JASMINA CIBIC, VIZUALNA UMETNICA
Sodobna umetnost je za nas, ki se ne moremo nagledati Ivane Kobilice, tisti miselni prostor za slovenskimi impresionisti, ki vabi z močnim glasom, a si radovednost prihranimo za kdaj drugič. Jasminin umetniški teritorij v formi združuje instalacije, performativnost in video, v vsebini pa kompleksen, racionalen in čustven svet. V bistvu svetove. Ki v svoji navidezni nepovezanosti trčijo drug ob drugega približno tako kot Man Rayev dežnik in šivalni stroj. Tudi zato njena umetnost postavi (kritičnemu) umu milijardo vprašanj. »Ne, odgovorov ne pričakujem, nikakor. Sploh pa preintelektualizacija umetnosti zame ni 'kul',« razmišlja ob kavi v ljubljanski galeriji Škuc. »Neki znani umetnik je dobro rekel, da kdor ne bo razumel kvantne fizike, bo pač užival v barvah. Zanimam se za poglobljena filozofska in psihološka vprašanja, igram se z gledalcem, njegovim odnosom do zgodovine, zgodovinjenja podob, do prostora, ki ga obdaja. Eni bodo padli v stvar, drugi manj. Komentar ljudi, ki mi rečejo 'kocine so nam stale pokonci, pa ne vemo, zakaj', se mi zdi še posebej super. Soobstoj svetov, ki jih v njihovi navidezni razumljivosti 'prekinem' s poskusom preslikave nove umetniške izkušnje, pač sproži soobstoj enako veljavnih odzivov.« Sprožil jih je tudi skupek umetniških projektov Airport Projects, pri katerem so se med drugim znotraj izpraznjenih hangarjev letaliških družb znašle lovske trofeje. Jasmini so prehajanje mej, odkrivanje in spajanje (ne)prostorov, tako rekoč v krvi. S top naravoslovno gimnazijsko izobrazbo je odšla na beneško umetniško akademijo, kjer se je že od prvega dne v želji po lomljenju znanega in klasičnega povezovala z drugimi art-aktivisti, iz česar je nastala zdaj že legendarna Passaporta. Sledil je magisterij na Goldsmiths Collegeu v Londonu, za Jasmino obdobje prostega pada v svet sodobne umetnosti. Zeleni londonski Stoke Newington pa je postal njen družinski domicil. Toda Slovenija je še naprej Jasminin prostor umetniške 'intrige', se zdi. »Če prepogneš zemljevid Evrope, je Slovenija vedno tam, kjer se zemljevid natrga. Res fenomenalen simboličen in zgodovinski cross-over. Kreativno izredno fascinantno. In tudi formacija in preformacija same identitete slovenske države v zadnjih dvesto letih – to je noro!« Jasminino umetniško prefiguracijo v tem letu čaka slovenski endemit iz vrste hroščev. Pred nekaj manj kot stotimi leti ga je našel slovenski jamar, z imenom Hitlerjev brezokec pa ga je za vedno obremenil nemški žužkoslovec. Pomen razsežnosti tega bledega in slepega eksota nekdaj in danes, na kakšen način je teritorij pomemben kot kontekst branja takšnih nacionalnih eksportov plus še veliko več bo Jasmina Cibic naplastila v okviru EPK, pri projektu pa je sogovornik tudi Škuc. Kot da bi njeni projekti bili ena sama ambicija po spreminjanju sveta. »Nikakor. Hočem ga le na novo kontekstualizirati.«
Sorodni članki
Preberi več >