Preberi več >
MARIJAN GUBINA - TABORIŠČNIK S SPOROČILOM MIRU
Poleti 1991, ko je kot desetletni deček z družino živel v Slavoniji, je v njegovo mirno otroštvo zarezala vojna. Znašel se je v ujetništvu – v srbskem koncentracijskem taborišču je preživel 260 dni. Grozote, ki jih je tam doživel, je skoraj dve desetletji pozneje popisal v romanu, prevedenem v deset jezikov, po katerem bodo kmalu posneli tudi film. Posilstva, brutalno zlorabljanje, psihično mučenje, vse, čemur je bil priča kot otrok, je obrnil – proti sovraštvu. 31-letnik iz Osijeka verjame v moč odpuščanja in svet brez zla. Pomaga vsem tistim, ki niso tako močni, kot je on. Živi z motom: »Jaz, taboriščnik, sem izbral pot odpuščanja. Ne obsojam, ne sovražim, pošiljam sporočilo miru in molim. Vas pa prosim, da poskusite ravnati enako.«
Živimo v času, ki stavi na pozabljivost, nekatere stvari raje potlači in preteklost briše, kot da ni nikoli obstajala. V svoji knjigi 260 dni, ki na Hrvaškem prihaja na police te dni, v slovenščino pa je tudi že prevedena, a še čaka na založnika, ste se obrnili 'proti toku' in spomnili na čas, ki ga ne bi smeli nikoli pozabiti. Kaj vas je pravzaprav privedlo do odločitve, da boste opisali strašne izkušnje iz svojega otroštva in jih s tem ohranili pred pozabo?
Že leta in leta po prihodu na svobodo se vsak dan srečujem s težavami, ki jih prinašajo posttramvmatska stresna motnja, anksioznost ter depresivno in latentno vedenje, posledice izpostavljenosti najhujšim oblikam nasilja. Poleg tega sem vsa ta leta brskal po sebi, da bi se pozdravil in zatrl spomine, in to mi je sčasoma tudi uspelo. Čeprav sem nekako odrinil spomine in se ogibal družbi, v kateri so govorili o vojnih strahotah, sem si že kot najstnik obljubil, da bom nekoč vse, kar se mi je zgodilo, prenesel na papir. Devetnajst let po osvoboditvi iz taborišča sem dokončal avtobiografski roman, ki sem ga pisal v času dozorevanja in zbiranja moči, z njim pa želim prepričati družbo, da lahko tudi posameznik premaga največje družbene probleme. Hotel sem pokazati, da človek kljub preživeti kalvariji zmore ne sovražiti ter da mora razmišljati stvarno, brez predsodkov in posploševanja, kajti drugače postane žrtev čustev pa tudi manipulatorjev. Zaradi tega je po mojem mnenju roman 260 dni odlično gradivo za samopomoč v vsakodnevnih, le na videz brezizhodnih okoliščinah, ki danes pestijo večino ljudi.
Kako ste se sploh lotili ustvarjanja knjige? Kako ste podoživljali travme in kaj je bilo pri tem spominjanju najtežje?
Nastajanje knjige je bilo tako dramatično, da bi lahko o njem napisal pravo dramo. Po več fazah mi je nazadnje le uspelo priti do zadnje pike in ugasniti računalnik. Pisati sem začel leta 2001, zapisal nekaj besed in nehal. Čez šest mesecev sem poskusil znova in uspelo mi je napisati celo dve strani. In tako sem na vsakih nekaj mesecev – ob boju s čustvi – del spominov prelil v pisno obliko, vse do začetka leta 2011, ko sem se odločil, da bom knjigo do konca poletja tudi dokončal. Vse sem si pripravil ter z ženo in otrokom odšel na skrbno izbrani kraj v Splitu, trdno odločen, da se ne bom predal. Čeprav sem bil oddaljen od vsakodnevnega življenja, z morjem in ljubljenimi ob sebi, delo ni bilo niti prijetno niti enostavno. Vsako juto ob zori me je zbudila budilka – a samo prvo jutro sem občudoval naravo, vsa naslednja so bila čedalje bolj mučna. Vsak dan znova sem se moral namreč prisiliti, da nisem obupal. Začetek pisanja je bil vsakič podoben sizifovskemu početju, saj sem potreboval od 45 do 60 minut, da sem se vrnil nazaj v čas in na kraj dogodkov, z vstopanjem v svet, podoben nočni mori, pa je prišla tudi nova preizkušnja – boj s samim sabo, kako čim dlje vztrajati in čim več dogajanja prenesti na papir. Seveda so dogodke spremljala močna čustva, ki uničujejo, posledica pa so bili nočne more, depresija in podobno. Na žalost je moja zamisel, da se bo družina medtem sproščala na plaži, padla v vodo. Moje psihofizično stanje se je iz dneva v dan slabšalo, krčevit jok, ki sem ga neuspešno skušal skriti, je bil vse prodornejši. Bil sem tako nabit s čustvi, da sem pomislil celo, da bo nekaj eksplodiralo, ali jaz ali pa prostor. Kmetje obilici dežja pravijo vremenska ujma, sam pa še iščem besede za opis tako zelo neugodnih delovnih razmer za pisanje. Po zaslugi žene in hčerke, ki sta mi dajali energijo, sem se približeval koncu. Ko pa sem prišel do zadnjega dela romana, me je vidno pretresena soproga Marta s solzami v očeh prosila, naj knjige ne dokončam. »Prosim te, ne več. Ni vredno tvojega zdravja, umrl mi boš ...« Po kratkem pogovoru in kupu porabljenih robčkov sem z njeno nepogrešljivo podporo pisal naprej in kmalu postavil zadnjo piko v svojem prvem romanu.
Imeli ste komaj deset let, ko ste že doživljali najhujše grozote. Ko zdaj za nazaj razmišljate o sebi, kaj menite, ali ste takrat sploh verjeli v prihodnost? Ste v taboriščnih dnevih kdaj pomislil, da vendarle obstaja luč na koncu predora?
Starši so me vzgojili v kristjana, zato sem že pred tragičnimi dogodki verjel v božjo moč, v taborišču pa sem pričakoval čudež, saj bi nas lahko le ta rešil iz pekla. Verjamem, da je vsak taboriščnik videl luč na koncu predora, pa čeprav je ta vodil na drugi svet. Ne takrat ne danes smrt zame ni bila problem, težko pa je, če živiš v peklu.
Katera preizkušnja je bila v teh 260 dneh ujetništva najtežja?
Med najhujšimi preizkušnjami je težko izpostaviti eno samo. Takrat, pri desetih, enajstih letih, mi je bilo v vlogi žrtve in priče številnih zločinskih dejanj najteže gledati mučenja ljubljenih. Občutil sem njihovo bolečino. Čeprav so najbolj boleča fizična mučenja, mi lahko verjamete, da psihičnih bolečin ne moreš popisati. Bolijo še zdaj, bolele bodo vse življenje. Danes, kot oče in kot soprog, se šele zares zavedam, kaj je preživljal moj oče zaradi nemoči, ko ni mogel obvarovati svoje družine. Kot odrasel človek, ki pozna pomen nedolžnosti, ljubezni, ljubezenskega odnosa, se zdaj zavedam tudi akta posilstva, čustvenega in duševnega šoka, ki ga je preživljala moja sestra. Z ženino pomočjo sem spoznal tudi pomen materinske ljubezni, in čeprav kot oče pravzaprav težko razumem, kako je mogoče, da je ta ljubezen močnejša od očetovske, nekje v sebi le slutim, da je materinska ljubezen med človekovimi občutji največja. In ker se tega zdaj zavedam, ob misli na trpljenje svoje mame še vedno komaj zadržujem solze.
Najprej strahote taborišča, po njih še družinske tragedije … kako vam je uspelo življenje vrniti v stare tirnice, kako da se niste izgubili ali dvignili roke nase, tako kot številni drugi?
Čeprav sem imel v svojih najstniških letih samomorilne misli in čeprav so me dvakrat le stotinke sekunde ločile od samomora, sem z božjo pomočjo premagal tudi to vražjo past. Nobene volje za življenje nisem več imel, zavrnjen od družine in družbe, s hudimi travmami, sem izhod iz muk videl samo v koncu življenja in verjel, da je tak beg upravičen. Zdaj razmišljam bolj stvarno, zavedam se, da sem se motil, in sem hvaležen Bogu, da je poskrbel za klik v moji glavi in v mojih občutkih ter me pripeljal na pravo pot, na kateri sem spoznal svojo ženo, s katero sem si ustvaril družino. Družina je temelj družbe oziroma človeka, ampak sama po sebi vendarle ni dovolj. Človek mora vsak dan delati s sabo, razmišljati mora o sebi, stvarno mora gledati na vse stvari v življenju, želeti mora dobro sebi in tudi drugim. Našel sem se v geslu: »Ne čakaj na dobro, ustvarjaj ga sam, da se ti bo čim prej povrnilo.«
Kako se danes spopadate s spomini in travmami? So sčasoma zbledeli?
Na človekovo psihofizično stanje vpliva marsikaj, še najslabše nedelo, ki je poglavitni razlog za vsa težavna obdobja. Jaz se zdravim z delom. Izjemno pomembna so tudi čustva, ki velikokrat zameglijo razum in so največji dar in največje prekletstvo hkrati. Ključ do uspeha je, da se naučite ločiti srce, torej čustva, in razum. Meni je sicer uspelo, a se moja čustva in moj razuma kljub temu še večkrat spopadejo med seboj. Priznam, čustva včasih zmagajo, in to me veliko stane, vendar mi ni žal. Navsezadnje sem vendarle samo človek.
Eno izmed vaših najpomembnejših sporočil je: »Ne sovražim, ne sovražite niti vi!« Ali vas moti, ko vidite, v kolikšni meri so ljudje sposobni na vso moč sovražiti drug drugega tudi zaradi povsem nepomembnih stvari?
Vsak dan se srečujem s človeško zlobo, na žalost sem včasih njena žrtev tudi sam. Dejstvo je, da se hudičevo zlo kaže v človeški zlobi, ki je manjša ali večja, in da ljudje obupajo že zaradi manjših življenjskih težav. Žal mi je, da je človek, kljub moči, ki jo nosi v sebi, tako zelo šibak. Zato da ne bi bil zgolj pasiven opazovalec in da se ne bi samo pritoževal, sem svoje življenje posvetil pozitivnemu družbenemu delovanju.
Je v današnjem svetu sploh še mogoče živeti s tako utopično idejo – svet brez sovraštva?
Seveda. Ljudem brez močne vere se zdi ta ideja utopična, za tiste, ki so dosegli 'drugo' stanje zavesti, pa je to življenje. Nikomur ne gre zameriti, saj se vsi rodimo z majhnim odmerkom zlobe v sebi, z resnično majhno dozo, ki se je niti ne opazi, dokler človek ne odraste. Skozi življenje in zaradi vplivov življenjskega okolja pa se ta zloba, na žalost, povečuje. Pri nekaterih je zlobe več, pri drugih manj, vsi pa bi morali spoznati sebe ter s svojim zgledom in delom vplivati na druge.
Kdo vse po branju knjige išče pri vas pomoč?
Ljudje se oglašajo vsak dan in celo tisti, ki so v sebi nosili breme sovraštva, mi po branju knjige sporočajo, da so razmislili o mojem sporočilu in da ga sprejemajo. Zelo zanimivo, in tudi zelo ljubo, pa je zame to, da knjigo prebirajo tako mlajši kot starejši, tako tisti, ki knjige berejo ves čas, kot oni, ki do zdaj niso prebrali niti ene. Naj se sliši še tako napihnjeno, ampak številni bralci so mi sporočili, da jim je moja izkušnja pomagala spremeniti pogled na vsakdanje težave. S tem se potrjuje moja teza, da je roman 260 dni knjiga za samopomoč. Ker sem se avtorskemu honorarju odrekel v dobrodelne namene, so klici na pomoč zdaj, ko je knjiga prišla v javnost, še pogostejši. Čeprav že kar precej let pomagam ljudem, osem let namreč delujem v nevladnem sektorju na področju zlorabe opojnih sredstev, skoraj enako dolgo pa sodelujem tudi pri drugih humanitarnih in kulturnih projektih, sem meje premaknil šele z romanom 260 dni. Zdaj se mi pogosto javljajo najrazličnejši ljudje, velikokrat tudi Slovenci, ki že nestrpno pričakujejo izid knjige v svojem jeziku.
Marijan, kako živite danes, kaj vas izpolnjuje?
Zaradi hude gospodarske krize ter propada malih in srednje velikih podjetij v moji regiji sem pred kratkim zaprl svoje podjetje in se povsem posvetil človekoljubnemu delovanju. Kot podjetnik sem bil materialno sicer izvrstno preskrbljen, imel sem več, kot sem potreboval, absurdno pa je, da nisem pri ničemer užival – živel sem, da bi delal. Po recesiji, med letoma 2008 in 2010, sem izgubil skorajda vse, vendar ničesar ne obžalujem. Zdaj v primerjavi s prej sicer res nimam skoraj ničesar materialnega, imam pa veliko več duhovnega. Sem oče svojemu otroku, mož svoji ženi, prijatelj svojim prijateljem. Čeprav sem prostovoljec brez dohodkov, ki ob pomoči ožje družine živi od skromnih prihrankov, se počutim super, saj počnem to, kar me izpolnjuje. Sem humanitarec in mirovnik, do konca življenja bom opravljal svoje poslanstvo, prepričan pa sem tudi, da mi bodo številni sledili. Morda se sliši neumno, da pomagam drugim, hkrati pa sam nimam rednih dohodkov, zagotovo marsikdo ne bo razumel, zakaj sem se odrekel dragim avtomobilom, čolnu in drugim kapitalističnim dobrinam, toda formula je enostavna: začnite uživati v malih stvareh in videli boste, da si 'velikih' niti tako zelo ne želite. Ne morete pojesti treh kilogramov kruha, pač pa le pol, a ko imate tri, si že prizadevate, da bi jih imeli pet, in medtem ko razmišljate, kako do njih, se tisti trije kilogrami že posušijo in končajo pri psu ali v smeteh. Ljubezen in svoboda sta dva osnovna elementa, ki človeka osrečujeta. Sem svoboden in ljubim in to je tisto, kar me izpolnjuje.
Živimo v času, ki stavi na pozabljivost, nekatere stvari raje potlači in preteklost briše, kot da ni nikoli obstajala. V svoji knjigi 260 dni, ki na Hrvaškem prihaja na police te dni, v slovenščino pa je tudi že prevedena, a še čaka na založnika, ste se obrnili 'proti toku' in spomnili na čas, ki ga ne bi smeli nikoli pozabiti. Kaj vas je pravzaprav privedlo do odločitve, da boste opisali strašne izkušnje iz svojega otroštva in jih s tem ohranili pred pozabo?
Že leta in leta po prihodu na svobodo se vsak dan srečujem s težavami, ki jih prinašajo posttramvmatska stresna motnja, anksioznost ter depresivno in latentno vedenje, posledice izpostavljenosti najhujšim oblikam nasilja. Poleg tega sem vsa ta leta brskal po sebi, da bi se pozdravil in zatrl spomine, in to mi je sčasoma tudi uspelo. Čeprav sem nekako odrinil spomine in se ogibal družbi, v kateri so govorili o vojnih strahotah, sem si že kot najstnik obljubil, da bom nekoč vse, kar se mi je zgodilo, prenesel na papir. Devetnajst let po osvoboditvi iz taborišča sem dokončal avtobiografski roman, ki sem ga pisal v času dozorevanja in zbiranja moči, z njim pa želim prepričati družbo, da lahko tudi posameznik premaga največje družbene probleme. Hotel sem pokazati, da človek kljub preživeti kalvariji zmore ne sovražiti ter da mora razmišljati stvarno, brez predsodkov in posploševanja, kajti drugače postane žrtev čustev pa tudi manipulatorjev. Zaradi tega je po mojem mnenju roman 260 dni odlično gradivo za samopomoč v vsakodnevnih, le na videz brezizhodnih okoliščinah, ki danes pestijo večino ljudi.
Kako ste se sploh lotili ustvarjanja knjige? Kako ste podoživljali travme in kaj je bilo pri tem spominjanju najtežje?
Nastajanje knjige je bilo tako dramatično, da bi lahko o njem napisal pravo dramo. Po več fazah mi je nazadnje le uspelo priti do zadnje pike in ugasniti računalnik. Pisati sem začel leta 2001, zapisal nekaj besed in nehal. Čez šest mesecev sem poskusil znova in uspelo mi je napisati celo dve strani. In tako sem na vsakih nekaj mesecev – ob boju s čustvi – del spominov prelil v pisno obliko, vse do začetka leta 2011, ko sem se odločil, da bom knjigo do konca poletja tudi dokončal. Vse sem si pripravil ter z ženo in otrokom odšel na skrbno izbrani kraj v Splitu, trdno odločen, da se ne bom predal. Čeprav sem bil oddaljen od vsakodnevnega življenja, z morjem in ljubljenimi ob sebi, delo ni bilo niti prijetno niti enostavno. Vsako juto ob zori me je zbudila budilka – a samo prvo jutro sem občudoval naravo, vsa naslednja so bila čedalje bolj mučna. Vsak dan znova sem se moral namreč prisiliti, da nisem obupal. Začetek pisanja je bil vsakič podoben sizifovskemu početju, saj sem potreboval od 45 do 60 minut, da sem se vrnil nazaj v čas in na kraj dogodkov, z vstopanjem v svet, podoben nočni mori, pa je prišla tudi nova preizkušnja – boj s samim sabo, kako čim dlje vztrajati in čim več dogajanja prenesti na papir. Seveda so dogodke spremljala močna čustva, ki uničujejo, posledica pa so bili nočne more, depresija in podobno. Na žalost je moja zamisel, da se bo družina medtem sproščala na plaži, padla v vodo. Moje psihofizično stanje se je iz dneva v dan slabšalo, krčevit jok, ki sem ga neuspešno skušal skriti, je bil vse prodornejši. Bil sem tako nabit s čustvi, da sem pomislil celo, da bo nekaj eksplodiralo, ali jaz ali pa prostor. Kmetje obilici dežja pravijo vremenska ujma, sam pa še iščem besede za opis tako zelo neugodnih delovnih razmer za pisanje. Po zaslugi žene in hčerke, ki sta mi dajali energijo, sem se približeval koncu. Ko pa sem prišel do zadnjega dela romana, me je vidno pretresena soproga Marta s solzami v očeh prosila, naj knjige ne dokončam. »Prosim te, ne več. Ni vredno tvojega zdravja, umrl mi boš ...« Po kratkem pogovoru in kupu porabljenih robčkov sem z njeno nepogrešljivo podporo pisal naprej in kmalu postavil zadnjo piko v svojem prvem romanu.
Imeli ste komaj deset let, ko ste že doživljali najhujše grozote. Ko zdaj za nazaj razmišljate o sebi, kaj menite, ali ste takrat sploh verjeli v prihodnost? Ste v taboriščnih dnevih kdaj pomislil, da vendarle obstaja luč na koncu predora?
Starši so me vzgojili v kristjana, zato sem že pred tragičnimi dogodki verjel v božjo moč, v taborišču pa sem pričakoval čudež, saj bi nas lahko le ta rešil iz pekla. Verjamem, da je vsak taboriščnik videl luč na koncu predora, pa čeprav je ta vodil na drugi svet. Ne takrat ne danes smrt zame ni bila problem, težko pa je, če živiš v peklu.
Katera preizkušnja je bila v teh 260 dneh ujetništva najtežja?
Med najhujšimi preizkušnjami je težko izpostaviti eno samo. Takrat, pri desetih, enajstih letih, mi je bilo v vlogi žrtve in priče številnih zločinskih dejanj najteže gledati mučenja ljubljenih. Občutil sem njihovo bolečino. Čeprav so najbolj boleča fizična mučenja, mi lahko verjamete, da psihičnih bolečin ne moreš popisati. Bolijo še zdaj, bolele bodo vse življenje. Danes, kot oče in kot soprog, se šele zares zavedam, kaj je preživljal moj oče zaradi nemoči, ko ni mogel obvarovati svoje družine. Kot odrasel človek, ki pozna pomen nedolžnosti, ljubezni, ljubezenskega odnosa, se zdaj zavedam tudi akta posilstva, čustvenega in duševnega šoka, ki ga je preživljala moja sestra. Z ženino pomočjo sem spoznal tudi pomen materinske ljubezni, in čeprav kot oče pravzaprav težko razumem, kako je mogoče, da je ta ljubezen močnejša od očetovske, nekje v sebi le slutim, da je materinska ljubezen med človekovimi občutji največja. In ker se tega zdaj zavedam, ob misli na trpljenje svoje mame še vedno komaj zadržujem solze.
Najprej strahote taborišča, po njih še družinske tragedije … kako vam je uspelo življenje vrniti v stare tirnice, kako da se niste izgubili ali dvignili roke nase, tako kot številni drugi?
Čeprav sem imel v svojih najstniških letih samomorilne misli in čeprav so me dvakrat le stotinke sekunde ločile od samomora, sem z božjo pomočjo premagal tudi to vražjo past. Nobene volje za življenje nisem več imel, zavrnjen od družine in družbe, s hudimi travmami, sem izhod iz muk videl samo v koncu življenja in verjel, da je tak beg upravičen. Zdaj razmišljam bolj stvarno, zavedam se, da sem se motil, in sem hvaležen Bogu, da je poskrbel za klik v moji glavi in v mojih občutkih ter me pripeljal na pravo pot, na kateri sem spoznal svojo ženo, s katero sem si ustvaril družino. Družina je temelj družbe oziroma človeka, ampak sama po sebi vendarle ni dovolj. Človek mora vsak dan delati s sabo, razmišljati mora o sebi, stvarno mora gledati na vse stvari v življenju, želeti mora dobro sebi in tudi drugim. Našel sem se v geslu: »Ne čakaj na dobro, ustvarjaj ga sam, da se ti bo čim prej povrnilo.«
Kako se danes spopadate s spomini in travmami? So sčasoma zbledeli?
Na človekovo psihofizično stanje vpliva marsikaj, še najslabše nedelo, ki je poglavitni razlog za vsa težavna obdobja. Jaz se zdravim z delom. Izjemno pomembna so tudi čustva, ki velikokrat zameglijo razum in so največji dar in največje prekletstvo hkrati. Ključ do uspeha je, da se naučite ločiti srce, torej čustva, in razum. Meni je sicer uspelo, a se moja čustva in moj razuma kljub temu še večkrat spopadejo med seboj. Priznam, čustva včasih zmagajo, in to me veliko stane, vendar mi ni žal. Navsezadnje sem vendarle samo človek.
Eno izmed vaših najpomembnejših sporočil je: »Ne sovražim, ne sovražite niti vi!« Ali vas moti, ko vidite, v kolikšni meri so ljudje sposobni na vso moč sovražiti drug drugega tudi zaradi povsem nepomembnih stvari?
Vsak dan se srečujem s človeško zlobo, na žalost sem včasih njena žrtev tudi sam. Dejstvo je, da se hudičevo zlo kaže v človeški zlobi, ki je manjša ali večja, in da ljudje obupajo že zaradi manjših življenjskih težav. Žal mi je, da je človek, kljub moči, ki jo nosi v sebi, tako zelo šibak. Zato da ne bi bil zgolj pasiven opazovalec in da se ne bi samo pritoževal, sem svoje življenje posvetil pozitivnemu družbenemu delovanju.
Je v današnjem svetu sploh še mogoče živeti s tako utopično idejo – svet brez sovraštva?
Seveda. Ljudem brez močne vere se zdi ta ideja utopična, za tiste, ki so dosegli 'drugo' stanje zavesti, pa je to življenje. Nikomur ne gre zameriti, saj se vsi rodimo z majhnim odmerkom zlobe v sebi, z resnično majhno dozo, ki se je niti ne opazi, dokler človek ne odraste. Skozi življenje in zaradi vplivov življenjskega okolja pa se ta zloba, na žalost, povečuje. Pri nekaterih je zlobe več, pri drugih manj, vsi pa bi morali spoznati sebe ter s svojim zgledom in delom vplivati na druge.
Kdo vse po branju knjige išče pri vas pomoč?
Ljudje se oglašajo vsak dan in celo tisti, ki so v sebi nosili breme sovraštva, mi po branju knjige sporočajo, da so razmislili o mojem sporočilu in da ga sprejemajo. Zelo zanimivo, in tudi zelo ljubo, pa je zame to, da knjigo prebirajo tako mlajši kot starejši, tako tisti, ki knjige berejo ves čas, kot oni, ki do zdaj niso prebrali niti ene. Naj se sliši še tako napihnjeno, ampak številni bralci so mi sporočili, da jim je moja izkušnja pomagala spremeniti pogled na vsakdanje težave. S tem se potrjuje moja teza, da je roman 260 dni knjiga za samopomoč. Ker sem se avtorskemu honorarju odrekel v dobrodelne namene, so klici na pomoč zdaj, ko je knjiga prišla v javnost, še pogostejši. Čeprav že kar precej let pomagam ljudem, osem let namreč delujem v nevladnem sektorju na področju zlorabe opojnih sredstev, skoraj enako dolgo pa sodelujem tudi pri drugih humanitarnih in kulturnih projektih, sem meje premaknil šele z romanom 260 dni. Zdaj se mi pogosto javljajo najrazličnejši ljudje, velikokrat tudi Slovenci, ki že nestrpno pričakujejo izid knjige v svojem jeziku.
Marijan, kako živite danes, kaj vas izpolnjuje?
Zaradi hude gospodarske krize ter propada malih in srednje velikih podjetij v moji regiji sem pred kratkim zaprl svoje podjetje in se povsem posvetil človekoljubnemu delovanju. Kot podjetnik sem bil materialno sicer izvrstno preskrbljen, imel sem več, kot sem potreboval, absurdno pa je, da nisem pri ničemer užival – živel sem, da bi delal. Po recesiji, med letoma 2008 in 2010, sem izgubil skorajda vse, vendar ničesar ne obžalujem. Zdaj v primerjavi s prej sicer res nimam skoraj ničesar materialnega, imam pa veliko več duhovnega. Sem oče svojemu otroku, mož svoji ženi, prijatelj svojim prijateljem. Čeprav sem prostovoljec brez dohodkov, ki ob pomoči ožje družine živi od skromnih prihrankov, se počutim super, saj počnem to, kar me izpolnjuje. Sem humanitarec in mirovnik, do konca življenja bom opravljal svoje poslanstvo, prepričan pa sem tudi, da mi bodo številni sledili. Morda se sliši neumno, da pomagam drugim, hkrati pa sam nimam rednih dohodkov, zagotovo marsikdo ne bo razumel, zakaj sem se odrekel dragim avtomobilom, čolnu in drugim kapitalističnim dobrinam, toda formula je enostavna: začnite uživati v malih stvareh in videli boste, da si 'velikih' niti tako zelo ne želite. Ne morete pojesti treh kilogramov kruha, pač pa le pol, a ko imate tri, si že prizadevate, da bi jih imeli pet, in medtem ko razmišljate, kako do njih, se tisti trije kilogrami že posušijo in končajo pri psu ali v smeteh. Ljubezen in svoboda sta dva osnovna elementa, ki človeka osrečujeta. Sem svoboden in ljubim in to je tisto, kar me izpolnjuje.
