GASLIGHTING: KRUTO PONEUMLJANJE
Gre morda za lov na čarovnice, na heretike, ki živijo drugače, kot bi si želeli ljudje, s katerimi si delijo gospodinjstvo, pisarno, 'prijateljstvo', le da je njihovo početje (mučenje) bolj sofisticirano, kot je bilo tisto pred stoletji, a nič manj neokusno in tragično?
Pri nasilju v odnosih gre za ravnanje, pri katerem je v ospredju potreba po nadvladi in ohranjanju nadzora nad drugim. Pri tem so načini, kako povzročitelj to dosega, različni. »Kot vzvod nadzora in ohranjanja drugega v podrejenem položaju je moč uporabljati različne taktike, recimo fizične in spolne oblike nasilja, psihične in čustvene pritiske, kot so zastraševanje z orožjem, omalovaževanje, zaničevanje videza ali sposobnosti drugega, kričanje, branje e-pošte in sms-sporočil, grožnje s samomorom, pa do omejevanja gibanja in stikov, kot je na primer nadzor nad tem, kdaj bo žrtev prišla domov iz službe, uravnavanja njenih obiskov sorodnikov ali prijateljev, osamitve žrtev od bližnjih, tistih, ki bi lahko kaj opazili in ki bi lahko bili žrtvi v pomoč, in nadzora nad njenimi financami in možnostmi preživetja,« razlaga priznana sociologinja in socialna delavka Mojca Urek.
O FILMU, KI JE VPLIVAL NA PSIHOANALIZO
Film Gaslighting, leta 1944 posnet po scenariju Johna Van Drutna in Walterja Reischa, govori o Pauli (igra jo Ingrid Bergman), katere teto, njeno skrbnico, primadono Alice Alquist oropajo in umorijo v njeni razkošni londonski rezidenci. Dekle zapusti London in odide v Italijo študirat glasbo. Čez deset let se poroči s starejšim pianistom Gregoryjem Antonom, ta pa jo pregovori, da se naselita v tetini stari vili. S triki in z lažmi ženo sčasoma prepriča, da se ji je omračil um, a njegova agenda nikomur ni povsem jasna. Hiša, ki je last ženske, se tako iz klasičnega simbola zatočišča spremeni v poglavitni vir groze. Edinstvena mešanica kostumske melodrame, kriminalke, polne paranoje, filma noir in gotske grozljivke je imela velik vpliv ne le na filmsko industrijo, pač pa predvsem na psihologijo. Psihoanaliza je v petdesetih letih izraz gaslighting uporabljala za odnos med dvema človekoma, v katerem eden manipulira s psihičnim stanjem drugega, izvaja neokusne trike ter podtika in širi laži, zaradi katerih drugi začne verjeti, da je psihično nestabilen ali celo bolan. »Čeprav, kolikor vem, te oblike psihičnega nasilja v našem prostoru nismo posebej poimenovali s tem imenom, so ženske, ki so preživele nasilje in s katerimi smo se v nevladnih organizacijah srečevale že od konca osemdesetih letih naprej, pogosto pripovedovale prav o takšnih izkušnjah. Njihovi partnerji so pogosto dosegli tudi to, da so jih navsezadnje prisilno hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici, oni pa so dobili skrbništvo nad upravljanjem njihovega denarja in premoženja. Pri gaslightingu povzročitelj uporablja taktike psihične manipulacije (diskreditacije, laži, zanikanja, zavajanja), ko poskuša v žrtev sistematično zasaditi seme dvoma o njeni percepciji realnosti, o pravilnosti njenega spomina, o njenih čutnih zaznavah, predstavah in o njenem zdravem razumu. To počne s perfidnimi, dolgotrajnimi, ponavljajočimi in sistematičnimi napadi na temelje žrtvine osebnosti. Žrtve to opisujejo kot občutek, da niso več prepričane, ali razmišljajo in delajo prav, zdi se jim, da postajajo nore. Posledici sta popolna izguba avtonomnosti žrtve in njen dvom o lastnem duševnem zdravju, to pa je tudi končni cilj povzročitelja. Žrtev je lahko destabilizirana do te mere, da se na kocu zlomi in brezpogojno sprejema vsiljeno realnost,« pravi Mojca Urek, ki ima številne izkušnje z delom na področju nasilja nad ženskami od začetka devetdesetih let, najprej kot svetovalka Ženske svetovalnice, ki so jo ustanovile s kolegicami, potem pa tudi kot predavateljica na Fakulteti za socialno delo in raziskovalka na področju nasilja nad ženskami in duševnega zdravja.
SEM NOR, NORA?
'Režija', sistematičnost prevare, je pogosto zelo elaborirana. Gre za specifično obliko sociopatije, osnovni pogoj za 'uspeh' gaslightinga pa je, da se mučitelj in žrtev, še posebej, če ji praznoverje ni tuje, vsakodnevno srečujeta - v zakonu, v družini, na delu, v šoli, v ekipi, v samostanu. Pogosto gre za kolektivni sociopatski projekt zoper osebo, ki jo je skupina prepoznala kot šibko, žrtev pa članom skupine slepo zaupa in verjame, da gre za prijateljske namige ali nasvete. Govorimo lahko celo o sociopatski zaroti, kot pravi Svetlana Slapšak, kritičarka, znanstvenica, antropologinja in doktorica antičnih študij, zgrožena nad to tehniko trpinčenja, o kateri je velikokrat pisala, zahvaljujoč mami, ki je tovrstno trpinčenje prepoznala pri svojih prijateljicah. Tipična ubeseditev gaslightninga gre nekako takole: »Si nor, nora – to se že ni zgodilo, vse je le v tvoji glavi, ne vem, kaj skušaš povedati. Daj no, saj veš, da nimaš najboljšega spomina, preveč čustveno se odzivaš, pomiri se, se ti zdi to normalno, mislim, da si zrel-a za strokovno pomoč!« Manipulativna taktika z izsiljevanjem, nasprotovanjem, s preusmerjanjem, trivializiranjem in z zanikanjem zmede posameznikov čut za realnost in ga z raznimi pritiski in vzvodi oropa samozavesti. Njegovo življenje relativno hitro postane prežeto s krivdo, z dvomi in s strahovi. Stik empatov, ki tuje emocije vsrkavajo kot gobe in jih občutijo, kot bi bile njihove, se s šarmantnim sociopatom ali z očarljivim narcisom nemalokrat spremeni v rusko ruleto in sistematično poneumljanje. Vprašanje, sem res nor, nora? se pojavlja vse pogosteje.
»Ne gre le za psihična stanja, gre za popolno prevaro. Čustveno obremenjena žrtev teže uporablja logiko in znanje, ki sta ključna za razkritje, kaj se ji dogaja, tako da okolje to prepozna pred njo,« pripoveduje Svetlana Slapšak.
KDO 'LJUBI' GASLIGHTING?
»Vsekakor je manipulativno vedenje povezano z osebnostnimi motnjami klastra B, mejno osebnostno motnjo, še bolj je to značilnost disocialne ali antisocialne osebnostne motnje. Glede tega, ali je takšno vedenje povsem zavedno, so mnenja deljena. Delno lahko izhaja iz primitivnih obrambnih mehanizmov, ki jih te osebe uporabljajo nezavedno, kot sta denimo zanikanje in projektivna identifikacija. To pomeni, da lastnih negativnih občutkov ne prepoznavajo kot take, pač pa jih usmerijo navzven v druge osebe, da bi osvobodili sebe. Seveda pa lahko nekatera manipulativna vedenja potekajo tudi povsem zavestno, po principu, da cilji (lastni, egocentrični) upravičujejo sredstva (na račun drugih),« poudarja psihiater Peter Zajc z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Pisatelj Nara Petrovič že dvajset let preučuje kulturne zablode v naši družbi, o tem je napisal številne knjige, pisal je tudi o gaslightingu in toksični osebnosti, ki je nekakšen presek med narcisom in sociopatom. Ker je tako zaverovana vase, ji je gaslighting naravnost pisan na kožo in ga nenehno uporablja, drugače pač ne zmore, še posebej, če in ko je stisnjena v kot. »V vseh religijah in tudi v novodobni duhovnosti je ogromno gasligthinga, zapakiranega v pridiganje in moraliziranje, toda najstrašnejši gaslighting, zanimivo, izvajajo dogmatični racionalisti, učenjaki, znanstveniki - njih je na začetku najteže prepoznati, saj zvenijo res razumno, zaradi česar je šok ob spoznanju, da ga uporabljajo, še toliko hujši. Gaslighting je denimo v južni Indiji kot čili - povsod. Ker je prav v vseh 'jedeh', so ljudje nanj tako zelo navajeni, da se jim brez njega vse zdi brez okusa,« meni.
KO (ZA)SVETI RDEČA!
»V psiho žargonu pravimo, da nekdo megli, zamegljuje zadevo, spreobrača besede in se potem čudi, ko ga na to opozorimo. Prevod megljenje je kar posrečen, angleška beseda FOG (v prevodu megla) je kratica začetnic poimenovanj treh neprijetnih čustev, ki jih z različnimi načini manipulacije povzročitelj sproža v žrtvi: povzročanje občutkov strahu, odgovornosti in krivde (op.p. fear, obligation, guilt). Ste gledali film Effi Briest ali morda brali odlični roman Theodorja Fontana? Zelo mlada Effi se poroči s precej starejšim baronom von Instettnom in kljub temu, da svojega moža ceni in spoštuje in bi ga rada ljubila, v zakonu ni srečna, premlada, preveč spontana in igriva je. Začne se dolgočasiti, mož je namreč pogosto zdoma, v hiši jo je vedno bolj strah, tudi zato, ker jo začneta mož in služkinja strašiti z zgodbami o duhovih, da bi jo na ta način laže krotila in nadzorovala. Uteho in dušni mir najde v ljubimcu, beda malomeščanske družbe Evrope 19. stoletja pa zahteva, da ostane žena na mentalni ravni otroka, na kateri so za njeno razpoloženje odgovorni drugi. Če se pregreši, bo plačala s trpljenjem in celo z življenjem. Torej, tistemu, ki povzroča megljenje, žrtvina zmedenost zgolj koristi. Dokler je oseba v dvomih, ali je početje drugega sprejemljivo, je zdrava, njeni odzivi pa so normalni, saj se odziva na nenormalne okoliščine. Pomembno je, da rdeča luč za nevarnost zagori čim prej, saj je treba takoj stran. Spremeniti tistega, ki megli? »Ne gre,« pravi prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med. spec. psihiatrije. »Vsem izsiljevalcem je skupen strah: tisti pred izgubo pozornosti, moči, ki ju izsiljevanje povrne.«
GASLIGHTING V SLOVENIJI?
»Mislim, da podatkov o obsegu prav te specifične psihične oblike nasilja nimamo. Imamo pa podatke iz nacionalne raziskave, opravljene leta 2009, o obsegu in oblikah psihičnega nasilja nad ženskami v zasebni sferi v Sloveniji,« pojasnjuje Mojca Urek. Pri fizičnih oblikah nasilja je bilo razmerje med povzročitelji in povzročiteljicami nasilja nad ženskami približno 92 % (moških) in 8 % (žensk), pri psihičnih oblikah nasilja pa je bil odstotek povzročiteljic nekoliko višji (22 % žensk in 78 % moških). Podatki so podobni podatkom iz evropskih in drugih mednarodnih primerjalnih raziskav. Zaradi tega lahko sklepamo, da gre tudi pri tej specifični obliki psihičnega nasilja najverjetneje za podobna razmerja. Večjega števila povzročiteljev ne gre pripisovati 'naravnim predispozicijam' moškega spola, saj nasilje lahko povzroča prav vsakdo, je pa brez dvoma povezano s položajem žensk v družbi, z razmerji družbene moči med spoloma, s potrebo moških, da bi ohranili ženske v podrejenem položaju, in njihovim prepričanjem, da imajo do tega pravico," še pravi Mojca Urek.
VSI SMO NEKOLIKO ZAPLINJENI, ZAMEGLENI …
Kdaj je gaslighting najbolj učinkovit? »V patriarhatu in v vseh družbenih skupinah, v katerih so pomembni hierarhija, avtoritarnost, ideologija, vera, ostro razredno razlikovanje. Poleg narcisizma in sociopatije je ključni element sadizem,« pravi doktorica Svetlana Slapšak. Danes so pravzaprav najbolj navzoče medijske lažne novice (fake news), oziroma sovražni govor, ki enega tujca spreminja v množico, ki vsak dan krade in posiljuje. Kopičijo se izmišljene afere in nenehno vzpostavljanje razpoloženja ogroženosti vseh in vsakogar posebej. Petrovič je prepričan, da je vsakič, ko kak vpliven mož napade in diskreditira druge, da bi zaščitil svojo glavo, in pri tem ohranja nasmejan obraz, popolnoma imun na kritiko, za tem nekaj gaslightinga. Številne bitke v parlamentu, med katerimi se pripadniki raznih strank obmetavajo z obtožbami, so vsaj argumentum ad hominem in ad baculum (op. p. argument z namenom diskreditirati sogovornika, nasprotnika, lahko tudi grožnja s kaznijo ali posledico), če ne že gaslighting. Seveda je za popoln gaslighting potreben čustveno odziven človek na drugi strani, človek, ki se na zlorabo odzove točno tako, kot storilec pričakuje - z dvomom o sebi, z občutkom krivde, s samoobsojanjem. Nič čudnega torej, da se je gaslighting tako razbohotil v vzgoji in šolstvu! »Najbolj zloglasni primeri se dogajajo sredi belega dne točno pred našimi očmi popolnoma vsak dan, ko so vsi naši otroci prisiljeni slediti sistemski zlorabi in prisili, popolnoma oropani možnosti izraziti dvom o prisilnem sistemu in se odločiti drugače. Dvom zadušijo odrasli z grožnjami, s kaznimi in z duševnimi pritiski. To je zločin, ki ga kot kultura izvajamo prav nad vso mladino, zaradi česar ta, ko odraste, ne zna drugače ravnati z naslednjo generacijo. Alexander S. Neill, ustanovitelj šole Summerhill, je bil pionir vzgoje in izobrazbe, ki presega tovrstne bolne družbene vzorce, a niti sto let pozneje tega izjemnega znanja še ne znamo videti in z njim nadomestiti našega grozno zastarelega sistema. Zakaj ribe plavajo po motni vodi? Ker je to edina voda, ki jo poznajo in so se ji prilagodile. A kot pravi Krišnamurti - ni merilo zdravja, kako dobro smo prilagojeni na globoko bolno družbo. »Redke lučke sredi prevladujočih razmer so žarek upanja,« zaokroža Nara Petrovič.
IZPOVED ŽRTVE:
"Moža sem spoznala na faksu, bil je tri leta starejši od mene, očarljiv in lep, nikoli mi ni bilo povsem jasno, zakaj je izmed vseh deklet izbral mene, saj nisem bila nikoli nič posebnega. Kmalu po moji diplomi sva se poročila, njegovi starši so nama kupili stanovanje, vse je bilo čudovito. Po nekaj mesecih skupnega življenja pa so začele stvari iti v narobno smer. Če nisem iz službe prišla točno takrat kot sem rekla, da bom, je bil že slabe volje. Hotel je vedeti, zakaj zamujam, s kom sem bila in kam sem šla. Najprej se mi je zdelo njegovo početje smešno, razlagala sem si ga z veliko ljubeznijo do mene. Vsakič, ko sem zvečer šla ven s prijateljicami, naslednji dan ali naslednja dva dneva ni govoril z mano. Počasi sem nehala hoditi z njimi, saj ni bilo vredno slabe volje. Potem sem zanosila, po rojstvu hčerke so stvari postajale vse hujše. Začel mi je očitati, da sem slaba mati. Če je hčerka jokala, in dojenčki pač jokajo, je krivil mene. Govoril mi je, da sem nesposobna. Ni mi bilo všeč, a imela sem ga rada, zato se nisem hotela prepirati. Ko je imela hčerka približno tri leta, se je začelo obdobje mojega 'pozabljanja'. Si šla po srajce v čistilnico, me je denimo vprašal, čeprav mi ni povedal, da jih je tja sploh odnesel. Neštetokrat sem prišla zastonj po hčerko v vrtec, ker jo je prej odpeljal on, potem pa je zmajeval z glavo, češ da mi je povedal, da bo on odšel ponjo, jaz pa sem spet pozabila. Počasi sem začela verjeti, da z mojim spominom res ni nekaj v redu. Postajala sem vse bolj nervozna, bilo me je strah, da sem spet nekaj pozabila, napačno razumela, narobe naredila. Prijateljice sem že zdavnaj izgubila, moji starši niso imeli posluha za jadikovanje – odrasla sem v zelo tradicionalni avtoritarni družini, v kateri je mož glavni in se mu ne nasprotuje. Šla sem celo k zdravniku, vendar so bili vsi izvidi normalni. Zdravnica je moje stanje pripisala stresu in mi napisala recept za pomirjevala. Mož je bil navdušen, to je bilo zanj potrdilo, da je z mano res nekaj narobe. Tudi pred drugimi je začel govoriti, da z mano ni vse, kot bi moralo biti. Da potrebujem psihiatra. To, da me je nekega dne 10-letna hčerka vprašala, ali sem res nora, pa je sodu izbilo dno. Čeprav sem resnično dvomila o svojem zdravju in svojih sposobnostih, sem nekje globoko v sebi vedela, da ni z mano nič narobe. Na skrivaj sem poiskala psihiatrinjo, ta pa mi je že na najinem prvem srečanju povedala, da sem žrtev zlorabe. Od sreče in olajšanja sem se razjokala. Potrebovala sem prihodnji dve leti in veliko dela s psihiatrinjo in psihologinjo, da sem ga bila zmožna zapustiti. S hčerko zdaj že deset let živiva sami, z očetom nima stikov, saj se je po najinem odhodu do nje kmalu začel vesti enako, kot se je prej do mene. Psihologinja nama je pomagala, da sem hči lahko obvarovala pred njim. Pred letom dni sem ga srečala v mestu, ima novo ženo. Na njenem obrazu sem videla enak zgubljen pogled, kot sem ga 15 let imela sama."
Gorazd Dominko
Pri nasilju v odnosih gre za ravnanje, pri katerem je v ospredju potreba po nadvladi in ohranjanju nadzora nad drugim. Pri tem so načini, kako povzročitelj to dosega, različni. »Kot vzvod nadzora in ohranjanja drugega v podrejenem položaju je moč uporabljati različne taktike, recimo fizične in spolne oblike nasilja, psihične in čustvene pritiske, kot so zastraševanje z orožjem, omalovaževanje, zaničevanje videza ali sposobnosti drugega, kričanje, branje e-pošte in sms-sporočil, grožnje s samomorom, pa do omejevanja gibanja in stikov, kot je na primer nadzor nad tem, kdaj bo žrtev prišla domov iz službe, uravnavanja njenih obiskov sorodnikov ali prijateljev, osamitve žrtev od bližnjih, tistih, ki bi lahko kaj opazili in ki bi lahko bili žrtvi v pomoč, in nadzora nad njenimi financami in možnostmi preživetja,« razlaga priznana sociologinja in socialna delavka Mojca Urek.
O FILMU, KI JE VPLIVAL NA PSIHOANALIZO
Film Gaslighting, leta 1944 posnet po scenariju Johna Van Drutna in Walterja Reischa, govori o Pauli (igra jo Ingrid Bergman), katere teto, njeno skrbnico, primadono Alice Alquist oropajo in umorijo v njeni razkošni londonski rezidenci. Dekle zapusti London in odide v Italijo študirat glasbo. Čez deset let se poroči s starejšim pianistom Gregoryjem Antonom, ta pa jo pregovori, da se naselita v tetini stari vili. S triki in z lažmi ženo sčasoma prepriča, da se ji je omračil um, a njegova agenda nikomur ni povsem jasna. Hiša, ki je last ženske, se tako iz klasičnega simbola zatočišča spremeni v poglavitni vir groze. Edinstvena mešanica kostumske melodrame, kriminalke, polne paranoje, filma noir in gotske grozljivke je imela velik vpliv ne le na filmsko industrijo, pač pa predvsem na psihologijo. Psihoanaliza je v petdesetih letih izraz gaslighting uporabljala za odnos med dvema človekoma, v katerem eden manipulira s psihičnim stanjem drugega, izvaja neokusne trike ter podtika in širi laži, zaradi katerih drugi začne verjeti, da je psihično nestabilen ali celo bolan. »Čeprav, kolikor vem, te oblike psihičnega nasilja v našem prostoru nismo posebej poimenovali s tem imenom, so ženske, ki so preživele nasilje in s katerimi smo se v nevladnih organizacijah srečevale že od konca osemdesetih letih naprej, pogosto pripovedovale prav o takšnih izkušnjah. Njihovi partnerji so pogosto dosegli tudi to, da so jih navsezadnje prisilno hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici, oni pa so dobili skrbništvo nad upravljanjem njihovega denarja in premoženja. Pri gaslightingu povzročitelj uporablja taktike psihične manipulacije (diskreditacije, laži, zanikanja, zavajanja), ko poskuša v žrtev sistematično zasaditi seme dvoma o njeni percepciji realnosti, o pravilnosti njenega spomina, o njenih čutnih zaznavah, predstavah in o njenem zdravem razumu. To počne s perfidnimi, dolgotrajnimi, ponavljajočimi in sistematičnimi napadi na temelje žrtvine osebnosti. Žrtve to opisujejo kot občutek, da niso več prepričane, ali razmišljajo in delajo prav, zdi se jim, da postajajo nore. Posledici sta popolna izguba avtonomnosti žrtve in njen dvom o lastnem duševnem zdravju, to pa je tudi končni cilj povzročitelja. Žrtev je lahko destabilizirana do te mere, da se na kocu zlomi in brezpogojno sprejema vsiljeno realnost,« pravi Mojca Urek, ki ima številne izkušnje z delom na področju nasilja nad ženskami od začetka devetdesetih let, najprej kot svetovalka Ženske svetovalnice, ki so jo ustanovile s kolegicami, potem pa tudi kot predavateljica na Fakulteti za socialno delo in raziskovalka na področju nasilja nad ženskami in duševnega zdravja.
SEM NOR, NORA?
'Režija', sistematičnost prevare, je pogosto zelo elaborirana. Gre za specifično obliko sociopatije, osnovni pogoj za 'uspeh' gaslightinga pa je, da se mučitelj in žrtev, še posebej, če ji praznoverje ni tuje, vsakodnevno srečujeta - v zakonu, v družini, na delu, v šoli, v ekipi, v samostanu. Pogosto gre za kolektivni sociopatski projekt zoper osebo, ki jo je skupina prepoznala kot šibko, žrtev pa članom skupine slepo zaupa in verjame, da gre za prijateljske namige ali nasvete. Govorimo lahko celo o sociopatski zaroti, kot pravi Svetlana Slapšak, kritičarka, znanstvenica, antropologinja in doktorica antičnih študij, zgrožena nad to tehniko trpinčenja, o kateri je velikokrat pisala, zahvaljujoč mami, ki je tovrstno trpinčenje prepoznala pri svojih prijateljicah. Tipična ubeseditev gaslightninga gre nekako takole: »Si nor, nora – to se že ni zgodilo, vse je le v tvoji glavi, ne vem, kaj skušaš povedati. Daj no, saj veš, da nimaš najboljšega spomina, preveč čustveno se odzivaš, pomiri se, se ti zdi to normalno, mislim, da si zrel-a za strokovno pomoč!« Manipulativna taktika z izsiljevanjem, nasprotovanjem, s preusmerjanjem, trivializiranjem in z zanikanjem zmede posameznikov čut za realnost in ga z raznimi pritiski in vzvodi oropa samozavesti. Njegovo življenje relativno hitro postane prežeto s krivdo, z dvomi in s strahovi. Stik empatov, ki tuje emocije vsrkavajo kot gobe in jih občutijo, kot bi bile njihove, se s šarmantnim sociopatom ali z očarljivim narcisom nemalokrat spremeni v rusko ruleto in sistematično poneumljanje. Vprašanje, sem res nor, nora? se pojavlja vse pogosteje.
»Ne gre le za psihična stanja, gre za popolno prevaro. Čustveno obremenjena žrtev teže uporablja logiko in znanje, ki sta ključna za razkritje, kaj se ji dogaja, tako da okolje to prepozna pred njo,« pripoveduje Svetlana Slapšak.
KDO 'LJUBI' GASLIGHTING?
»Vsekakor je manipulativno vedenje povezano z osebnostnimi motnjami klastra B, mejno osebnostno motnjo, še bolj je to značilnost disocialne ali antisocialne osebnostne motnje. Glede tega, ali je takšno vedenje povsem zavedno, so mnenja deljena. Delno lahko izhaja iz primitivnih obrambnih mehanizmov, ki jih te osebe uporabljajo nezavedno, kot sta denimo zanikanje in projektivna identifikacija. To pomeni, da lastnih negativnih občutkov ne prepoznavajo kot take, pač pa jih usmerijo navzven v druge osebe, da bi osvobodili sebe. Seveda pa lahko nekatera manipulativna vedenja potekajo tudi povsem zavestno, po principu, da cilji (lastni, egocentrični) upravičujejo sredstva (na račun drugih),« poudarja psihiater Peter Zajc z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Pisatelj Nara Petrovič že dvajset let preučuje kulturne zablode v naši družbi, o tem je napisal številne knjige, pisal je tudi o gaslightingu in toksični osebnosti, ki je nekakšen presek med narcisom in sociopatom. Ker je tako zaverovana vase, ji je gaslighting naravnost pisan na kožo in ga nenehno uporablja, drugače pač ne zmore, še posebej, če in ko je stisnjena v kot. »V vseh religijah in tudi v novodobni duhovnosti je ogromno gasligthinga, zapakiranega v pridiganje in moraliziranje, toda najstrašnejši gaslighting, zanimivo, izvajajo dogmatični racionalisti, učenjaki, znanstveniki - njih je na začetku najteže prepoznati, saj zvenijo res razumno, zaradi česar je šok ob spoznanju, da ga uporabljajo, še toliko hujši. Gaslighting je denimo v južni Indiji kot čili - povsod. Ker je prav v vseh 'jedeh', so ljudje nanj tako zelo navajeni, da se jim brez njega vse zdi brez okusa,« meni.
KO (ZA)SVETI RDEČA!
»V psiho žargonu pravimo, da nekdo megli, zamegljuje zadevo, spreobrača besede in se potem čudi, ko ga na to opozorimo. Prevod megljenje je kar posrečen, angleška beseda FOG (v prevodu megla) je kratica začetnic poimenovanj treh neprijetnih čustev, ki jih z različnimi načini manipulacije povzročitelj sproža v žrtvi: povzročanje občutkov strahu, odgovornosti in krivde (op.p. fear, obligation, guilt). Ste gledali film Effi Briest ali morda brali odlični roman Theodorja Fontana? Zelo mlada Effi se poroči s precej starejšim baronom von Instettnom in kljub temu, da svojega moža ceni in spoštuje in bi ga rada ljubila, v zakonu ni srečna, premlada, preveč spontana in igriva je. Začne se dolgočasiti, mož je namreč pogosto zdoma, v hiši jo je vedno bolj strah, tudi zato, ker jo začneta mož in služkinja strašiti z zgodbami o duhovih, da bi jo na ta način laže krotila in nadzorovala. Uteho in dušni mir najde v ljubimcu, beda malomeščanske družbe Evrope 19. stoletja pa zahteva, da ostane žena na mentalni ravni otroka, na kateri so za njeno razpoloženje odgovorni drugi. Če se pregreši, bo plačala s trpljenjem in celo z življenjem. Torej, tistemu, ki povzroča megljenje, žrtvina zmedenost zgolj koristi. Dokler je oseba v dvomih, ali je početje drugega sprejemljivo, je zdrava, njeni odzivi pa so normalni, saj se odziva na nenormalne okoliščine. Pomembno je, da rdeča luč za nevarnost zagori čim prej, saj je treba takoj stran. Spremeniti tistega, ki megli? »Ne gre,« pravi prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med. spec. psihiatrije. »Vsem izsiljevalcem je skupen strah: tisti pred izgubo pozornosti, moči, ki ju izsiljevanje povrne.«
GASLIGHTING V SLOVENIJI?
»Mislim, da podatkov o obsegu prav te specifične psihične oblike nasilja nimamo. Imamo pa podatke iz nacionalne raziskave, opravljene leta 2009, o obsegu in oblikah psihičnega nasilja nad ženskami v zasebni sferi v Sloveniji,« pojasnjuje Mojca Urek. Pri fizičnih oblikah nasilja je bilo razmerje med povzročitelji in povzročiteljicami nasilja nad ženskami približno 92 % (moških) in 8 % (žensk), pri psihičnih oblikah nasilja pa je bil odstotek povzročiteljic nekoliko višji (22 % žensk in 78 % moških). Podatki so podobni podatkom iz evropskih in drugih mednarodnih primerjalnih raziskav. Zaradi tega lahko sklepamo, da gre tudi pri tej specifični obliki psihičnega nasilja najverjetneje za podobna razmerja. Večjega števila povzročiteljev ne gre pripisovati 'naravnim predispozicijam' moškega spola, saj nasilje lahko povzroča prav vsakdo, je pa brez dvoma povezano s položajem žensk v družbi, z razmerji družbene moči med spoloma, s potrebo moških, da bi ohranili ženske v podrejenem položaju, in njihovim prepričanjem, da imajo do tega pravico," še pravi Mojca Urek.
VSI SMO NEKOLIKO ZAPLINJENI, ZAMEGLENI …
Kdaj je gaslighting najbolj učinkovit? »V patriarhatu in v vseh družbenih skupinah, v katerih so pomembni hierarhija, avtoritarnost, ideologija, vera, ostro razredno razlikovanje. Poleg narcisizma in sociopatije je ključni element sadizem,« pravi doktorica Svetlana Slapšak. Danes so pravzaprav najbolj navzoče medijske lažne novice (fake news), oziroma sovražni govor, ki enega tujca spreminja v množico, ki vsak dan krade in posiljuje. Kopičijo se izmišljene afere in nenehno vzpostavljanje razpoloženja ogroženosti vseh in vsakogar posebej. Petrovič je prepričan, da je vsakič, ko kak vpliven mož napade in diskreditira druge, da bi zaščitil svojo glavo, in pri tem ohranja nasmejan obraz, popolnoma imun na kritiko, za tem nekaj gaslightinga. Številne bitke v parlamentu, med katerimi se pripadniki raznih strank obmetavajo z obtožbami, so vsaj argumentum ad hominem in ad baculum (op. p. argument z namenom diskreditirati sogovornika, nasprotnika, lahko tudi grožnja s kaznijo ali posledico), če ne že gaslighting. Seveda je za popoln gaslighting potreben čustveno odziven človek na drugi strani, človek, ki se na zlorabo odzove točno tako, kot storilec pričakuje - z dvomom o sebi, z občutkom krivde, s samoobsojanjem. Nič čudnega torej, da se je gaslighting tako razbohotil v vzgoji in šolstvu! »Najbolj zloglasni primeri se dogajajo sredi belega dne točno pred našimi očmi popolnoma vsak dan, ko so vsi naši otroci prisiljeni slediti sistemski zlorabi in prisili, popolnoma oropani možnosti izraziti dvom o prisilnem sistemu in se odločiti drugače. Dvom zadušijo odrasli z grožnjami, s kaznimi in z duševnimi pritiski. To je zločin, ki ga kot kultura izvajamo prav nad vso mladino, zaradi česar ta, ko odraste, ne zna drugače ravnati z naslednjo generacijo. Alexander S. Neill, ustanovitelj šole Summerhill, je bil pionir vzgoje in izobrazbe, ki presega tovrstne bolne družbene vzorce, a niti sto let pozneje tega izjemnega znanja še ne znamo videti in z njim nadomestiti našega grozno zastarelega sistema. Zakaj ribe plavajo po motni vodi? Ker je to edina voda, ki jo poznajo in so se ji prilagodile. A kot pravi Krišnamurti - ni merilo zdravja, kako dobro smo prilagojeni na globoko bolno družbo. »Redke lučke sredi prevladujočih razmer so žarek upanja,« zaokroža Nara Petrovič.
IZPOVED ŽRTVE:
"Moža sem spoznala na faksu, bil je tri leta starejši od mene, očarljiv in lep, nikoli mi ni bilo povsem jasno, zakaj je izmed vseh deklet izbral mene, saj nisem bila nikoli nič posebnega. Kmalu po moji diplomi sva se poročila, njegovi starši so nama kupili stanovanje, vse je bilo čudovito. Po nekaj mesecih skupnega življenja pa so začele stvari iti v narobno smer. Če nisem iz službe prišla točno takrat kot sem rekla, da bom, je bil že slabe volje. Hotel je vedeti, zakaj zamujam, s kom sem bila in kam sem šla. Najprej se mi je zdelo njegovo početje smešno, razlagala sem si ga z veliko ljubeznijo do mene. Vsakič, ko sem zvečer šla ven s prijateljicami, naslednji dan ali naslednja dva dneva ni govoril z mano. Počasi sem nehala hoditi z njimi, saj ni bilo vredno slabe volje. Potem sem zanosila, po rojstvu hčerke so stvari postajale vse hujše. Začel mi je očitati, da sem slaba mati. Če je hčerka jokala, in dojenčki pač jokajo, je krivil mene. Govoril mi je, da sem nesposobna. Ni mi bilo všeč, a imela sem ga rada, zato se nisem hotela prepirati. Ko je imela hčerka približno tri leta, se je začelo obdobje mojega 'pozabljanja'. Si šla po srajce v čistilnico, me je denimo vprašal, čeprav mi ni povedal, da jih je tja sploh odnesel. Neštetokrat sem prišla zastonj po hčerko v vrtec, ker jo je prej odpeljal on, potem pa je zmajeval z glavo, češ da mi je povedal, da bo on odšel ponjo, jaz pa sem spet pozabila. Počasi sem začela verjeti, da z mojim spominom res ni nekaj v redu. Postajala sem vse bolj nervozna, bilo me je strah, da sem spet nekaj pozabila, napačno razumela, narobe naredila. Prijateljice sem že zdavnaj izgubila, moji starši niso imeli posluha za jadikovanje – odrasla sem v zelo tradicionalni avtoritarni družini, v kateri je mož glavni in se mu ne nasprotuje. Šla sem celo k zdravniku, vendar so bili vsi izvidi normalni. Zdravnica je moje stanje pripisala stresu in mi napisala recept za pomirjevala. Mož je bil navdušen, to je bilo zanj potrdilo, da je z mano res nekaj narobe. Tudi pred drugimi je začel govoriti, da z mano ni vse, kot bi moralo biti. Da potrebujem psihiatra. To, da me je nekega dne 10-letna hčerka vprašala, ali sem res nora, pa je sodu izbilo dno. Čeprav sem resnično dvomila o svojem zdravju in svojih sposobnostih, sem nekje globoko v sebi vedela, da ni z mano nič narobe. Na skrivaj sem poiskala psihiatrinjo, ta pa mi je že na najinem prvem srečanju povedala, da sem žrtev zlorabe. Od sreče in olajšanja sem se razjokala. Potrebovala sem prihodnji dve leti in veliko dela s psihiatrinjo in psihologinjo, da sem ga bila zmožna zapustiti. S hčerko zdaj že deset let živiva sami, z očetom nima stikov, saj se je po najinem odhodu do nje kmalu začel vesti enako, kot se je prej do mene. Psihologinja nama je pomagala, da sem hči lahko obvarovala pred njim. Pred letom dni sem ga srečala v mestu, ima novo ženo. Na njenem obrazu sem videla enak zgubljen pogled, kot sem ga 15 let imela sama."
Gorazd Dominko