URBANA OAZA
Poglej galerijo
5 Fotografij
Tega dejstva sta se še kako dobro zavedala tudi arhitekt Gary Cunningham in krajinski arhitekt David Hocker iz Dallasa, ko sta se lotila zbiranja idej za mestno vilo z bazenom, ki so jo pred petimi leti dokončali v Dallasu, v ameriški zvezni državi Teksas. Objekt namreč ni bil zamišljen zgolj kot intimno umetniško zatočišče za lastnika, ki sicer od leta 1996 živi v sosednji hiši, pač pa naj bi hkrati bil tudi središče družinskega življenja in številnih družabnih srečanj. Zato so dvonadstropno hišo v obliki kocke zasnovali dovolj na veliko, da lahko v njej z lahkoto prenočijo vsi povabljeni goste. V spodnjem delu so nameščeni družabni prostori s kotički za posedanje, še posebej prostorno pa je zgornje nadstropje, kjer sta poleg glavne spalnice urejena še odprti mezanin in slikarski studio. Pri tem so snovalci razmišljali tudi o tem, da bo poleg notranjščine dovolj prostorna tudi zunanjščina. Tako so stavbo diskretno postavili tik ob meji parcele, da so pred njo dobili dovolj prostora za ureditev sodobnega plavalnega bazen in prostorne terase ter čudovitega vrta, ki mu vtis grandioznosti dajejo visoki bresti in rdeči hrasti.
Hiša sama stoji na nekakšnem betonskem podstavku in je zaprta s treh strani, da se lahko zadnja fasada, vsa v steklu (za varovalo pred vročim teksaškim soncem je podaljšana streha), odpira proti bazenu, ob katerem so uredili moderno leseno teraso s prostorom za ležalnike. K bazenu vodi tudi betonsko tlakovanje, ki se iz notranjosti razteza navzven. Da so prehodi iz enega zunanjega ambienta v drugega čim bolj nemoteni, so uporabili velike kamnite plošče v obliki zavitih pešpoti, s katerimi so parcelo povezali v svojevrstno celoto.
Že ob prvem pogledu na ta moderni stavbni projekt je videti, da je bil domišljen do najmanjših podrobnosti, pri tem pa so sledili predvsem veliki naročnikovi ljubezni do modre barve. Z mislijo na modro je tako nastalo več prevladujočih elementov tako v hiši kot tudi na vrtu. Med njimi poleg bazenske površine še posebej izstopa skoraj dva metra visoka, modro obarvana vrtna predelna stena. Narejena iz nerjaveče jeklene konstrukcije, napolnjene s kepami recikliranega stekla, je osvetljena od znotraj, da stekleni zid, takoj ko pade mrak, lahko oddaja privlačen modrikast sij. Prav s takšno osvetlitvijo (za svetlobne učinke je poskrbela Pam Wilson) jim je uspelo še poudariti občutek nemotenega prehajanja med zunaj in znotraj. Stena hkrati poskrbi za dobršno mero zasebnosti in skritosti pred zvedavimi pogledi, ob polnočnih zabavah pa s svojimi azurnimi odtenki deluje kot svojevrstna svetlobna kulisa.
Hiša sama stoji na nekakšnem betonskem podstavku in je zaprta s treh strani, da se lahko zadnja fasada, vsa v steklu (za varovalo pred vročim teksaškim soncem je podaljšana streha), odpira proti bazenu, ob katerem so uredili moderno leseno teraso s prostorom za ležalnike. K bazenu vodi tudi betonsko tlakovanje, ki se iz notranjosti razteza navzven. Da so prehodi iz enega zunanjega ambienta v drugega čim bolj nemoteni, so uporabili velike kamnite plošče v obliki zavitih pešpoti, s katerimi so parcelo povezali v svojevrstno celoto.
Že ob prvem pogledu na ta moderni stavbni projekt je videti, da je bil domišljen do najmanjših podrobnosti, pri tem pa so sledili predvsem veliki naročnikovi ljubezni do modre barve. Z mislijo na modro je tako nastalo več prevladujočih elementov tako v hiši kot tudi na vrtu. Med njimi poleg bazenske površine še posebej izstopa skoraj dva metra visoka, modro obarvana vrtna predelna stena. Narejena iz nerjaveče jeklene konstrukcije, napolnjene s kepami recikliranega stekla, je osvetljena od znotraj, da stekleni zid, takoj ko pade mrak, lahko oddaja privlačen modrikast sij. Prav s takšno osvetlitvijo (za svetlobne učinke je poskrbela Pam Wilson) jim je uspelo še poudariti občutek nemotenega prehajanja med zunaj in znotraj. Stena hkrati poskrbi za dobršno mero zasebnosti in skritosti pred zvedavimi pogledi, ob polnočnih zabavah pa s svojimi azurnimi odtenki deluje kot svojevrstna svetlobna kulisa.
Sorodni članki
Preberi več >