, včasih pa na silo in samo zato, da bi se razlikoval od jezika, ki mu je tako neprijetno podoben.
Sorodni članki
Preberi več >
Preberi več >